Varčevanje na koncu mandata: rezanje stroškov in omejene širitve

Čeprav je leto že dobro v teku, je vlada šele sredi aprila sprejela ključno uredbo, ki določa obseg zdravstvenih storitev in njihovo financiranje iz obveznega zavarovanja. Dokument za leto 2026 razkriva precej drugačen pristop kot v preteklih letih: po obdobju visokih izdatkov zdaj prihaja faza varčevanja.

Uredba, pripravljena na predlog ministrstva za zdravje pod vodstvom Valentine Prevolnik Rupel, prinaša izrazito neravnotežje med omejevanjem izdatkov in skromnim povečevanjem programov. Skupna vrednost znaša 4,2 milijarde evrov, kar predstavlja približno dve tretjini sredstev, s katerimi razpolaga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).

Obrat po letih povečane porabe

Zdravstveni sistem je v zadnjih letih prejel znatna dodatna sredstva – tako za storitve kot investicije. Kljub temu se ključni problemi, predvsem dolge čakalne dobe, niso bistveno zmanjšali. Prav v tem kontekstu je razumeti aktualno odločitev vlade, da namesto nadaljnjega povečevanja izdatkov uvaja omejitve.

Največji del varčevalnih ukrepov izhaja iz spremembe načina plačevanja zdravstvenih storitev.

Omejitev plačevanja po realizaciji pomeni, da izvajalci ne bodo več plačani za vse opravljene storitve, temveč le do ravni lanske realizacije. S tem država omejuje rast stroškov, vendar hkrati zmanjšuje motivacijo za večjo dostopnost storitev in lahko podaljšuje čakalne dobe.

Znižanje cen zdravstvenih storitev za 1 % je neposreden rez v prihodke izvajalcev. Čeprav je znižanje relativno majhno, gre za signal pritiska na stroške v celotnem sistemu.

Skupni učinek teh ukrepov naj bi znašal približno 98 milijonov evrov prihrankov. Pri tem velja izpostaviti, da omejitve ne veljajo enotno za vse izvajalce – v določenih primerih so javni zavodi še naprej financirani bolj fleksibilno kot koncesionarji, kar odpira vprašanja enakih pogojev.

Dodatno se omejitve širijo na konkretna področja, kot so ortopedske operacije, operacije kile, diagnostične storitve (rentgen, ultrazvok), pa tudi nekatere specialistične dejavnosti. To pomeni, da se racionalizacija izvaja neposredno na ravni dostopnosti storitev.

Hkrati tudi selektivne širitve

Na drugi strani uredba predvideva tudi približno 21 milijonov evrov dodatnih sredstev. Gre predvsem za ciljno usmerjene izboljšave in nove programe.

Boljše vrednotenje posameznih storitev pomeni višje plačilo za določene posege, kjer je bilo doslej financiranje prenizko, kar naj bi izboljšalo kakovost in motivacijo izvajalcev.

Širitev programov vključuje uvajanje novih dejavnosti, kot je klinična prehrana v bolnišnicah, ter dodatne diagnostične in terapevtske zmogljivosti v posameznih ustanovah.

Med konkretnimi novostmi so:

• uvedba timov za klinično prehrano (kar izboljšuje obravnavo bolnikov z zahtevnimi zdravstvenimi stanji),
• dodatni programi za magnetno resonanco in neakutno bolnišnično obravnavo (kar lahko razbremeni akutni del sistema),
• širitev robotsko asistiranih posegov (kar pomeni tehnološki napredek in potencialno boljše izide zdravljenja).

Pomembne so tudi spremembe na področju preventive in dolgotrajne oskrbe:

• razvoj paliativnih timov izboljšuje kakovost življenja težko bolnih pacientov,
• nadzorovana obravnava oseb z duševnimi motnjami pomeni bolj sistematičen pristop k ranljivim skupinam,
• novo cepljenje za dojenčke proti RSV predstavlja preventivni ukrep za zmanjšanje resnih okužb,
• posodobitev programa Zora uvaja sodobnejše metode odkrivanja raka materničnega vratu,
• dodatno uredba razširja pravico do belih plomb za odrasle, kar pomeni izboljšanje dostopnosti sodobnejše zobozdravstvene oskrbe.

Spremembe pri prvih pregledih

Poseben poudarek uredba namenja prvim specialističnim pregledom, ki so ključni za vstop pacientov v sistem.

Preusmerjanje sredstev k bolj učinkovitim izvajalcem pomeni, da bodo tisti, ki ne dosegajo minimalnega obsega prvih pregledov, izgubili del sredstev v korist tistih, ki presegajo plan. Namen ukrepa je povečati učinkovitost sistema.

Znižanje dodatka na ceno pregleda (z 30 % na 20 %) zmanjšuje finančne spodbude, a hkrati omejuje rast stroškov.

Po oceni ministrstva so dosedanji ukrepi že prinesli določene rezultate, saj se je število nedopustno čakajočih pacientov zmanjšalo, kljub večjemu številu obravnav.

Med varčevanjem in neučinkovitostjo

Uredba za leto 2026 tako razkriva dvojnost zdravstvene politike: po letih povečevanja sredstev brez jasnih učinkov prihaja do omejevanja porabe, vendar brez celovite reforme sistema.

Varčevalni ukrepi lahko kratkoročno stabilizirajo finance, a brez strukturnih sprememb. Zato je odprto vprašanje, ali bodo prispevali k boljši dostopnosti in učinkovitosti zdravstva. Ob koncu mandata vlade je videti, da gre bolj za popravljanje posledic kot za dolgoročno strategijo razvoja sistema.