Izvor razkritij ne sme zasenčiti njihove vsebine

Nedavni dogodki v zvezi s prikritimi posnetki, navedbami o sistemski korupciji ter vlogi tuje zasebne preiskovalne organizacije odpirajo vprašanja izjemnega ustavnega, pravnega in institucionalnega pomena za Republiko Slovenijo.

Dr. Božo Cerar

Kot slovenski državljan, mednarodni pravnik in upokojeni diplomat menim, da je treba k vprašanjem korupcije pristopiti z zadržanostjo, objektivnostjo in ob polnem spoštovanju načel pravne države.

Ni dvoma, da vprašanja državne suverenosti in integritete demokratičnih procesov zaslužijo resno obravnavo. Vsaka vpletenost tujih akterjev v dejavnosti, ki bi lahko vplivale na notranji politični razvoj države, zlasti v času volilnega procesa, lahko upravičeno odpira pravna in politična vprašanja. Okoliščine, v katerih so bile takšne dejavnosti izvedene, kdo jih je naročil ter ali so bile morebiti kršene veljavne pravne norme, so zadeve, ki jih lahko pristojni organi upravičeno preučijo.

Hkrati pa je bistvenega pomena, da izvora informacij ne enačimo z njihovo vsebino. Gre za dve različni pravni in dejanski vprašanji.

Ugotovitve neodvisne forenzične preiskave, po kateri naj bi bili posnetki avtentični, čeprav skrajšani in sestavljeni iz več segmentov, same po sebi ne upravičujejo niti njihovega popolnega zavračanja niti avtomatičnega sprejemanja vseh zaključkov, ki izhajajo iz njih. Avtentičnost ne pomeni nujno popolnosti, prav tako pa urejanje oziroma montaža posnetkov ne pomeni nujno njihove ponareditve. Takšne ugotovitve dodatno potrjujejo potrebo po skrbni in neodvisni presoji.

Bistvenega pomena je, da izvora informacij ne enačimo z njihovo vsebino.

Izvor in vsebina

Posebno zaskrbljenost vzbuja možnost, da je institucionalna pozornost usmerjena predvsem ali celo izključno v ugotavljanje, kdo je angažiral tujo organizacijo in ali je takšno ravnanje mogoče opredeliti kot poseg v državno suverenost, medtem ko se bistveno manj pozornosti namenja sami vsebini očitkov.

Če posnetki, izjave ali drugo gradivo iz več virov (ne gre pozabiti še na druge neizraelske prisluhe) vsebujejo medsebojno skladne pokazatelje resnih nepravilnosti, mrež vpliva ali sistemske korupcije, ki posega v izvajanje javne oblasti, takšnih vprašanj ni mogoče preprosto odložiti zgolj zato, ker so morda prišla v javnost po spornih poteh. Ustrezen odziv demokratične države, ki temelji na načelih pravne države, ne more biti nadomestitev vsebinske presoje s proceduralnim sporom.

Zadeva ima tudi pomembno evropsko razsežnost. Članstvo v Evropski uniji ne pomeni zgolj pravic, temveč tudi obveznosti, ki izhajajo iz skupnih načel, na katerih Unija temelji, med drugim demokracije, pravne države, institucionalne integritete in spoštovanja temeljnih pravic. Vprašanj sistemske korupcije, zlasti če jih spremljata institucionalna pasivnost ali neučinkovitost mehanizmov odgovornosti, ni mogoče obravnavati zgolj skozi prizmo notranjepolitičnih razmer.

V tem okviru je težko prezreti neskladje med prizadevanji za opozarjanje evropskih partnerjev na domnevne posege v suverenost države ter relativno zadržanostjo pri opozarjanju na očitke o resnih in trajnejših institucionalnih pomanjkljivostih. Če je mogoče evropsko pozornost upravičeno iskati tam, kjer se zaznava vprašanje suverenosti, je prav tako legitimno pričakovati zaskrbljenost tam, kjer obstajajo očitki, ki bi lahko vplivali na učinkovito delovanje pravne države.

Sistemska korupcija, če bi bila ugotovljena, skupaj z neuspehom pri njenem učinkovitem preiskovanju in pregonu lahko predstavlja bistveno resnejšo grožnjo demokratičnemu redu kot dejstvo, da so jo razkrili zunanji akterji. Čeprav vprašanj, povezanih s tujim vplivom, ni mogoče zanemariti, bi bila lahko za ustavno demokracijo večja nevarnost v tem, da resni očitki, ki zadevajo izvajanje javne oblasti, ostanejo brez ustrezne institucionalne obravnave.

Menim, da bi bilo institucionalno bolj zdravo in zaželeno, da bi bile takšne zadeve razkrite s pomočjo domačih mehanizmov, ki so bili vzpostavljeni prav za ta namen. Primarna odgovornost za varovanje zakonitosti, odgovornosti in javnega zaupanja namreč pripada nacionalnim institucijam. Vendar pa potem, ko so verodostojni očitki vstopili v javni prostor, ključno vprašanje ne bi smelo biti, kdo jih je prvi razkril, temveč ali so pristojne institucije nanje odgovorile ustrezno in nepristransko.

Bolj zdravo in zaželeno bi bilo, da bi bile korupcijske zadeve razkrite s pomočjo domačih mehanizmov, ki so vzpostavljeni prav za ta namen.

Zaupanje v institucije

Enako pomembna je širša institucionalna razsežnost celotne zadeve. Zaupanje javnosti v državne institucije predstavlja enega temeljnih stebrov ustavne demokracije. Če pomemben del javnosti pridobi vtis, da institucije, od katerih se pričakuje neodvisno delovanje, delujejo v skladu s prevladujočimi političnimi interesi, lahko ne glede na to, ali se takšno zaznavanje pozneje izkaže za upravičeno ali ne, posledice za institucionalno legitimnost postanejo resne.

Vprašanje tako preseže posamezne očitke ali posamezne akterje. Postane vprašanje verodostojnosti samih institucij.

Demokratični sistem lahko prenese politična nesoglasja in posamezne afere. Večje težave pa nastanejo tedaj, ko se začne zmanjševati zaupanje javnosti v nepristranskost in neodvisnost institucij. Obnova takšnega zaupanja zahteva več kot politične izjave ali volilne rezultate. Zahteva vidno, odločno, nepristransko in pravno utemeljeno delovanje pristojnih institucij.

Po mojem mnenju bi zato ustrezen pristop moral obsegati celovito in neodvisno preiskavo vseh pomembnih vidikov zadeve: avtentičnost in kontekst zadevnega gradiva, vsebinske očitke o nepravilnostih, načine pridobivanja in objave informacij ter morebitne kršitve prava, ne glede na politično pripadnost ali položaj vpletenih oseb.

Cilj ne bi smela biti politična potrditev ene strani ali obsodba druge. Cilj bi morala biti ponovna vzpostavitev zaupanja v institucije s pomočjo preglednih postopkov in enake uporabe prava.

Dolgoročni interesi države se najbolje varujejo ne z zaščito političnih narativov, temveč z zaščito institucionalne verodostojnosti. Suverenosti in odgovornosti ne bi smeli razumeti kot nasprotujoči si načeli. V demokratični državi, ki temelji na pravni državi, se ti načeli navsezadnje medsebojno krepita.

(D254: 20)