Mednarodni denarni sklad znižal pričakovanja od Slovenije

Zadnje projekcije Mednarodnega denarnega sklada (MDS) prinašajo hladnejši tuš za slovensko gospodarstvo. Napovedi rasti so ponovno slabše, hkrati pa se slabšajo tudi obeti na ključnih tujih trgih. V ozadju je zaostreno geopolitično dogajanje, ki vse bolj določa tempo svetovnega gospodarstva. 

Rast bo višja kot lani – a pod pričakovanji 

Slovenija naj bi letos dosegla okoli dvoodstotno gospodarsko rast. To je sicer opazno izboljšanje glede na lanskih 1,1 odstotka, vendar ostaja grenak priokus: napoved je znova nižja kot v preteklih ocenah. 

Kot opozarja Matej Lahovnik, je slovensko gospodarstvo preveč odvisno od zunanjega okolja: »Ko se ohlaja Nemčija, se ohladi tudi Slovenija.« Po njegovem mnenju so trenutne napovedi realistične, a hkrati opozarjajo na strukturno ranljivost države. 

Podobno tudi Jože P. Damijan izpostavlja, da je problem širši: upočasnjevanje evropskega jedra pomeni, da Slovenija težko dosega višje stopnje rasti, ne glede na domače politike. 

Če primerjamo projekcije različnih institucij, je MDS trenutno med bolj previdnimi. Podobno zadržano ocenjuje tudi Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, medtem ko sta bili Evropska komisija in Banka Slovenije ob zadnjih napovedih bolj optimistični. Razlika izhaja predvsem iz časa objave – novejše napovedi že vključujejo aktualna tveganja. 

Slabši obeti tudi za ključne partnerice 

Še bolj zaskrbljujoče je, da se ohlajajo tudi gospodarstva, od katerih je Slovenija močno odvisna: 

• Nemčija: rast 0,8 % – največje evropsko gospodarstvo, ki je ključen izvozni trg za slovensko industrijo, kaže znake stagnacije.  
• Italija: rast 0,5 % – nizka dinamika pomeni manjše povpraševanje po slovenskih izdelkih in storitvah.  
• Francija: rast 0,9 % – zmerna rast, a premalo za večji zagon evropskega gospodarstva. 
• Avstrija: rast 0,7 % – kot ena najtesnejših gospodarskih partneric neposredno vpliva na slovenske izvoznike.  
• Hrvaška: rast 2,6 % – relativno višja rast, a zaradi manjše velikosti trga ne more nadomestiti večjih partneric.  

Evrsko območje kot celota naj bi doseglo zgolj 1,1-odstotno rast, kar je bistveno manj od Združene države Amerike (2,3 %), ki jih poganja notranje povpraševanje. Še izraziteje izstopata Kitajska (4,4 %), kjer rast podpira državna politika, in Indija (6,5 %), ki ostaja ena najhitreje rastočih velikih ekonomij. 

Op.: *med izbranimi državami so največje globalne ekonomije in največji slovenski izvozni trgi.  

Prelomnica: vojna kot dejavnik gospodarskih napovedi 

Še pred izbruhom konflikta na Bližnjem vzhodu so bile razmere precej bolj spodbudne. Svetovno gospodarstvo je kljubovalo motnjam, evropska industrija je kazala znake okrevanja, rast pa je bila stabilnejša od pričakovanj. 

Po ocenah MDS bi lahko svet letos dosegel okoli 3,4-odstotno rast. Toda vojna v Iranu je sliko bistveno poslabšala. Nova projekcija zdaj kaže na 3,1-odstotno rast, pri čemer ostaja ključno vprašanje: ali bo konflikt kratkotrajen ali dolgotrajen. 

Trije scenariji: od zmernega do kriznega 

MDS izpostavlja tri možne poti razvoja, ki se razlikujejo predvsem po trajanju konflikta in vplivu na energijo: 

• Osnovni scenarij: predvideva kratkotrajen konflikt in omejene motnje v dobavi energentov, kar pomeni zmeren dvig cen – svetovna rast 3,1 %, inflacija 4,4 %.  
• Slabši scenarij: vključuje daljše motnje, višje cene energije in večjo negotovost – rast pade na 2,5 %, inflacija naraste na 5,4 %.  
• Zaostren scenarij: predvideva dolgotrajno krizo in trajne motnje v oskrbi – rast le 2 %, inflacija preseže 6 %, kar bi že pomenilo resno globalno upočasnitev.  
• Ključno tveganje predstavlja Hormuška ožina, skozi katero poteka velik del svetovne trgovine z nafto – morebitne blokade bi imele takojšnje globalne posledice. 

Energetski šok kot sprožilec širših težav 

Višje cene energentov sprožijo verižni odziv v gospodarstvu: 

• dražja proizvodnja – podjetjem se povečajo stroški, kar zmanjšuje konkurenčnost,  
• motnje v dobavnih verigah – težave pri dobavi surovin upočasnjujejo proizvodnjo,  
• višja inflacija – rast cen neposredno vpliva na življenjske stroške,  
• padec kupne moči – gospodinjstva lahko kupijo manj za isti dohodek,  
• pritisk na plače – zaposleni zahtevajo višje plače, kar lahko sproži inflacijsko spiralo,  
• zaostrovanje finančnih razmer – dražje financiranje zavira investicije in potrošnjo.  

Najbolj prizadete so države, ki so odvisne od uvoza energije, saj nimajo lastnih virov za blaženje šoka. 

Dolgoročna tveganja: razpad globalizacije 

Poleg kratkoročnih šokov MDS opozarja še na globlji trend – postopno razkrajanje globalnega gospodarskega povezovanja: 

• manj mednarodne trgovine – zmanjšuje se obseg izmenjave blaga, kar upočasnjuje gospodarsko rast,  
• omejene migracije – manj pretoka delovne sile zmanjšuje učinkovitost trgov dela,  
• šibkejši tokovi kapitala – manj investicij pomeni počasnejši razvoj podjetij in infrastrukture.  

Posledice so širše: počasnejši prenos tehnologij, manj inovacij in nižji dolgoročni potencial rasti. 

Kljub krizi priložnosti ostajajo 

Kljub negotovosti MDS opozarja tudi na priložnosti: 

• umetna inteligenca – lahko bistveno poveča produktivnost, če jo države učinkovito vključijo v gospodarstvo,  
• prehod na obnovljive vire – zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv in povečuje energetsko varnost,  
• vlaganje v znanje – dolgoročno krepi konkurenčnost in odpornost gospodarstva.  

Slovenija se je tako znašla v zahtevnem položaju: domača rast je sicer pozitivna, vendar jo vse bolj omejuje zunanje okolje. Ključno vprašanje prihodnjih mesecev ne bo le gospodarsko, temveč predvsem geopolitično. 

Od razvoja razmer na Bližnjem vzhodu bo v veliki meri odvisno, ali bodo trenutne napovedi zgolj previdne – ali pa se bodo izkazale za preveč optimistične.