Javni sektor v Sloveniji zrasel za skoraj 56 odstotkov: Janša opozarja, da je država postala vse večja

Od osamosvojitve se je število zaposlenih v slovenskem javnem sektorju povečalo za več kot 70.000. Janez Janša ob objavi grafa opozarja, da številke odpirajo tudi vprašanje, zakaj Slovenija ob vseh možnostih po osamosvojitvi ni dosegla blaginje Švice. Uradni podatki države medtem kažejo, da se je največ novih zaposlitev v zadnjem desetletju ustvarilo v zdravstvu, izobraževanju in socialnem varstvu.

Predsednik vlade in predsednik SDS Janez Janša je na omrežju X objavil graf, ki prikazuje gibanje števila zaposlenih v slovenskem javnem sektorju od osamosvojitve do leta 2025. Podatki kažejo izrazito dolgoročno rast. Leta 1991 je bilo v javnem sektorju 125.798 zaposlenih, leta 2025 pa 196.123.

To pomeni 70.325 zaposlenih več oziroma 55,9-odstotno povečanje v obdobju samostojne Slovenije. Janša je ob grafu zapisal, da ta po njegovem mnenju pomaga pojasniti, zakaj Slovenija po osamosvojitvi glede blaginje ni postala Švica. Ob tem je dodal, da je imela Slovenija dobre možnosti in da je bila po njegovem mnenju do konca leta 2008 na dobri poti.

Toda številke odpirajo širše vprašanje, ki presega dnevnopolitično obračunavanje. Koliko zaposlenih država potrebuje, katere javne storitve so se zaradi dodatnih zaposlitev izboljšale in ali je rast javnega sektorja dolgoročno vzdržna glede na število prebivalcev, zaposlenih v gospodarstvu, ter javnofinančne zmožnosti države?

Od 125.798 do 196.123 zaposlenih

Graf, ki ga je objavil Janša, temelji na podatkih informacijskega sistema ISPAP. Gre za sistem, prek katerega uporabniki državnega in občinskih proračunov posredujejo podatke o plačah, drugih izplačilih in številu zaposlenih v javnem sektorju. Tudi ministrstvo pojasnjuje, da ISPAP služi spremljanju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju.

Leta 1991 je bilo po podatkih grafa v javnem sektorju 125.798 zaposlenih. Do leta 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, je njihovo število naraslo na 154.107. V trinajstih letih se je tako povečalo za 28.309 oziroma 22,5 odstotka.

Koliko zaposlenih država potrebuje, katere javne storitve so se zaradi dodatnih zaposlitev izboljšale in ali je rast javnega sektorja dolgoročno vzdržna glede na število prebivalcev, zaposlenih v gospodarstvu, ter javnofinančne zmožnosti države?

Rast se je nadaljevala tudi po vstopu v EU. Do leta 2015 je število zaposlenih doseglo 167.458, kar je bilo 13.351 več kot leta 2004 oziroma 8,7 odstotka več.

Najizrazitejši skok je sledil v naslednjem desetletju. Leta 2025 je bilo po podatkih grafa v javnem sektorju že 196.123 zaposlenih. To je 28.665 več kot leta 2015 oziroma 17,1 odstotka več.

Številke tako kažejo zanimivo dinamiko: v zadnjih desetih letih je bilo povečanje števila zaposlenih skoraj tako veliko kot v prvih trinajstih letih po osamosvojitvi.

A javni sektor ni samo državna uprava

Pri interpretaciji teh številk je potrebna pomembna previdnost. Ko govorimo o javnem sektorju, ne govorimo samo o ministrstvih, uradnikih in državni upravi.

V javnem sektorju so tudi zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, policija, vojska, kultura, občine, javne agencije in številni javni zavodi. Zato iz samega podatka o 70.325 dodatnih zaposlenih ni mogoče sklepati, da se je za toliko povečalo število državnih uradnikov.

Prav tu je pomembna tudi razlaga, ki jo je letos objavila vlada. Po njenih podatkih je bilo leta 2025 v javnem sektorju povprečno zaposlenih 195.593 oseb, kar je 28.134 več kot leta 2015 oziroma 16,8 odstotka več. Država pri tem opozarja, da se je med letoma 2015 in 2024 povečalo tudi število delovno aktivnih prebivalcev, in sicer za 134.795.

Razlika med številom 196.123 z grafa in vladnim povprečjem 195.593 je lahko posledica različnega načina zajema oziroma časovne opredelitve podatkov. Zato je pri objavljanju podatkov pomembno natančno navesti metodologijo.

Največ novih zaposlitev v zdravstvu in šolstvu

Vlada obenem zavrača poenostavljeno razlago, da je povečanje javnega sektorja predvsem posledica širjenja birokracije. Po njenih podatkih se je v zadnjih desetih letih največ zaposlenih pridobilo v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju ter socialnem varstvu.

V zdravstvu se je število zaposlenih povečalo za 8.944 oziroma 26 odstotkov. V socialnem varstvu za 2.597 oziroma 21 odstotkov, v vzgoji in izobraževanju pa za 12.231 oziroma 19 odstotkov.

To je pomemben podatek, saj kaže, da rasti javnega sektorja ni mogoče preprosto enačiti z rastjo državne administracije. Velik del novih zaposlitev je nastal na področjih, kjer država zagotavlja neposredne storitve prebivalstvu.

Hkrati pa to ne pomeni, da je vprašanje učinkovitosti porabe javnega denarja nepomembno. Ravno nasprotno. Če je zaposlenih več, mora biti mogoče pokazati tudi, kaj je družba za dodatna sredstva dobila.

Velik del novih zaposlitev je nastal na področjih, kjer država zagotavlja neposredne storitve prebivalstvu.

Več zaposlenih – pa so storitve tudi boljše?

Tu se skriva bistvo razprave, ki jo odpira Janšev zapis.

Povečanje števila zaposlenih samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Če ima država zaradi staranja prebivalstva več bolnikov, več starejših, več potreb po dolgotrajni oskrbi in več otrok z dodatnimi potrebami, je razumljivo, da potrebuje več zaposlenih.

Zakaj Slovenija po osamosvojitvi po blaginji ljudi še ni postala Švica?
Od osamosvojitve naprej se je v javnem sektorju povečalo število zaposlenih iz 125.000 na 196.000‼️

Negativni učinek umetnega ustvarjanja delovnih mest v administraciji je tudi inflacija predpisov, ki smo… pic.twitter.com/VQWv6WgINA

— Janez Janša (@JJansaSDS) September 10, 2026

Vprašanje pa je, ali se je kakovost javnih storitev povečala sorazmerno z vloženimi sredstvi.

Če se število zaposlenih v zdravstvu poveča, vendar bolniki na specialistične preglede še vedno čakajo predolgo, se postavlja vprašanje organizacije sistema. Če je zaposlenih več v šolstvu, vendar učitelji poročajo o vse večji administrativni obremenitvi, je vprašanje lahko drugačno. Če se število zaposlenih v javni upravi povečuje, postopki za podjetja in državljane pa ostajajo zapleteni, dodatno zaposlovanje samo po sebi ne zagotavlja večje učinkovitosti.

Prav zato graf odpira vprašanje, ki je pomembnejše od samega političnega sporočila: koliko javnega denarja namenjamo za zaposlene in kakšen učinek imajo ti izdatki na kakovost storitev, gospodarsko rast in življenjski standard?

OECD opozarja na fiskalne pritiske

Da vprašanje ni samo slovenska politična tema, kažejo tudi ugotovitve OECD.

OECD v svoji raziskavi o Sloveniji za leto 2026 opozarja, da mora Slovenija zmanjšati javnofinančni primanjkljaj in prednostno razporediti izdatke, saj bodo v prihodnjih letih pritiski zaradi staranja prebivalstva, obrambe in drugih dolgoročnih potreb vse večji. Organizacija posebej opozarja tudi na fiskalne posledice višjih plač v javnem sektorju.

Po oceni OECD bodo javnofinančni primanjkljaji v prihodnjih letih ostali pomemben izziv. Za leto 2026 OECD ocenjuje primanjkljaj sektorja države na 3,3 odstotka BDP, za leto 2027 pa 3,5 odstotka. Javni dolg naj bi bil po maastrichtski metodologiji okoli 65,6 odstotka BDP v letu 2026 in 67,1 odstotka v letu 2027.

OECD obenem opozarja, da bodo plače v javnem sektorju dolgoročno predstavljale dodatno fiskalno breme. Po njihovih ocenah bodo javne plače k javnofinančnim izdatkom dodale približno 0,7 odstotne točke BDP letno glede na srednjeročne obete.

To pomeni, da razprava o velikosti javnega sektorja ni samo ideološka. Je tudi vprašanje javnih financ.

Razprava o velikosti javnega sektorja ni samo ideološka. Je tudi vprašanje javnih financ.

Slovenija in Švica: primerjava ima svoje meje

Janševa primerjava s Švico je politična ocena in je zato ne gre predstavljati kot znanstveno dokazan vzrok za razliko v blaginji med državama. Tudi sam graf ne dokazuje, da je rast javnega sektorja povzročila slovenski zaostanek.

Primerjava med državama je namreč bistveno bolj zapletena. Na gospodarsko uspešnost vplivajo davčni sistem, produktivnost, podjetniško okolje, regulacija, kakovost institucij, izvozna usmerjenost, izobraževanje, inovacije, investicije in številni drugi dejavniki.

Vendar pa je primerjava lahko koristna kot politično vprašanje: ali Slovenija z javnim sektorjem dobiva dovolj glede na to, koliko vanj vlaga?

V tem trenutku v slovenskem gospodarstvu manjka 150.000 ljudi.
Približno toliko je izdanih delovnih dovoljenj za tujce, kar predstavlja dodaten pritisk na socialne izdatke, ob rekordno nizki brezposelnosti pa imamo na ta račun eksponentno rast sredstev za socialo.
To bomo… pic.twitter.com/ca2a2suvZL

— Janez Janša (@JJansaSDS) September 10, 2026

Tudi mednarodni podatki kažejo, da Slovenije ni med državami z najvišjim deležem zaposlenih v javni upravi. OECD za širšo kategorijo javne zaposlenosti kaže, da je delež javne zaposlenosti v Sloveniji v zadnjih letih približno okoli 17 odstotkov zaposlenosti, medtem ko je v Švici ta delež bistveno nižji. Pri tem je treba poudariti, da gre za mednarodno primerljivo metodologijo, ki ni povsem enaka domačemu podatku ISPAP.

Prav zato neposredna primerjava številk ni mogoča brez upoštevanja metodologije.

Ključno vprašanje prihodnjih let bo učinkovitost

Slovenija bo morala v prihodnjih letih reševati dve navidezno nasprotni nalogi. Po eni strani bo zaradi staranja prebivalstva potrebovala več zdravstvenih, socialnih in drugih javnih storitev. Po drugi strani pa bo morala omejiti rast stroškov, če želi ohraniti vzdržne javne finance.

To pomeni, da preprosto zmanjševanje števila zaposlenih prav tako ni rešitev.

Veliko pomembnejša bo večja produktivnost javnega sektorja. Digitalizacija, odprava nepotrebnih postopkov, boljša organizacija dela, zmanjševanje podvajanja nalog in učinkovitejše upravljanje bi lahko omogočili, da država zagotovi več storitev brez sorazmernega povečevanja števila zaposlenih.

Pri tem je pomembna tudi struktura zaposlenih. Če se zaposlovanje povečuje predvsem tam, kjer prebivalstvo storitve dejansko potrebuje, je to drugačen pojav kot povečanje administrativnega aparata.

Graf zato odpira večje vprašanje

Janševa trditev, da je prav rast javnega sektorja razlog, da Slovenija ni postala Švica, ostaja politična interpretacija. Podatki pa so dovolj zgovorni, da zahtevajo resno razpravo.

V nekaj več kot treh desetletjih je Slovenija število zaposlenih v javnem sektorju povečala za več kot polovico. Obenem je država v zadnjem desetletju največ novih zaposlitev ustvarila na področjih zdravstva, izobraževanja in socialnega varstva, kjer so se potrebe prebivalstva objektivno povečale.

Zato vprašanje ni, ali je vsak zaposleni v javnem sektorju odveč. Daleč od tega.

Pravo vprašanje je, ali je država za dodatnih 70.325 zaposlenih dobila tudi ustrezno več kakovosti, hitrosti in učinkovitosti javnih storitev.

Če je odgovor pritrdilen, je rast mogoče utemeljiti s potrebami družbe. Če ni, pa Slovenija potrebuje reformo, ki ne bo nujno pomenila manj zaposlenih, ampak predvsem učinkovitejšo državo.

Pravo vprašanje je, ali je država za dodatnih 70.325 zaposlenih dobila tudi ustrezno več kakovosti, hitrosti in učinkovitosti javnih storitev.

Prav v tem je verjetno najpomembnejše sporočilo grafa: velikost države sama po sebi še ne pomeni blaginje. Odločilno je, kaj država s sredstvi, ki jih zbere od gospodarstva in prebivalstva, dejansko naredi.