Španija v vrtincu novih migracij

Španski predsednik vlade Pedro Sanchez je dokončno odprl pot več kot pol milijona nelegalnim migrantom v Španiji. Gre za migrante, ki živijo ali delajo v Španiji vsaj 5 mesecev in nimajo policijske kartoteke ter niso bili obsojeni za kriminalna dejanja. Nelegalnih migrantov naj bi bilo še več kot pol milijona, nekatere ocene so tam okoli milijona, koliko ljudi pa bo dejansko poizkusilo legalizirati svoj status, pa še ni znano.

Kaj prinaša novi zakon

Nov zakon prinaša legalizacijo statusa migrantov, ki so nezakonito prišli v Španijo. Torej ne gre za migrante, ki tam legalno živijo in delajo, ampak za tiste, ki so nezakonito vstopili preko morja ali kopnega. Prav tako ne gre za podelitev državljanstev, kot nekateri napačno interpretirajo, ampak le za ureditev statusa, torej stalna in začasna prebivališča ter delovna dovoljenja. Ta ureditev statusa pa da možnost migrantom zaprositi za državljanstvo, če so v Španiji živeli najmanj pet let.

Ilegalni migranti imajo sicer kratko okno za zaprositev legalizacije statusa, ta je med 16. aprilom 2026 in 30. junijem 2026, kar sicer že postavlja vprašanja, kako natančno bo pregovorno neučinkovita španska birokracija uspela urediti status pol milijona ljudi. Zato so kritike iz opozicije, da bodo podeljevali statuse kot po tekočem traku, brez dejanskega ugotavljanja stanja.

Staranje prebivalstva in otroška revščina

Sanchez izjavlja, da je glavni razlog zakona ekonomske narave, saj naj bi se špansko prebivalstvo prehitro staralo, podjetja naj bi potrebovala dodatno delovno silo, naj bi šlo pa tudi za pravičen namen zakona. Prvi pomisleki so glede staranja španskega prebivalstva in prenizke rodnosti, ki je rezultat slabe španske infrastrukture za otroke, visokih cen nepremičnin in nizke realne rasti plač. Druga težava je nizka družbena mobilnost med razredi, kjer so Španci rojeni v revščini obsojeni na revščino v odrasli dobi. Kot je pokazala lanska študija OECD, je Španija v vrhu neenakosti, ko gre za družbeno in socialno mobilnost. Otroci iz deprivilegiranih družin imajo malo možnosti za izpopolnitev svojih sanj.

Španska vlada je leta 2018 sicer ustanovila Urad za boj proti otroški revščini, ki ga je prevzel Ernesto Gasco. Ukrepi vlade in urada so bili razdelitev skoraj 3 milijard EUR med revne otroke, vendar dejstvo, da je otroška revščina v Španiji še vedno na istem nivoju, podpira tezo, da vladni uradniki ne vedo natančno, kje se ta denar zapravi. Sanchez se je sicer pohvalil, da takšnega ukrepa še ni sprejela nobena vlada, pomagal pa naj bi več kot 800 tisoč otrokom. Do tega podatka so prišli s seštevanjem otrok v družinah, ki so ta denar dobile, kaže pa, da se je ta denar porabil za druge stvari. Po drugi strani pa je veliko staršev obupalo nad dolgotrajnim procesom pridobivanja pomoči in so raje odkorakali iz urada kot pa nadaljevali z agonijo.

Past visoke izobrazbe

Španija je med vodilnimi državami v univerzitetnem izobraževanju mladih. Toda izobrazba mladim ne prinese zaposlitve in plačila, ki naj bi ga imeli za doseženo izobrazbo.

Po drugi strani gre v večini za izobrazbo, ki ni gonilo gospodarstva, razvoja in znanosti, kar ima za posledico, da univerzitetno izobraženi odrasli ne morejo dobiti zaposlitve, ustrezne nivoju izobrazbe, ker takšne izobrazbe podjetja ne potrebujejo. Zato se mnogi univerzitetno izobraženi znajdejo z ničvrednimi diplomami in se zaposlijo na delovnem mestu, ki je del storitvenega sektorja z nizkimi dohodki.

Tukaj pridemo ponovno do dejstva, da se mnogi raje ne zaposlijo, ampak prepustijo delovno mesto migrantom. Nenazadnje je to tudi razlog za nizko število in posledično staranje prebivalstva.

Španski ekonomski model

Španija je bila ena izmed tistih držav v zadnjih letih, ki se je lahko pohvalila z visoko rastjo BDP, višjo tudi od tiste v bolj razvitih članicah EU, na primer Nemčiji ali Franciji. Španija je prav tako v razpravah na ravni EU vedno zagovarjala stališče, da španski ekonomski model temelji na pritoku novih migracij, in je zato nasprotovala omejitvi migracij na ravni EU. Toda španski ekonomski model se sooča z velikimi težavami, ne glede na visoko rast BDP, saj ne gre za kvalitetno rast, temveč kvantitetno rast BDP, ki dolgoročno ni vzdržna.

Nizka produktivnost v Španiji je endemična, če pogledamo produktivnost BDP na delovno uro. Nemška rast produktivnosti med leti 2000 in 2024 je bila v povprečju 1,2% na leto, francoska 0,9%, španska le okoli 0,3% do 0,4%. Če primerjamo kumulativno z ostalimi državami v EU, je španski delavec nekje na ravni produktivnosti iz leta 2005. Španija se je namreč usmerila v večanje zaposlenosti in ne produktivnosti. Zato španska podjetja najemajo več delavcev, ki imajo zato nižje realne plače.

Španska rast BDP 2,2% je rast zaposlenosti prispevala 2%, produktivnost pa le 0,2%, medtem ko je nemški rasti 1% rast zaposlenosti prispevala 0%, produktivnost pa 1%. Zato Španija tako hitro odpre vrata migraciji, ker njena rast BDP temelji na novi in neproduktivni delovni sili, medtem ko se Nemčija dogovarja za pošiljanje sirskih migrantov nazaj v Sirijo.

Razlog španske nizke produktivnosti

Nemčija je za raziskave in razvoj namenila 3,1% BDP, povprečje EU je 2,1%, Španija pa za ta segment investicij nameni le 1,4%. Španski privatni sektor nameni komaj 0,7% za raziskave in razvoj, kar pomeni, da je Španija šibka v novih tehnologijah, tehnoloških prebojih, raziskavah, avtomatizaciji proizvodnje in delovnih procesov ter ne dosega ravni potrjevanja novih patentov z drugimi državami. To dela Španijo šibko v produktivnosti, proizvede manj in dražje na delovno mesto, posledično pa ponuja nižje plače v primerjavi z ostalo Evropo. Tukaj pridemo do razloga, zakaj se Španci ogibajo novih delovnih mest, ki jih potem zasedejo ilegalni migranti.

Španija ima zelo malo velikih podjetij, celotna ekonomija pa temelji na majhnih in neinovativnih podjetjih z nizko produktivnostjo. Majhna in srednja podjetja so okoli 98% gospodarstva, v glavnem pa v inovacije, razvoj in nove tehnologije investirajo izključno velika podjetja. Privatni sektor je zato izjemno podhranjen. Španija se je usmerila v storitvene dejavnosti, v večini v turizem, ki je slabo plačan, neinovativen in zahteva veliko delovne sile. Produktivnost v storitvenem sektorju je okoli 0,5% in je gonilo zaposlovanja migrantov.

Birokracija, formalna zakonodaja in ilegala

Španija slovi po svoji počasni in neučinkoviti birokraciji, ki je mnogokrat vir in razlog pobega podjetij v tujino. Redno zaposleni so zaščiteni z zakonodajo, ki je tako stroga do delavskih pogodb, da se velik del podjetij odloča za delo na črno. Tukaj lahko vidimo, zakaj je toliko ilegalne migracije v državi. Kmetijstvo in turizem sta dva notorična primera ilegalnega zaposlovanja, kjer so kratkoročni najemi migrantov in mizerna plačila standard.

Ti dve industriji zelo težko privabita Špance v zaposlitev, zato zaposlujeta ogromno ilegalnih migrantov. To pomeni, da so mnoge proizvodne in storitvene industrije neproduktivne, podjetja nočejo investirati v razvoj delavcev, ker je to predrago, delavci zavračajo mobilnost tako znotraj podjetja kot znotraj regij, podjetja pa posledično investirajo izjemno malo v digitalizacijo in tehnološki razvoj podjetij. Zakaj bi investirali v robotiko in umetno inteligenco, če lahko iz Čada pripelješ 10 nelegalnih migrantov, ki bodo delali za mizerno plačilo.

Ali lahko španski model preživi

Španski model lahko preživi le z neprestanim dotokom ilegalnih migracij, kajti ta ne temelji na razvoju in produktivnosti, ampak na poceni delovni sili. To je temeljna rast BDP, ki bo hitro padla ob zaustavitvi migrantskih tokov. Zato je Španija med glavnimi podpornicami odprtih meja in nerestriktivni migraciji.

Španija je država, ki je popolnoma razvrednotila pojem azila ravno za namene lastne ekonomije in naredila veliko težavo celotni EU. Zaradi nizke produktivnosti bo Španija v prihodnosti nezanimiva za razvojna podjetja, ki pomenijo kvalitetnejše plače in rast BDP. Dolgoročno bo španski BDP brez ilegalnih migracij v upadu.

Večanje migracij v prihodnosti

Legalizacija ilegalnih migrantov lahko prinese izpad delovne sile, kajti podjetja so pripravljena plačevati za delovno silo manj. Takoj, ko bo ilegalni migrant pridobil status, bo postal upravičen do socialnih pomoči, pravne zaščite španske države, to pa pomeni, da se bo pridružil formalnemu trgu španske delovne sile. Ravno to bo podjetja vzpodbudilo, da legaliziranih migrantov ne zaposlujejo več, pridobili pa bodo novo ilegalno delovno silo iz Afrike. To je kot piramidna shema, ki bo nekoč zrušila špansko demografijo in ekonomijo, kajti gre za nevzdržno stanje.

Nenazadnje tudi EU ni ravno pokazala navdušenja nad Sanchezovim eksperimentom, predvsem če upoštevamo, da so EU države začele vračati svojo ilegalno migracijo v matične države in delajo na pobudah zmanjševanja migracij. Najmanj, kar potrebuje EU danes, je Sancheza s svojo Don Kihotovsko držo in bojem proti namišljenim sovražnikom.

Veliko potencialnih migrantov bo videlo Španijo kot priložnost za pridobitev statusa v državi EU, kar bo dalo zagon ne le tistim, ki dejansko iščejo boljše življenje čez mediteransko lužo, ampak še maroškim in alžirskim mafijskim združbam, ki bodo v tem videle lep dobiček in konstanten pritok denarja. Vrste za odhod v Španijo bodo namreč vedno večje. Sanchez je sicer dejal, da je legalizacija rešitev za nevzdržne migrantske razmere v prehodnih centrih, toda on ne naslavlja temeljnega problema. S svojim dejanjem vabi svetovno migracijo v Španijo in še bolj razpihuje požar, ki ga je ustvaril njegov ekonomski model.