Pomorjeni iz družine Lichtenberg dobili napis na Žalah

Žrtve revolucionarnega nasilja iz družine Lichtenberg, ki so jo maja 1942 napadli partizani ter ubili mamo, očeta in dve hčerki, so te dni na ljubljanskih Žalah končno dobile napis. V torek je minilo natanko 84 let od pokola, ki velja za enega najbolj pretresljivih primerov revolucionarnega nasilja med vojno na Slovenskem, je sporočila Romana Bider iz pobude Vseposvojitev.

Oboji so pobijali Slovence

Okoliščine pokola in usodo družine Lichtenberg je pred leti v daljšem članku orisal danes že pokojni ustanovni član Nove slovenske zaveze in kronist Janko Maček. V zapisu »Okupatorji in komunisti, oboji so pobijali Slovence« spomni na nekatere dogodke iz prvih mesecev po okupaciji, ko ni bilo še nobenega protikomunističnega odpora, nobene vaške straže, komunisti pa so »pod krinko osvobodilnega boja že začeli svoj vzpon na oblast. »Pri tem jih nikoli ni skrbelo, koliko ljudi bo zaradi tega izgubilo življenje, koliko materialne škode bo nastalo,« zapiše.

Izsiljena priznanja krivde

Avtor tako opisuje napad partizanov na železniški most pri Preserju decembra 1941 in posledice, ki so sledile za domačine v okolici, posebej za družino Lichtenberg iz Bevk. Po opisu avtorja so partizani miniranje preserskega mostu izvedli v noči na 5. december 1941.

Pri akciji so uporabili več čolnov; enega je vozil Franc Krašovec, drugega pa Marjan in Herbert Lichtenberg, sinova družine Lichtenberg, ki naj bi bila po njunem pričevanju v prevoz vključena proti svoji volji. Po nekaterih virih naj bi prav onadva izrazila pripravljenost na sodelovanje v poznejši preiskavi, ki bi pomagala ugotoviti, kdo so bili napadalci.

Italijani so namreč po napadu v okoliških vaseh začeli množično aretirati domačine in na različne načine skušali od njih izsiliti priznanje, da so sodelovali pri napadu. Nekateri so priznanje zaradi mučenja tudi podpisali, a ga pozneje na razpravi pred vojnim sodiščem ovrgli kot neresnično in izsiljeno.

28 obsojenih na smrt, 11 pozneje pomiloščenih

V januarju 1942 je poveljstvo karabinjerjev 48 udeležencev napada izročilo vojaškemu vojnemu sodišču v Ljubljani, tem pa so pozneje pridružili še 21 žrtev. Na procesu, ki se je začel 25. februarja 1942 v porotni dvorani ljubljanskega sodišča, je bilo tako obtoženih 69 prebivalcev Borovniške kotline.

Obravnava je trajala 10 dni in že vnaprej je bilo jasno, da bodo obtožencem izrečene najstrožje kazni, ne glede na dokaze. Sodišče je denimo povsem prezrlo trdne dokaze, da so bili nekateri od obtoženih v času napada v službi. Prav tako ni upoštevalo preklicev izjav o priznanju. Pomagali niso niti nastopi mnogih prič, med njimi borovniškega župnika Cirila Jerine, ki je govoril tako odločno, da mu je predsednik sodišča zagrozil z zaporom. 

Že vnaprej je bilo jasno, da bodo obtožencem izrečene najstrožje kazni, ne glede na dokaze. 

Tako je bilo 28 obsojenih na smrt, 12 na dosmrtno ječo, štirje na 30 let zapora, pet na osem let zapora in eden na pet let. 19 jih je bilo oproščenih. Takoj po razglasitvi sodbe so odvetniki vložili prošnje za pomilostitev, enako je oblasti prosil tudi škof Gregorij Rožman. Dosegli so pomilostitev 11 na smrt obsojenih. Obsojeni Vinko Kržič je tako dobro zaigral blaznost, da so mu smrtno kazen odložili, ostalih 16 pa so postrelili 10 marca 1942 v Gramozni jami. Ti so bili v Slovenskem poročevalcu pozneje razglašeni za slovenske mučenike. Marjan in Herbert Lichtenberg sta bila sicer oproščena, vendar sta bila kljub temu internirana v Italijo.

Pri Grofu

Oče Karel Lichtenberg, bratranec grofa Auersperga, in mati Jožefa Saksida sta imela osem otrok: Petronilo, Marjana, Herberta, Ido, Wando, Jožico, Nado in Vero. Družina je živela v skromni hišici ob Ljubljanici v Bevkah, imenovani »pri Grofu«, v svojem prispevku opisuje Janko Maček.

Preživljali so se z oskrbništvom posesti, ribolovom, lovom in obdelovanjem manjše njive. Po pričevanjih sosedov so živeli mirno in bili del vaškega življenja. Kljub zatrjevanju v raznih zapisih, da naj bi bili Lichtenbergovi otroci člani fašistične mladinske organizacije, tega nihče v Bevkah ne ve.

Prišli so »postrelit vse starejše od 14 let«

So se pa razmere v družini po aretaciji obeh sinov zaostrile. Na sveti večer, 24. decembra 1941, so neznanci obkolili njihovo hišo, razbili vrata in okna ter streljali vanjo. Oče Karel, ki je kot lovec imel orožje, je vrnil ogenj in preprečil vdor. Med napadom je bila najmlajša hči Vera, stara devet let, ranjena v roko in nogo. Po tem dogodku se je družina iz strahu preselila k sosedom Buhovim.

Poboj pa se je, kot piše Janko Maček, zgodil 23. maja 1942, na predvečer binkošti. Tisto noč so oboroženi partizani vstopili v hišo Buhovih, kjer so Lichtenbergovi takrat prenočevali, in po navedbah članka takoj povedali, da so prišli »postrelit vse Lichtenbergove, starejše od 14 let«. Dogajanje je v pismu iz leta 1995 opisala Wanda Lichtenberg, ki je bila takrat stara 16 let in se je skrila pod posteljo.

Po njenem pričevanju so napadalci žrtve pobijali postopoma: najprej Ido, ki je zavrnila ponudbo, da bi odšla z njimi, nato Petronilo, ki je pred tem omedlela ob sestrini smrti, nato še mater Jožefo in očeta Karla. Ida in Jožefa sta umrli takoj. Petronila in Karel sta bila hudo ranjena, a še živa. Napadalci so po poboju odšli; otroci so ostali v hiši ob mrtvih in ranjenih. Naslednje jutro sta Wanda in Jožica odšli v Ljubljano po pomoč. Italijani so prišli z reševalnim vozilom ter očeta in Petronilo odpeljali v bolnišnico, kjer sta kmalu umrla.

Štiri pobite člane družine so pokopali 26. maja 1942 na Žalah. Preživele štiri hčere (Wando, Jožico, Nado in Vero) so najprej odpeljali v Lichtenturn, nato pa k materinim sorodnikom v Gorico, kjer so ostale do konca vojne. Sinova Marjan in Herbert sta bila tedaj še vedno v internaciji v Italiji.

Bevške Dražgoše

Poboj Lichtenbergovih po pisanju Janka Mačka ni bil osamljen primer, pač pa del širšega nasilja nad slovenskimi civilisti med vojno. Med drugim spomni na pokol v noči na 22. april, ko so partizani pri Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosuplju na grozovit način ubili očeta Jožeta, njegovo ženo Marjeto ter sinove Jožeta, Venclja in komaj šestletnega Štefana.

Preživeli Lichtenbergovi pa so se po vojni raztepli po svetu. Ker so po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja nastale težave zaradi zaposlitve, sta Vera in Nada odšli v Avstralijo, za njima je odšel še Marjan. Jožica se je izselila v Peru, Herbert pa v Argentino. Le Wanda je ostala v Gorici.

V Bevkah je medtem ostal le še spomin na Lichtenbergove in še ta je z leti obledel. Ko so po osamosvojitvi tudi v Bevkah postavili spominsko ploščo žrtvam komunističnega nasilja, na katero so zapisali tudi štiri člane Lichtenbergove družine in zraven pripisali domače ime Grofovi, so mladi spraševali starejše, kakšni grofi so bili to in kaj so leta 1942 imeli opraviti v njihovi vasi. Tedaj se je pokazalo, da ljudje še marsikaj vedo, da se je spomin ohranil. In pokazalo se je tudi, da so Lichtenbergovi ostali v spominu vaščanov kot skromni, toda pošteni sosedje, ki niso nikomur naredili slabega.

Lichtenbergovi so ostali v spominu vaščanov kot skromni, toda pošteni sosedje, ki niso nikomur naredili slabega.

Uradna zgodovina je pripisala napadu na preserski most pomen velikega dejanja odpora proti okupatorju in naložila Lichtenbergovim krivdo za italijanske represalije. Po tej razlagi je bila smrt štirih članov njihove družine v noči na binkoštno nedeljo 1942 »pravična kazen«. A cena, ki so jo prebivalci vasi ob progi morali plačati za to, da vlaki po njej nekaj ur niso vozili, je bila po oceni avtorja zapisa res visoka; tako visoka, da bi glede tega napad na preserski most lahko primerjali z dražgoško bitko.