Terry Anzur: »Kot Američanka zelo težko razumem jugonostalgijo«

Intervju: Terry Anzur, ameriško-slovenska TV voditeljica

Moja družina je pripadala srednjemu razredu in tako kot večina staršev ni imela dovolj denarja, vendar sem imela veliko srečo, da sem dobila štipendijo, ki se imenuje šolnina Ronalda Reagana. – Moj oče je mislil, da so njegovi starši iz Avstrije, ker je bila leta 1911 to še Avstro-Ogrska, moje polno ime pa je Theresa Marie – Marija Terezija. – Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko prišla v Slovenijo, živim v središču Ljubljane, lahko stopim skozi vrata, pa imam vse pri roki. – Nekega dne smo se peljali po ulici v Gdansku in videli Lecha Wałęso, sledili smo njegovemu kombiju in tako sem se znašla v dnevni sobi, kjer sem z njim opravila intervju o gibanju Solidarnost. – Kot Američanki mi je težko to imenovati socializem, ker pri nas socializem pomeni nekaj bolj podobnega Švedski, Jugoslavija pa to zagotovo ni bila.

Iskreno sem navdušen nad gostjo, ki jo danes gostimo v Domovini. Skoraj 40 let kariere v ameriškem novinarstvu. Vaša biografija se začne s tiskom in nadaljuje z delom v nacionalnih televizijskih mrežah, bili pa ste tudi profesorica novinarstva v Kaliforniji, učili mlade poročevalce, kako pripovedovati zgodbe na terenu, tudi v državah, ki so šele odkrivale demokracijo … Če začneva ta pogovor z vprašanjem: kdaj ste prvič odkrili svojo ljubezen do novinarstva?

Luka, hvala, da ste me povabili. In hvala, da mi dovolite govoriti v angleščini, ker se učim slovenščine, ampak je to zelo težko, ker je moja družina ta jezik izgubila v Ameriki. Zdaj si ga zelo prizadevam ponovno pridobiti.

Potrebnega je kar veliko poguma, da se človek loti slovenščine.

Ampak toliko Slovencev govori angleško, da imam zelo malo priložnosti, da bi jo vadila. Tako da hvala lepa za to. Kar se tiče novinarstva: ko sem bila otrok, stara osem let, sem napisala pesem in jo poslala lokalnemu časopisu, oni pa so jo objavili in mi poslali pet dolarjev. Pomislila sem: Vau, lahko nekaj napišem in za to dobim plačano – to je res super! Takrat sem bila tudi precej resna glede baleta, želela sem postati baletna plesalka, ampak to se ni izšlo, zato sem se odločila, da grem na univerzo in študiram novinarstvo. Sprva sem hotela »pokrivati« balet in kulturne teme, ampak potem sem se začela ukvarjati z zgodbami o protestih, policiji, kriminalu, politiki – potegnilo me je v resne novice in iz tega nisem nikoli izstopila.

Sprva sem hotela »pokrivati« balet in kulturne teme, ampak potem sem se začela ukvarjati z zgodbami o protestih, policiji, kriminalu, politiki – potegnilo me je v resne novice in iz tega nisem nikoli izstopila.

V Evropi pogosto slišimo, kako zahtevno je za mnoge ameriške študente, da se morajo zadolževati in nato velik del kariere odplačevati dolgove. Kako je vam uspelo doštudirati na Stanfordu?

Moja družina je pripadala srednjemu razredu in je tako kot večina staršev ob rojstvu otrok najprej začela varčevati za študij. A tudi takrat moja družina ni imela dovolj denarja. Imela sem veliko srečo, da sem dobila štipendijo, ki se imenuje šolnina Ronalda Reagana. Ta štipendija omogoča študentom z določenim povprečjem ocen, da izberejo katerokoli šolo v Kaliforniji. Stanford me je sprejel. Mislim, da danes ne bi mogla več tja, ker je veliko bolj tehnično usmerjen. Vsi ti ljudje, ki ustanavljajo podjetja v Silicijevi dolini, prihajajo s Stanforda. Ampak jaz sem imela srečo, da sem lahko šla tja, delala pri študentskem časopisu univerze. Tako se je začela moja kariera.

Rekli ste, da ste ponosna slovenska Američanka. Kaj vas je spodbudilo, da ste se znova povezali s svojim slovenskim poreklom? Kako je ta dvojna identiteta vplivala na vaše delo?

Če se vrnem v otroštvo – vedno smo delali potico in govejo juho. Moj oče je bil popolnoma obseden s športom in je igral trobento v polka bendu. Bila sem vzgojena zelo kulturno, na način, ki ga sama dojemam kot zelo slovenskega. Ampak moj oče je mislil, da so njegovi starši iz Avstrije, ker je bila leta 1911 to še Avstro-Ogrska. Moje polno ime je Theresa Marie – Marija Terezija. Mislim, bil je res ponosen, da je, kot je sam rekel, Avstrijec. Kasneje, ko sem delala kot novinarka v New Yorku, so me predstavili avstrijskemu veleposlaniku. Vprašal me je, od kod prihaja moja družina. Rekla sem: »Iz majhnega mesta blizu Ljubljane.« In on je rekel: »Nisi Avstrijka, Slovenka si.« Takrat sem začela raziskovati in sem se preprosto povezala s kulturo, ker je to bilo tisto, s čimer sem bila vzgojena.

Vedno smo delali potico in govejo juho. Moj oče je bil popolnoma obseden s športom in je igral trobento v polka bendu. Bila sem vzgojena zelo kulturno, na način, ki ga sama dojemam kot zelo slovenskega.

Zdaj živite med Florido in Ljubljano. Kako se razlikuje ritem življenja med tema dvema krajema?

Največja razlika je v tem, koliko časa preživim v avtu. Med kovidom sem se iz Los Angelesa preselila na Florido, kjer sem imela občutek, da sem cel dan v avtu, sedim na avtocesti, v prometu, in nikamor ne pridem.

Tako sem se počutil tudi jaz, ko sem potoval po Kaliforniji.

Torej veste – šest pasov prometa, pa se sploh ne premika. Zelo mi je bilo všeč, da sem lahko prišla v Slovenijo. Živim v središču Ljubljane, lahko stopim skozi vrata, pa imam vse pri roki. Trgovine, kavarne – vse je tukaj. Moji sosedje Slovenci mislijo, da sem nora, ker imajo Slovenci radi svoje avtomobile. Ampak zame je največja razlika ta, da sem lahko tukaj in večino časa sploh ne potrebujem avta. Če ga potrebujem, ga pač najamem.

Kdaj pa ste se odločili preseliti v Slovenijo in zakaj?

To je bilo povezano z mojim sinom. Sprejet je bil na Ekonomsko fakulteto Univerze v Ljubljani, ampak potem je dobil štipendijo Rotaryja za študij na Poljskem. Ker je že govoril poljsko – saj je po mamini strani družina iz Poljske – je šel tja. In bil je tako navdušen, da je rekel: »Jaz bom živel v Evropi in se nikoli več ne vrnem.« Potem smo se znašli pred izzivom, kako lahko kot Američan ostane tukaj. Bilo je pravzaprav zelo enostavno – to smo povezali z rojstvom mojega dedka v majhnem kraju blizu Kresnic. Imeli smo vso potrebno dokumentacijo in tako smo lahko pridobili slovensko državljanstvo za Andrewa. Jaz sem potem zaprosila še zase. Sem smo začeli prihajati na družinske počitnice. Enkrat smo v Piranu najeli res lepo stanovanje s čudovitim razgledom. Sedela sem tam s svojo kavo in rekla: »Mislim, da se želim preseliti sem.«

Ampak to je nekoliko nenavadno, posebej za nekoga, ki je odraščal v sončni Kaliforniji.

No, tudi sneg imamo radi. Radi smučamo. Pravzaprav mi je tukaj zelo všeč menjava letnih časov. Rada pridem sem decembra. Mislim, da temu lahko rečem božični sejem.

Torej večkrat letno prečkate ocean?

Dva- do trikrat na leto.

Od televizijske voditeljice, kot sva omenila, do medijske mentorice, avtorice, potopisne blogerke – kako se človek odloči, kdaj je čas za novo različico sebe?

To je odlično vprašanje. Moj odgovor na to je, da sem se spreminjala zato, ker sem v bistvu produkt svojega časa. Ni šlo toliko za to, da bi se jaz spremenila – mediji so se spremenili. Začela sem v časopisništvu, nato sem dobila priložnost na televiziji, ko so časopisi začeli ugašati, potem sem bila na televiziji v času, ko je internet začel prevzemati vpliv. In tako sem se vedno prilagajala. Vedno sem se trudila delati resno, etično, kakovostno novinarstvo, ampak sem svoje delo prilagajala tako, da sem lahko sodelovala z mediji, kjer sem lahko dosegla največ ljudi v občinstvu.

Vaš potovalni blog Strangers in the Living Room (Tujci v dnevni sobi) ima res odlično ime. Od kod ideja?

No, kot ste omenili v uvodu – napisala sem knjigo, ki se zdaj imenuje Inventing TV News. Ampak njen originalni naslov je bil Strangers in the Living Room (Tujci v dnevni sobi). Ko je televizija prvič pokrivala dogodek v živo – bilo je leta 1949 v Los Angelesu – je bilo to prvič, da so ljudje lahko videli novice v živo, ne samo slišali po radiu, ampak jih dejansko videli po televiziji. Imela sem srečo, da sem delala z nekaterimi veterani, ki so bili del tega. Povedali so mi, da je bilo takrat v Los Angelesu le nekaj televizorjev, in ko so ljudje slišali, da je nekaj na sporedu, so šli k sosedom gledat. Tako so imeli v dnevni sobi tujce. Če hitro preskočim na svojo kariero – poučevala sem novinarstvo v tujini in začela pisati ta blog, kjer sem objavljala precej cinične komentarje o državah, ki sem jih obiskovala, o hrani in raznih zabavnih prigodah. Nisem se zavedala, da vsi moji študenti berejo blog v angleščini. Imeli so veliko vprašanj o tem. Potem sem potrebovala ime za blog in sem si rekla: »Saj sem vedno tujec v dnevnem prostoru nekoga drugega – to bo kar prav.«

Katera je bila najbolj nepričakovana dnevna soba, v kateri ste se kdaj znašli?

Ko sem leta 1982 za CBS poročala iz Poljske, ki je bila takrat pod vojaško upravo. Ljudje v Chicagu, poljska skupnost, so slišali, da otroci pozimi nimajo čevljev. Tako so zbrali za celo ladjo čevljev in jih poslali na Poljsko. Mi pa smo bili tam s televizijsko ekipo, da posnamemo prihod ladje in razdeljevanje čevljev otrokom. Medtem ko smo bili tam, smo želeli narediti tudi prispevek o Solidarnosti. A to je bilo zelo težko, saj je bila vojna zakonodaja in ves čas je bil z nami državni uradnik, ki nam je govoril, kaj smemo in česa ne smemo. Nekega dne smo se peljali po ulici v Gdansku in videli Lecha Wałęso. Sledili smo njegovemu kombiju in ga zasledovali do njegove hiše. In tako sem se znašla v dnevni sobi Lecha Wałęse, kjer sem z njim opravila intervju o gibanju Solidarnost. Ni mogel veliko povedati, ker je bil zraven vladni uradnik, zato je bil zelo previden pri izbiri besed. Ampak bilo je neverjetno – biti tam s človekom, ki je ustvarjal zgodovino in spreminjal svojo državo.

Če se še malce zadrživa pri vašem Youtube blogu – nedavno ste naredili video o rojstnem kraju Melanie Trump, Sevnici. Ta posnetek ima že več kot 400.000 ogledov. Kaj je po vašem mnenju tako posebnega pri tem?

Res sem se povezala s Sevnico, ker je tudi moja družina iz majhnega mesta ob reki Savi. Bilo mi je fascinantno iti tja in govoriti z ljudmi o verjetno najbolj znani Slovenki na svetu – mogoče z izjemo Luke Dončića. To je kraj, ki ga je zapustila. Nikoli se ni vrnila. Mislim, da je prisotna tudi neka zamera zaradi tožbe, zaradi katere ljudje niso mogli izkoristiti potenciala za razvoj turizma. Ampak jaz sem poskusila Melanijino torto, izvedela nekaj o zgodovini in ljudje so me zelo lepo sprejeli. Zelo sem uživala pri snemanju videa in res sem bila vesela, da je sprožil toliko odziva.

V komentarjih sem videl, da se nekateri pritožujejo nad uporabo besede »komunizem«. Slovenijo ste opisali kot nekdanjo komunistično državo, kar ni bilo vsem všeč. Nekateri menijo, da Slovenija ni doživela pravega komunizma.

Kot veste, obstajajo različne oblike komunizma. To ni bil kitajski komunizem. Ni bil niti sovjetski komunizem. Pravzaprav je bil Tito na nek način genij, ker je Slovenijo obvaroval pred tisto obliko komunizma, ki je prišla s Stalinom. Gibanje neuvrščenih in še marsikaj drugega je bilo drugačno od drugih oblik komunizma. Ampak realnost je bila, da je gospodarstvo načrtovala država, kmetije so bile kolektivizirane, prav tako vinogradi in vse drugo. Torej, to je bila oblika komunizma. Kot Američanki mi je to težko imenovati socializem, ker pri nas socializem pomeni nekaj bolj podobnega Švedski, Jugoslavija pa to zagotovo ni bila. Tako da ostajam pri tem, kar sem rekla, a razumem, da mnogi Slovenci to doživljajo drugače.

Pri nas je prisotna nekakšna jugonostalgija.

Da, mene ta nostalgija po Jugoslaviji zelo fascinira. Mimogrede, nikoli se mi ni zdelo prav reči, da sem Jugoslovanka. Ko sem odraščala, sem gledala na zemljevidu, kje so Kresnice in Ljubljana, in sem rekla: »No, oče, saj smo vendar iz Jugoslavije, ne?« On pa je rekel: »Ne, mi smo Avstrijci.« Dedek je služil v vojski cesarja Franca Jožefa, bil je zelo ponosen, da je Avstrijec. Nikoli se mi ni zdelo prav reči, da smo Jugoslovani. Zdaj pa smo prišli sem. Andrew je našel stanovanje v bloku, ki je bil po mojem zgrajen v šestdesetih letih. In tako smo živeli v enem od teh čudovitih betonskih stanovanj z balkonom in krasnim razgledom. Zelo mi je bilo všeč. Rada raziskujem zgodovino skupaj s sinom, ki piše knjige, ki temeljijo na zgodovini nekdanje Jugoslavije. To me res fascinira, ampak po drugi strani sem vesela, da sem tukaj zdaj – in ne takrat.

Rada raziskujem zgodovino skupaj s sinom, ki piše knjige, ki temeljijo na zgodovini nekdanje Jugoslavije. To me res fascinira, ampak po drugi strani sem vesela, da sem tukaj zdaj – in ne takrat.

Rekli ste, da vam je všeč, da Ljubljana nekoliko spominja na Dunaj.

Da, če pogledaš, recimo, kavarno hotela Grand Union; tam imaš res tisti občutek, kot da bi jedel saher torto na Dunaju. Potem pa so tu še zelo slovenske kavarne in gostilne. Tako da gre za vpliv iz Avstrije, Italije, Madžarske in Hrvaške. Vse to se združi v eno čudovito mešanico kultur, v kateri res uživam.

Povejte nam več o svojih začetkih v karieri. Zakaj ste tako pogosto menjali službe in se selili po Združenih državah?

Nisem imela izbire. V televiziji, v Ameriki, delamo na podlagi pogodb. Torej si zaposlen in podpišeš pogodbo za dve ali tri leta. Na koncu te pogodbe imaš možnost, da greš na boljše delovno mesto, ali pa oni odločijo, da te ne bodo obdržali, tudi če si dobro delal. Mogoče si želijo nekoga, ki bo delal za manj denarja, koga mlajšega ali pa imajo kak drug razlog. Tako sem vsakih nekaj let morala sprejemati odločitve. Na televiziji sem začela delati v časih, ko ni bilo veliko žensk. In ker so številne televizijske postaje želele zaposliti več žensk, sem ob vsakem izteku pogodbe dobila priložnost, da se preselim v drugo mesto – in tako sem lahko delala po vsej Ameriki.

Vodili ste informativne oddaje v nekaterih največjih ameriških mestih: Los Angeles, New York, Chicago ... Kateri je bil vaš največji trenutek v živo na televiziji, iz katerega ste se nekaj naučili in vam to še danes ostaja?

Vau, res jih je bilo veliko. Ampak rekla bi, da je bil to bombni napad v Oklahoma Cityju. Ravno sem začela delati za ...

Je bilo to leta 1993?

1990, uh ... No, mrežo smo začeli leta 1994, tako da je bilo verjetno 1994 ali 1995. Zdaj ste me dobili – bi morala preveriti. Ampak spomnim se, da sem bila na setu in ravno delala prispevek o popolnoma drugi temi. Potem pa so začele prihajati nujne novice in sem ugotovila, da je v Oklahomi – od vseh krajev – odjeknila bomba, in to v zvezni stavbi, v vladni stavbi. Nato je postalo jasno, da je šlo za vrtec, poln majhnih otrok. In tam sem bila – brez varnostne mreže – v živo pred nacionalnim občinstvom in morala sem uporabiti vse svoje novinarsko znanje, da sem bila zelo previdna in poročala samo o tistem, kar je bilo uradno potrjeno. Kasneje sem izvedela, da sem za to dobila nagrado ali nekaj takega, ampak jaz se samo spomnim, kako zelo sem tisti dan čutila pritisk. V tej službi pa sem tudi poročala o razsodbi v primeru O. J. Simpsona. To je bil še en trenutek – razglasili so sodbo in mi smo morali to takoj obravnavati.

(D194: 34-37)