Človečnost narekuje pietetni pokop

V naši zavesti, polni zgodovinskega spomina, nosimo spoznanje, da je človekova minljivost del življenja, pokop pa temeljna civilizacijska obveza.

V zavesti pa nosimo tudi spoznanje, da je pokop posmrtnih ostankov žrtev povojnega nasilja v Sloveniji moralna obveza vsega Slovenstva. Zato se ni čuditi večkrat izraženim željam in zahtevam večine prebivalcev, naj se pokop čim prej opravi, čeprav manjšina morda misli in deluje drugače.

Imperativu človečnosti se je odzvala zdajšnja vlada, ki je odločena, da se osemdesetletnemu mučnemu obdobju naredi konec. Zdaj je že znano, da je za pokop žrtev sprejet zakon (novela), pripravljeni so pravilniki za izvedbo pokopa in določen je kraj pokopa, to je osrednje pokopališče Žale v Ljubljani, prestolnici Slovenije.

Pokop posmrtnih ostankov žrtev povojnega nasilja v Sloveniji je moralna obveza vsega Slovenstva.

Kruta smrt nesrečnih žrtev in globoke bolečine, ki še vedno spremljajo življenja njihovih najbližjih kot tudi mnogih čutečih sonarodnjakov, ne dovolijo, da bi nasprotniki pokopa s tako lahkoto v nedogled prezirali in ovirali žrtvam dostojen pokop. Namesto premeščanja plastičnih zabojev in vreč, polnih otožne vsebine, s čimer je doseženo dno etičnih in moralnih načel v civiliziranem svetu, je tu zdaj odločna zahteva po pokopu žrtev in zagotovitvi spoštljivega vzdušja pokopnega in spominskega prostora. Zato je naloga vladne komisije, da za omenjeni zahtevi izbere najprimernejšo lokacijo ob dodatnem pogoju – trajnosti lokacije, ki jo narekuje spoštovanje do mrtvih in ki ne sme biti podvržena stihiji drugih potreb.

Vse te zahteve oz. pogoje odlično izpolnjuje pokopališče Žale, zato je tudi razumljivo, da je bilo skozi več zgodovinskih obdobij izbrano kot kraj pokopa in večnega spomina ne samo za več kot 150.000 posameznikov, ampak tudi različnih verskih, vojaških ali drugih skupnosti. Naj naštejem samo nekatere:

• Verske skupnosti, redovi: Frančiškani, Jezuiti, Kapucini, Salezijanci, Lazaristi, Uršulinke, Usmiljenke, Šolske sestre, Notredamke in druge.
• Italijansko vojaško pokopališče – 1. sv. vojna, več kot 1.000 grobov.
• Nemško vojaško pokopališče – 2. sv. vojna, skoraj 1.000 grobov.
• Avstro-ogrsko pokopališče – 1. sv. vojna, 6.300 grobov.
• Kostnica žrtev 1. sv. vojne – posmrtni ostanki več kot 5.000 žrtev.
• Judovsko pokopališče.
• Spomenik sinovom Rusije in Sovjetske zveze.
• Spomenik žrtvam dachauskih procesov.
• Spomenik žrtvam, padlim v vojni za Slovenijo 1991.
• Spominsko grobišče žrtev letalske nesreče na Korziki.
• In še mnogo drugih.

V družbo vseh naštetih, ki počivajo na tem pokopališču, bomo tako kmalu pospremili tudi sorojake, žrtve povojne morije, in jim končno zagotovili mirni počitek. Grobno znamenje, ki bo označevalo njihovo poslednje domovanje, mora biti sporočilo živečim – nikoli več!

Grobno znamenje, ki bo označevalo njihovo poslednje domovanje, mora biti sporočilo živečim – nikoli več!