Interventni zakon kot signal spremembe: dovolj za začetek, premalo za preboj
Slovenija potrebuje zasuk v gospodarski politiki. Predlagani zakon o interventnih ukrepih za razvoj države nakazuje prav to: odmik od dodatnih obremenitev in postopno razbremenjevanje gospodarstva ter prebivalstva. Potrebne bodo reforme in bolj odločne korake že v kratkem času.
Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) zakon podpirajo, saj vsebuje rešitve, ki lahko izboljšajo konkurenčnost podjetij in hkrati vsaj delno omilijo pritisk življenjskih stroškov na prebivalstvo. Vendar poudarjajo, da gre zgolj za uvodno fazo širših sprememb, ki jih bo morala politika nadaljevati.
Gospodarstvo pod pritiskom
Zadnja tri leta so bila za slovensko gospodarstvo zahtevna. Ključni kazalniki so se poslabšali, negotovost v mednarodnem okolju pa dodatno povečuje tveganje dolgotrajnejšega ohlajanja. Prav zato je po oceni GZS nujno obrniti razvojni trend navzgor.
Generalna direktorica Vesna Nahtigal opozarja, da je močno gospodarstvo temelj socialne države: brez njega ni stabilnega zdravstva, šolstva, infrastrukture ali skrbi za ranljive skupine.
Močno gospodarstvo je temelj socialne države: brez njega ni stabilnega zdravstva, šolstva, infrastrukture ali skrbi za ranljive skupine.
Prvi ukrepi v pravo smer
Predlog interventnega zakona prinaša več konkretnih sprememb. Ena ključnih je uvedba razvojne kapice na socialne prispevke, ki podjetjem omogoča bolj konkurenčno nagrajevanje visoko usposobljenih kadrov, zmanjšuje odhajanje strokovnjakov v tujino in spodbuja ustvarjanje višje dodane vrednosti.
Pozitivno ocenjujejo tudi spremembe pri normirancih ter uvedbo tako imenovanega mikro s. p., ki naj bi razbremenil manjše podjetnike in kmete, predvsem z nižjimi administrativnimi in davčnimi obveznostmi, hkrati pa zahteva previdnost, da ne bi prihajalo do zlorab v obliki prikritega zaposlovanja.
Med pomembnejšimi rešitvami je tudi možnost prejemanja polne pokojnine ob nadaljnjem delu, kar spodbuja starejše k daljši aktivnosti na trgu dela, prispeva k reševanju pomanjkanja delovne sile, a obenem odpira vprašanje pravičnega razmerja do mlajših zaposlenih.
Znižanje DDV na energente ter morebitno znižanje DDV na izbrane prehranske izdelke bi lahko pomagalo predvsem gospodinjstvom, saj neposredno znižuje stroške osnovnih dobrin, vendar mora biti ukrep ciljno usmerjen, da ne povzroča nepotrebnih izpadov javnofinančnih prihodkov.
Drugi korak bo odločilen
Ključni poudarek gospodarstva je, da brez nadaljnjih reform Slovenija ne bo naredila razvojnega preskoka.
V prvih šestih mesecih nove vlade GZS pričakuje ukrepe, kot so:
- Razbremenitev dohodnine – z odpravo najvišjega dohodninskega razreda in znižanjem obremenitve v višjih razredih bi povečali neto prejemke zaposlenih ter izboljšali privlačnost Slovenije za visoko usposobljen kader.
- Postopno znižanje davka od dohodkov pravnih oseb – cilj je doseči nižjo davčno stopnjo do leta 2030, kar bi podjetjem omogočilo več investiranja in hitrejšo rast.
- Ugodnejša davčna obravnava zagonskih podjetij – ničelna ali znižana davčna stopnja v prvih letih poslovanja bi spodbudila podjetništvo in razvoj inovativnih idej.
- Hitrejše zaposlovanje tujega kadra – skrajšanje postopkov in manj birokracije bi podjetjem omogočilo, da hitreje zapolnijo kadrovske vrzeli.
- Znižanje stroškov bolniških odsotnosti za podjetja – krajše obdobje kritja nadomestil s strani delodajalcev bi razbremenilo podjetja in zmanjšalo stroške dela.
- Pospešena digitalizacija podjetij – zlasti pri malih in srednjih podjetjih bi to pomenilo večjo produktivnost, boljšo konkurenčnost in lažje prilagajanje trgu.
V daljšem obdobju – v prvih dveh letih mandata – pa naj bi sledila še širša prenova:
- Celovita davčna reforma – poenostavitev sistema in večja preglednost bi zmanjšali administrativna bremena ter povečali predvidljivost poslovanja.
- Poenostavitev umeščanja investicij v prostor – hitrejši postopki za pridobivanje dovoljenj bi omogočili hitrejši zagon projektov in več investicij.
- Krepitev raziskav, razvoja in inovacij – več spodbud bi podjetjem pomagalo pri prehodu v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo.
- Vključevanje sodobnih znanj v izobraževanje – več poudarka na računalništvu in umetni inteligenci bi izboljšalo pripravljenost prihodnjih generacij na trg dela.
- Ob tem gospodarstvo poziva k pripravi dolgoročnega razvojnega dokumenta – nacionalnega načrta do leta 2035, ki bi postavil jasne prioritete na področju znanja, tehnologij in investicij.
Brez dialoga ne bo rešitev
Razprava o reformah ne bo mogoča brez vključevanja vseh deležnikov. Glavni izvršni direktor GZS Mitja Gorenšček poudarja pomen odprtega socialnega dialoga.
Po njegovih besedah bi moral zakon, čeprav je poslanski, obravnavati tudi Ekonomsko-socialni svet. Ključna vprašanja od razvojne kapice do minimalne plače, zahtevajo argumentirano razpravo, ne ideoloških izključevanj. Le tako je mogoče najti rešitve, ki bodo dolgoročno koristile zaposlenim, podjetjem in državi kot celoti.
Ključna vprašanja od razvojne kapice do minimalne plače, zahtevajo argumentirano razpravo, ne ideoloških izključevanj.
Interventni zakon torej predstavlja pomemben premik v razmišljanju, a to je le začetek. Če bo Slovenija želela ujeti razvojni korak z uspešnejšimi državami, bo morala začetni zagon hitro nadgraditi z odločnimi in celovitimi reformami.
4 komentarjev
kzupanc
S Ferlugo se tudi strinjam. Glede na to, kar sem napisal, dodajam še, da bi desna vlada morala psrejeti zakon, da je minimalna plača enaka izhodiščni s količnikom 1 v vsakem podjetju. Razmerja so osnova za motivacijo, razvoj in uspeh.
kzupanc
Zgodaj so naredili veliko napako. Namesto prvega nujnega in z vseh desnih in desnosredinskih strank obljubljenega ukrepa: zvišanje splošne dohodninske olajšave na 7500 ali 8000 € takoj in v par letih na 10 000 € so dali samo kapico za najbolje plačane, ne pa za tiste, ki ženejo razvoj. Žalostno. Popravite takoj, če ne ste obsojeni na propad preden začnete. Cel mandat ste upravičeno napadali Goloba, ker je takoj odpravil ravno to. A vi pa ne boste zdaj? Pa kdo je tukaj NOR?
Igor Ferluga
P.s. Še tole- upam, da če pride desna vlada, da Slovenija dobi odlocnega, odgovornega financnega ministra, ki bo videl celoto in ne tako omejeno. Npr Janeza Šušteršiča ali Igorja Masten. Ki bo znal reci ne apetitom po trosenju in tudi klestiti stroske. In ko bo obenem skrbel, da bo prilivov v drzavni proracun dovolj.
Trenutno je Slovenija na 2 milijardah primanjkljaja letno v proračunu. Kar pomeni, da zivimo toliko preko zmoznosti in se zadolzujemo za sprotno potrosnjo. Vracanje dolgov ne uide nikomur in to z obrestmi.
Ce bi upostevali, kar predlagajo aparatciki gospodarskih zdruzenj tule, je proracunski primankljaj Slovenije zaradi radikalne redukcije vseh prilivov v proračun jutri lahko 10 milijard letno. In v nekaj letih Slovenija bankrotira, ce prej tega ne ustavi Evropa.
Desni populizem ni nič manj trapast in neodgovoren od levega, konkretno Golobove vlade. Vsaka povprecno skrbna gospodinja s koncanimi 4imi razredi ljudske sole ve, da zdrave finance druzine pomenijo izravnavo med prilivi in potrosnjo.
Igor Ferluga
Če bi vse to, kar tule predlagajo funkcionarji oz.aparatčiki raznih gospodarskih zdruzenj, upostevali, lahko jutri ukinemo slovensko drzavo. Mislil sem, da smo se 1990 odločili, da zelimo imeti drzavo. In v ustavo zapisali, da bo to socialna in pravna drzava. Drzave, nobene ne more biti brez prilivov v drzavni proračun, to so davki in trosarine. Socialna ta drzava tudi ne more biti brez tega. Tudi za skupno blaginjo, recimo da imamo ceste, zeleznice, da se cistijo, zbirajo in odvazajo smeti, odvaja kanalizacija, zagotavlja pitna voda, da imamo urejene zelenice, parke, otroska igrisca, skrbimo za duhovno podstat - kulturno dediscino, muzeje, galerije, teatre in opere, pa za varnost in sankcioniranje kriminala, za obrambo nacionalne drzave in zaveznistva, za diplomacijo drzave in se za marsikaj drzavi skupnega se moramo odreči čemu, kar bi sicer pristalo v nasem privatnem zepu in preko davkov in trošarin dati za skupno dobro, za javno blaginjo, za solidarnost do tistih, ki jih zivljenje iz raznih vzrokov tepe, za obstoj in delovanje drzave in njenih institucij.
Na zivce mi grejo ljudje, ki nimajo te sirse slike. In vidijo samo sebe. In je vse, kar znajo sporocati skupnosti to, da hocejo vec denarja v lastnem zepu in manj placevati za skupno dobro. Temu lahko recemo egoizem in zaplankanost. Morda je to stopnja razvoja neke nacije pri ponovnem odkrivanju kapitalizma in potrosnistva. A v druzbi, ki naj bi izkazovala neko omikanost, kaj sele krscansko pripadnost, katere del je altruizem, ne egoizem, naj to vendarle ne bi bilo spodbujana vrlina.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.