Romana Tomc: »Vlado Roberta Goloba si bomo v Sloveniji zapomnili po lažeh, po korupciji in nepotizmu«

Intervju: Romana Tomc, evropska poslanka in podpredsednica Evropske ljudske stranke

Delegacije, ki jih pošilja poslanska skupina ELS, niso tako zelo pogoste. – Če greš po hitrem postopku, so pravila drugačna, pravzaprav jih je manj, ni javnih soočenj, ni širše razprave, ni dialoga s strokovno javnostjo. – Kako so z odprtimi očmi poslušali o tem, da je naš predsednik vlade lastnik podjetja, ki na trgu elektrike ustvarja promet z nekim državnim podjetjem. – V tujini zaradi takih stvari ne padajo samo glave ministrov, ampak celotne vlade. – Ljudje so me izvolili, da grem v Bruselj in tam vztrajam. – Brez sodelovanja na desni strani ne bo mogoče prevzeti naslednje vlade.

Pred časom je Slovenijo obiskala delegacija Evropske ljudske stranke, da bi preverila stanje pravne države pri nas. Za kaj je šlo in kdo jo je povabil?

Delegacija je v Slovenijo prišla na pobudo predsedstva Evropske ljudske stranke (ELS), največje poslanske skupine v Evropskem parlamentu, katere podpredsednica sem tudi sama. Ideja je zorela nekaj mesecev, natančneje od decembra. Delegacije, ki jih pošilja poslanska skupina ELS, namreč niso tako zelo pogoste. Zanje je treba poiskati utemeljene razloge, na podlagi katerih nato predsedstvo skupine sprejme končno odločitev. Odločitve sem bila vesela, sem si pa seveda želela, da v Slovenijo pride močna delegacija na visoki ravni.

Delegacijo je sestavljalo pet poslancev iz različnih evropskih držav, z različnimi ozadji in različnimi pogledi na to, kaj pravna država sploh pomeni. Srečali smo se z močnimi sogovorniki, začeli v državnem zboru, kjer smo obiskali podpredsednika, govorili s predsednikom državnega sveta, predsednico računskega sodišča in predsednikom protikorupcijske komisije. Kljub nekaterim opravičilom smo resnično imeli kredibilne sogovornike.

Kdo je povabilo odklonil, pa bi bilo dobro, da bi sodeloval z vami?

K sodelovanju smo med drugim povabili tudi predsednico državnega zbora, ministra za notranje zadeve, aktualnega predsednika sveta RTV, gospoda Forbicija, vendar so vsi našteti sodelovanje odklonili. Imeli so priložnost, da bi povedali svojo plat zgodbe, a so se odločili, da jo bodo zavrnili.

Poslanci, ki so sodelovali v delegaciji, so bili iz zelo različnih držav: Švedske, Poljske, Nemčije, Španije. Tam imajo drugačne predstave o tem, kaj je demokracija in kako stvari potekajo. Zdelo se jim je nenavadno, da so predstavniki vladajoče koalicije pogovor z neko uradno delegacijo preprosto zavrnili. Pojasniti sem morala ozadja, ideološke delitve, v tujini namreč takega odnosa ne poznajo.

Mislite, da so bila ta ozadja izključno politična?

Ja, rekla bi, da so bila politična. Izgovori so bili zelo različni, od drugih obveznosti, dopustov in podobnega. Za nekatere se je kasneje izkazalo, da niti ne držijo.

Kljub temu smo svoj obisk začeli v državnem zboru, kjer nas je (oziroma moje kolege) predvsem zanimalo, zakaj ima v Sloveniji državni zbor kot najvišje zakonodajno telo kar trikrat več izrednih kot rednih sej. Kolegi v delegaciji so se strinjali, da tu nekaj ni v redu. Tudi v Evropskem parlamentu imamo možnost izrednih sej, pa se to zgodi v resnično zelo redkih primerih, ko gre za zadeve, ki so izjemno nujne, na primer v povezavi z Ukrajino ali z urgentnimi razmerami.

Če je to običajno, potem pravila demokracije očitno ne delujejo in na to so bili moji kolegi zelo pozorni. Sicer so veliko informacij imeli že od prej, sledijo dogajanju v Sloveniji, pogosto me prosijo za pojasnilo kakšne odločitve. Določenih stvari pa enostavno ne morejo razumeti – tudi na primer, kako se lahko naš parlament spreminja v teater. Ko gre za demokratične procese, ki jih vladajoči kršijo, so bili zelo pozorni.

So dobili kakšne odgovore na vprašanje, zakaj toliko izrednih sej in zakaj jemanje besede poslancem?

Odgovora vladajočih žal nismo dobili. Na vprašanje, kako se to sploh lahko dogaja, pa je odgovor jasen: koalicija ima pač takšno večino v parlamentu, da si to lahko privošči. S številom poslancev, ki jih imajo, izglasujejo, kar je treba izglasovati, pri tem pa ne upoštevajo niti stališč državnega sveta. Na to je posebej opozoril predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič, ki je pojasnil, da je bilo v državnem zboru vloženih kar 14 vetov. To pomeni, da je imel državni svet neke tehtne razloge, da je nasprotoval zakonom, pa so kljub temu vsi ti veti padli, vladajoči jih niso upoštevali. V nadaljnjem postopku so bili ignorirani, povoženi in tudi to je podatek, ki je kolege presenetil. To so vtisi, ki jih je delegacija dobila na prvih dveh srečanjih, in žal so se z drugimi sogovorniki, nekdanjimi ministri, le še potrdili.

Če lahko sprejmejo karkoli, jim v resnici ne bi bilo treba imeti teh izrednih sej in jemati besede drugim.

Točno to je bilo tudi vprašanje mojih kolegov: Zakaj vendarle tako hitite, zakaj to počnete, če imate tako večino, da lahko po normalnem postopku izglasujete, kar želite? Mi vemo, zakaj: če greš po hitrem postopku, so pravila drugačna, pravzaprav jih je manj, ni javnih soočenj, ni širše razprave, ni dialoga s strokovno javnostjo. Na ta način lahko sprejmeš točno tisto, kar želiš, in to zelo na hitro.

Teme tako tudi niso obravnavane v medijih, kot bi bile, če bi bil postopek običajen?

Res je. Hitri postopek je predviden za čas vojne ali izrednih razmer, kot so epidemije in podobno. Zakaj je torej vlada Roberta Goloba kot enega prvih sprejetih zakonov v svojem mandatu sprejela zakon o RTV, s katerim so obglavili dotedanje vodstvo in nastavili svoje ljudi? Ker je bilo tedanje vodstvo moteče, želeli so si podrediti javni medij.

Ne samo da so nastavili svoje ljudi, nastavili so politične ljudi. Na nek način so politizirali televizijo, ki jo zdaj vodi Levica, pa mogoče malce Gibanje Svoboda.

Absolutno, tu gre predvsem za dvojno vlogo Gorana Forbicija, aktualnega predsednika sveta RTV. Večkrat smo preverili, ali to res drži ali ne, saj je izjemno nenavadno, da je nekdo, ki je na čelu nacionalne televizije, obenem tudi predsednik združenja nevladnih organizacij, med katerimi so tudi ekstremno levičarske nevladne organizacije, katerih člani so celo pisali omenjeni zakon o RTV.

Ta preplet in zmešnjava jasno kažeta na to, da je šlo za politizacijo nacionalne televizije in ne za depolitizacijo. Če imaš enkrat medije v rokah, ekran in mikrofon preneseta vse, resnica pa je seveda čisto drugačna.

Če imaš enkrat medije v rokah, ekran in mikrofon preneseta vse, resnica pa je seveda čisto drugačna.

Zgodi pa se nič, saj je bil konec koncev ta zakon o RTV sprejet, ustavno sodišče pa še danes ne more, ne zna ali noče odgovoriti, ali je ta zakon ustaven ali ne.

To je bilo prepoznano kot ena izmed pomanjkljivosti našega sodnega sistema, ki seže vse do najvišjega, ustavnega sodišča. To je namreč takrat obljubilo, da bo ta zakon presojalo urgentno. Dve leti je že od tega, pa ustavno sodišče še vedno ni odločilo. Delegacija se je seznanila tudi z dvojno vlogo predsednika ustavnega sodišča, ki je hkrati tudi solastnik odvetniške pisarne, ki dela z nacionalno televizijo.

Da ne govorimo o tem, kako so z odprtimi očmi poslušali o tem, da je naš predsednik vlade lastnik podjetja, ki na trgu elektrike ustvarja promet z nekim državnim podjetjem. Portugalska vlada je pred nedavnim padla, ker so predsedniku vlade očitali, da ima družinsko podjetje. Ne, da posluje z državo, ampak da je predsednik vlade sploh lahko hkrati tudi lastnik nekega podjetja. Drugod v Evropi so pravila drugačna.

Delegacija se je seznanila tudi z dvojno vlogo predsednika ustavnega sodišča, ki je hkrati tudi solastnik odvetniške pisarne, ki dela z nacionalno televizijo.

Če gledamo ta zakon o RTV in tisto obdobje; takrat je prišla Vera Jourova, ki danes ni več članica Evropske komisije. Poročilo o tem obisku, ki je prišlo v javnost, je bilo praktično počrnjeno. Kaj sploh vemo o tem obisku?

Treba je poznati ustroj in delovanje Evropske unije ter njenih institucij. Ponavadi je tako, da če je v Evropskem parlamentu sprejeta resolucija, s katero se ugotovijo nepravilnosti in s katero pozovejo vlado neke države, da naj ukrepa, potem se v državi, kjer demokracija deluje, tudi kaj zgodi. Tudi tukaj se Slovenija zelo razlikuje od drugih evropskih držav. Pri nas se namreč ne zgodi nič.

Spomnim se ene izmed prvih odmevnih obravnav Slovenije, odkar sem evropska poslanka, in sicer obravnava pranja denarja v Novi Ljubljanski banki. Tudi takrat so se kolegi poslanci izjemno čudili dogajanju. Ustanovljen je bil poseben preiskovalni odbor (bila sem tudi njegova članica), ki je zadevo raziskal, zaslišal nekaj prič … Na koncu je bil predsednik odbora zelo jasen: »Evropski parlament je ugotovil kršitve in nepravilnosti. S temi ugotovitvami zdaj pojdite domov. Doma imate odgovorne institucije, policijo, tožilstvo, sodstvo, novinarje, na papirju imate področje dobro urejeno, naj odgovorni ukrepajo. Evropski parlament namreč ni neka policija, ki bi kar prišla v državo in uredila stvari. Evropski parlament je podal svoje ugotovitve, na državnih neodvisnih institucijah pa je, da opravijo svoje delo. Če ga ne bodo, pomeni, da te institucije ne opravljajo svojih nalog.«

Ker se seveda tudi v tistem primeru ni nič zgodilo, lahko rečemo, da naše institucije niso tako neodvisne, kot si želimo, da bi bile. Podvržene so pritiskom oblasti – tudi pritiskom aktualne Golobove vlade. Poznamo pritiske na neodvisno računsko sodišče. Pred nekaj časa smo imeli afero z Agencijo za energijo. V tem primeru je posredovala celo Evropska komisija in vlado opozorila, da ne more kar po svoje odstavljati in nastavljati vodstva.

Ampak pri nas smo v marsičem drugačni. Noben predsednik vlade niti kandidat za predsednika vlade v neki demokratični državi ne bi preživel postopka, procesa ali pa ostal predsednik, če bi bil obtožen takšnih zlorab, kot jih je Robert Golob. Od ukradene identitete v Romuniji do nedavnih dopustovanj, lastništva podjetja, čudnih poslov na Balkanu ... Teh korupcijskih tveganj je ogromno, da ne govorimo o postopku odstavljanja in nastavljanja vodstva policije, obtožbah nekdanje notranje ministrice …

V tujini zaradi takih stvari ne padajo samo glave ministrov, ampak celotne vlade. Pri nas pa gre stvar naprej. Iz Bruslja ne moremo bolj ukrepati. Na voljo imamo določene instrumente, kot so delegacije, resolucije, neki sklepi, ki so sprejeti na ravni Bruslja. Ampak na nas doma je, da počistimo prostor, nihče drug tega ne bo naredil namesto nas.

Najvišje, najpomembnejše sredstvo naše demokracije so volitve. Ne verjamem v nasilne proteste in ne v kolesariat, temveč v volitve. Nočem izgubiti upanja, da vendarle premoremo še toliko zdrave pameti, da bomo na volitvah, ko bodo enkrat prišle, odločali po tem, kar vemo, kar razumemo, kar se nam zdi prav ali ne. Ne morem verjeti, da Slovenci in Slovenke vedno znova kupijo nekega mačka v žaklju, verjamejo obljubam. Mislim, da je resnično čas, da dozorimo kot demokracija in da se odločimo tako, kot je za našo državo, s tem pa tudi za ljudi najbolje.

Noben predsednik vlade niti kandidat za predsednika vlade v neki demokratični državi ne bi preživel postopka, procesa ali pa ostal predsednik, če bi bil obtožen takšnih zlorab, kot jih je Robert Golob.

Kakšen bo rezultat obiska delegacije? Bo to kakšno poročilo, bodo sledili ukrepi?

Mnenje Evropske ljudske stranke v Evropskem parlamentu zdaj šteje veliko. Poročilo je v nastajanju, kaj točno se bo zgodilo v nadaljevanju, je težko napovedati, ampak v ELS smo odločeni, da bomo postopek peljali naprej. Želim si, da bi ljudje prisluhnili, razumeli, kaj se dogaja pri nas, želim si, da bi ukrepali odgovorni, seveda pa si ne želim, da bi Slovenija zaradi tega na primer ostala brez evropskih sredstev. Postopek je namenjen temu, da bi stvari ustavili, še preden se nam to zgodi. Evropska ljudska stranka si namreč želi, da bi države spoštovale vladavino prava, demokracijo. Ne želimo si, da kakšna država, v tem primeru Slovenija, zaide na stranpot.

Kaj se lahko zgodi v najboljšem scenariju? Najslabšega ste omenili.

V prvi vrsti gre za pritiske in sporočila, ki jih morajo ljudje razumeti. Vem, da so želeli slovenski mediji čim bolj prikriti ta obisk, čim manj poročati o njem. Vendar pa je tudi preko družbenih medijev informacija prišla do ljudi. Tudi do takšnih, ki se za politiko ne zanimajo. Največji dosežek bi bil, da ljudje slišijo, razumejo in bodo na volitvah rekli: »Aha, to je pri nas narobe, to je vlada Roberta Goloba naredila narobe, tu se dogaja korupcija.« Vlado Roberta Goloba si bomo v Sloveniji zapomnili po lažeh, korupciji in nepotizmu. Če bomo iz Bruslja, iz evropskih institucij pripomogli k temu, da bodo ljudje več vedeli in bolje dojemali slovensko realnost ter se zaradi tega bolje odločali na volitvah, potem smo dosegli svoje.

Govorite o možnem ukrepanju Evropske komisije. To ukrepanje ni enako za vse; ko gre za Madžarsko ali Poljsko, ukrepajo, zablokirajo sredstva … Pri nas se pa kar nič ne zgodi, kot da bi bilo vseeno.

Ne, ni vseeno. V Evropski uniji radi rečemo, da smo vsi enaki, da smo vsi enako pomembni. A vendarle so razlike. Oblasti v Bruslju, tako Komisija kot Parlament, so imele v prejšnjem mandatu veliko levo večino. Izglasovati se ni dalo nič, kar ni bilo po okusu levega pola. Evropska ljudska stranka se je lahko pritoževala na vse pretege, ampak je bila leva večina enostavno premočna. Tudi v Komisiji, kamor je spadala Vera Jourova.

So se pa, kar me veseli, razmere po zadnjih volitvah v Evropski parlament izjemno spremenile. Stvari se seveda ne da spremeniti čez noč, ampak se premikajo v pravo smer. Sprejeli smo že kar nekaj ukrepov. Trenutno je v obravnavi direktiva o vračanju ilegalnih migrantov, sprejeli smo nekatere ukrepe, ki se nanašajo na omilitev zahtev zelenega prehoda. Počasi plujemo v prave vode. Imamo namreč večino: ne samo ljudska stranka kot taka, ampak skupaj z drugimi poslanskimi skupinami na desni strani, ki so se prav tako okrepile, lahko sprejmemo, kar želimo.

Počasi plujemo v prave vode. Imamo namreč večino: ne samo ljudska stranka kot taka, ampak skupaj z drugimi poslanskimi skupinami na desni strani, ki so se prav tako okrepile.

Ljudje zaradi nemoči Evropske komisije pogosto nimajo dovolj zaupanja v Evropo samo. Tudi to je mogoče težava.

Je, zagotovo. Že kar nekaj let se trudim, da bi v Bruslju prikazala realno situacijo v Sloveniji. Žal pa stvari velikokrat ostanejo neslišane, nerazumljene ali pa se sogovorcem enostavno ne uspe poglobiti v stvari – s takšnimi ali drugačnimi težavami se namreč soočajo vse države članice.

Že pred leti bi lahko rekla, da ne morem ničesar doseči in bi bilo bolje, da odneham. A ljudje so me izvolili, da grem v Bruselj in tam vztrajam. Že ob svoji kandidaturi sem povedala, da bom zagovarjala obrat evropske politike in politike ELS v desno. Odkar sem prevzela vlogo podpredsednice poslanske skupine, pa moram reči, da so se stvari začele premikati s svetlobno hitrostjo. Vse pomembne odločitve skupine se namreč sprejemajo na predsedstvu, katerega članica sem. Ko sem izrazila željo, da bi preverili stanje v Sloveniji, poslali delegacijo, ni bilo nobenega problema. Tam sem zato, da poskušam narediti vse, kar lahko, da se bo nekaj slišalo tudi v Slovenijo ter da bodo zaradi tega tudi neke posledice.

Opaziti je, da je tako imenovana zelena agenda izgubila nekaj pospeška v Evropski uniji. Kaj se obeta?

Obeta se korak nazaj. Zeleni prehod je skupek ostrih predpisov na različnih področjih, kot sta industrija in kmetijstvo, ki močno vpliva na življenja ljudi, ki morajo dosegati čedalje hujše in višje kriterije. Takšni kriteriji so škodljivi za evropsko industrijo, ki postaja čedalje manj konkurenčna in bolj odvisna od preostalega sveta. Hvala Bogu je z novo sestavo Komisije in Parlamenta prišla streznitev, da smo videli, da je to izjemno slabo in da naredimo raje kak korak nazaj.

Kam nazaj? Se je podaljšalo to obdobje ali to pomeni manj poročanja?

Za začetek manj poročanja. Na začetku prejšnjega mandata je Evropska komisija (oziroma njeni uradniki) imela v predalih pripravljenih na tisoče dokumentov, ki so nam jih potem, ko je začel Evropski parlament delovati, prinesli na mizo in mi smo o njih glasovali kot po tekočem traku. Zdaj smo to ustavili. Takšnega načina delovanja ni več.

Zdaj smo mi tisti, ki smo Evropski komisiji naročili, kaj želimo, da naredi v prvih 100 dneh svojega mandata. Dobili so seznam, med drugim tudi že omenjeno uredbo o vračanju ilegalnih imigrantov in ogromno stvari na področju lajšanja pravil zelenega prehoda. Tudi v aktualnem Omnibusu, zakonodajnem paketu, je ogromno navodil za odpravo birokratskih ovir na tem področju, gre za poenostavitve in zamik izvajanja nekaterih direktiv.

Je pa treba biti pozoren še na eno stvar. Slovenske leve vlade so ponavadi nagnjene k temu, da ko Bruselj sprejme neke ukrepe, jih Slovenija, preden jih prenese v svojo zakonodajo, še dodatno zakomplicira. Treba bo slediti, ali bo vlada to, kar bomo zdaj iz Bruslja debirokratizirali, tudi dejansko upoštevala. Na volitvah je treba izvoliti ljudi, za katere vemo, da bodo ravnali za nas in najbolje.

Ne moreva mimo vprašanja v zvezi z izidom sodbe v zadevi Trenta. Ali so evropski poslanci seznanjeni s tem dogajanjem?

Absolutno so seznanjeni. To, kar se dogaja v Sloveniji, kaže na grozljivo zlorabo sodnega sistema v politične namene. Gre za 20 let star proces, za katerim ne stoji praktično nič. Enako se je zgodilo že v procesu Patria, ko so tri mesece pred volitvami zaprli voditelja največje opozicijske stranke, ki je po javnomnenjskih raziskavah močno vodila. Potem so ga po treh mesecih izpustili zaradi pomanjkanja dokazov. Proces je na koncu zvodenel, padel in oropal Janeza Janšo pravice, da se pritoži na sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. To je bil politični proces, tako kot je zdaj to politični proces.

To, kar se dogaja v Sloveniji, kaže na grozljivo zlorabo sodnega sistema v politične namene. Gre za 20 let star proces, za katerim ne stoji praktično nič.

Bližajo se volitve. Kakšen je odnos stranke SDS z Novo Slovenijo?

Želim si, da bi bil čim boljši. Zelo dobro se zavedam realnosti našega političnega prostora in vem, da brez sodelovanja na desni strani ne bo mogoče prevzeti naslednje vlade. Verjamem v svojo stranko. Ankete, kakršnekoli že so, kažejo na res dober rezultat Slovenske demokratske stranke. Vendar si želimo, da bi dober rezultat dosegli tudi tisti, ki bodo naši partnerji v prihodnji vladi. Brez tega preprosto ne gre. Vse sile moramo usmeriti v, lahko bi rekla, boj proti tej vladi. Pa ne le v boj proti tej vladi, temveč si želim, da ljudje v Sloveniji sami pridejo do tega, kaj je dobro zanje. Da spoznajo, kdo jih je vlekel za nos, kdo jim je lagal, kje v resnici leži korupcija, in da se odločijo ter na naslednjih volitvah rečejo temu ne. Ko smo imeli vlado, smo dokazali, da znamo, da zmoremo in da svoje besede držimo. In če bodo ljudje to spoznali, potem se ne bojim za naš rezultat. Naša naloga je, da ljudi prepričamo, da začnejo razmišljati s svojo glavo.

Kaj pa sodelovanje z Demokrati Anžeta Logarja?

Velja enako. V preteklosti je SDS v vladah sodeloval z različnimi strankami. Ne more neka vlada priti, kot da pred njimi ni nič obstajalo. Tako se je obnašala Golobova vlada. Mi potrebujemo dolgoročno strategijo te države in tu moramo doseči neki najširši politični dogovor. Vlade se menjajo. Ali smo se sposobni dogovoriti za glavne stvari, kje bo Slovenija čez 50 let? Potem pa vsaka stranka ponuja svoje – svoj način obdavčevanja, zdravstva, pokojninski sistem ipd. Če bi ljudje vsaj te glavne stvari razumeli, je odločitev na volitvah zelo lahka.

(D197: 32-35)