Ob obletnici Branka Zupanca: Vsak človek je lučka, v kateri svetijo plameni dobrote

Verjetno v Sloveniji ni človeka, ki se vsaj malo zanima za glasbo, da se ne bi srečal z imenom Branka Zupanca. Napisal je več sto čudovitih besedil, ustvaril je ep o celjskem grofu, na svetlo je poslal več knjig spominov in drugih pomembnih zapisov. In še ena posebnost je: v nedeljo je zdrav in poln novih idej dočakal 75. življenjski jubilej. Torej je kot človek in ustvarjalec v najbolj zrelih letih.

Kot nekdanji pravnik v celjskem podjetju Izletnik ima še eno lepo lastnost: rad se srečuje z resnico. Ob tem se prav nič ne spreneveda, nasploh pa jemlje življenje v vsej svoji širini in lepoti. Izjemno rad ima tudi svojo domovino, kar je dokazal v premnogih besedilih in knjigah. Tudi pri dajanju nasvetov mladim pesnikom je tak, kot je v svojem bistvu: odprt, neposreden, dobronameren.

Prvi navdih

Pesniško žilico ima najbrž po očetu. Oče je napisal okoli štirideset pesmi in prav zadnjo pesem z naslovom Šel bom sta ustvarila skupaj.

»Uglasbil jo je odličen glasbenik Franc Žerdoner, žal pa je oče ni slišal. Malo pred izidom zgoščenke je – umrl!« pravi Zupanc.

Branko Zupanc je začel pisati pesmi že v četrtem razredu osnovne šole, ko je obiskoval literarni krožek. V njih je opisoval naravo in ves navdušen je bil, ko je ena od njegovih pesmi potovala s Kurirčkovo torbico k maršalu Titu v Beograd. Ker je po naravi tudi precej hudomušen, dodaja: »Takrat sem bil kot dvanajstleten otrok prepričan, da bom prekosil samega velikega Franceta Prešerna!«

Preberite tudi nadaljevanje. Ne bo vam žal.