Brata Rudi in Danilo Poljanšek – kot Slavko in Vilko

Ko utihne glas ali harmonika tega ali onega muzikanta, ga po lepi slovenski navadi radi objokujemo, navadno pa mu damo še večje priznanje kot v času njegovega življenja. Slovenci smo pač nagnjeni k temu, da se prave vrednosti nekega človeka zavemo šele, ko ga ni več med nami.

Obstajajo pa tudi lepi primeri, da njegovo poslanstvo skoraj enakovredno nadaljujejo njegovi najbližji ali pa drugi dobri akterji. V mislih imam seveda predvsem glasbo, sicer je razumljivo, da je vsak človek nenadomestljiv. Dober primer tega, kako se da nadaljevati glasbeno poslanstvo, so bratje Poljanšek.

Rudi v ospredju

Pri vsaki glasbeni skupini so v ospredju predvsem harmonikarji in pevci. Pri bratih Poljanšek je bil v prvi vrsti Rudi, takoj ob njem pa tudi Danilo, ki je imel več let svojo glasbeno skupino. Po Rudijevi smrti se je spet vrnil na prvotno mesto harmonikarja, kar je vsekakor najlepša oddolžitev bratu. A pojdimo po vrsti!

Rudi Poljanšek je bil odličen harmonikar z diatonično harmoniko, ljudski godec, ki je igral na približno 500 ohcetih, avtor melodij, vodja priljubljene glasbene skupine iz Tuhinjske doline, glasbenik, ki je bil hkrati tudi ljubiteljski slikar ter nasploh srčen in vztrajen tuhinjski zanesenjak.

Rodil se je leta 1953 v Srednji vasi pri Kamniku, v Tuhinjski dolini; bil je drugi otrok v delavski družini. V družini je bilo sicer osem otrok, šest Rudijevih bratov in ena sestra: najstarejši je Danilo, zatem je zagledal luč sveta Rudi, za njim Jana, Miro, Janez, Roman, Jože in Silvo.

Oče Rudolf je bil nadarjen amaterski glasbenik: igral je na violino, klavirsko harmoniko in na harmonij, ki so ga imeli Poljanškovi doma v hiši, tako da je bila glasba ves čas prisotna tudi med otroki. Še posebej najstarejši sin Danilo in Rudi sta se navduševala nad zvoki harmonike. Oba je že kot otroka popolnoma prevzela.

Privoščite si tudi nadaljevanje ...