Prostora na Žalah je dovolj, le v srcu ga primanjkuje

Ljubljana je menda mesto herojev – tudi takšnih, rojenih desetletja po vojni. Titula gre iz roda v rod. Deželni stanovi so zgodovina, njihov fevdalni duh pa ostaja. Po mnenju župana Jankovića se žrtev revolucije ne sme enačiti z njihovimi rablji, zato na Žale ne sodijo. Tam je prostor le za 'naše', za 'prvorazredne', ki jim pripada privilegij spomina.

Slovenija ni obremenjena z dediščino sužnjelastništva, zgodovinsko nismo poznali delitev na podlagi barve kože. Prav tako nismo imeli kastnega sistema. Morda je nanj delno spominjal fevdalizem, ki se je končal sredi 19. stoletja. Zdi se, da živimo v urejeni demokratični državi, ki je po koncu socializma postala zgledna članica evropske družine.

Šele razstava v Bruslju aprila 2024, posvečena pomorjenim v Jami pod Macesnovo gorico, je nekaterim odprla oči. Ogledala si jo je celo predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola. Evropa je končno spoznala kanček boleče resnice, ki je bila desetletja nevidna – da segregacija pri nas obstaja, da pa temelji predvsem na ideološki in politični pripadnosti.

Julija 2025 je sledila resolucija EU o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Od domače oblasti zapostavljeni pokojniki in njihovi svojci so končno prišli do glasu. To je sprožilo premike tudi na domačem političnem parketu. Ob nastopu četrte Janševe vlade se pokop na Žalah končno zdi uresničljiv.

Novela o prikritih povojnih grobiščih

4. junija 2026 je v veljavo stopila novela o prikritih povojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki 17. maj razglaša za nacionalni spominski dan na žrtve komunističnega nasilja. Spomnimo: ta praznik je bil uveden že v času tretje Janševe vlade, nakar ga je Golobova vlada ukinila. Novela pa določa tudi pokop ostankov pomorjenih v vojni in revoluciji (iz prikritih grobišč) na Žalah.

Prenos in pokop posmrtnih ostankov žrtev na osrednjem ljubljanskem pokopališču mora biti izveden najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi podzakonskega predpisa. Zadeva ima torej jasne pravne temelje.

Pokop posmrtnih ostankov žrtev na Žalah mora biti izveden najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi podzakonskega predpisa.

Bivši premier Golob pokopu osebno ni odkrito nasprotoval, a tudi volje za njegovo izvedbo ni pokazal. Je pa obrambno ministrstvo posmrtne ostanke več kot 3.000 žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico, ki so bili shranjeni v kleti kočevske komunale, začasno premestilo v državno kostnico v Škofji Loki. Mnogi sicer dvomijo, da je prekladanje kosti iz enega kupa na drugega pietetno.

Primernost pokopa žrtev revolucije na Žalah je pred dnevi komentirala predstavnica SDS Alenka Jeraj: »Na tem pokopališču so pokopani tudi nemški in italijanski vojaki ter številni drugi, ki so v naših krajih našli svoj zadnji dom.« Pripadnost neki skupini, ideološki struji ali vojaški formaciji potemtakem ne more biti razlog za odrekanje groba na pokopališču v prestolnici.

Vrednote demokratične družbe

Družba, ki je ponotranjila demokratične vrednote, ne problematizira pokopa posmrtnih ostankov. Niti domnevna kolaboracija z okupatorjem niti pomanjkanje prostora – kot meni ljubljanski župan Janković – nista opravičilo; še posebej ne, ker župan ni predstavil nobenih konkretnih dokazov o prostorskih omejitvah. Kljub temu je že napovedal preučitev možnosti, kako pokop preprečiti.

Zdi se, da resničnih razlogov ni – so le izgovori. Nanje je v intervjuju za Dnevnik namignil zgodovinar Božo Repe (nazorsko blizu tranzicijski levici), ko je dejal, da je »pokop na Žalah poskus prevzema liberalne Ljubljane«.

Cilj opravičuje sredstva?

Gre torej za ideološke razloge in za obsesivno željo po ohranjanju moralne superiornosti enega političnega bloka, če je treba, tudi preko trupel …

Lahko si predstavljamo, kako nevzdržna je že zgolj Jankovićeva misel na to, da bi se žrtvam revolucije priznalo enako dostojanstvo in čast, kot ga imajo njihovi rablji. Močan udarec za županov ponos.

Gre torej za ideološke razloge in za obsesivno željo po ohranjanju moralne superiornosti.