V muzeju Alfija Nipiča: »Razveselim se vsakega novega jutra«

Glasbena pot veselega Štajerca Alfija Nipiča je že sama po sebi fenomen, poseben pojav. Uradno jo je zastavil pred več kot šestdesetimi leti, leta 1962, leta 1971 je s pomočjo Jožeta Privška in Dušana Velkaverha poslal med nas Silvestrski poljub, večkrat je zmagal na popevkarskem festivalu Vesela jesen, devetnajst let je nastopal z Avseniki, potem pa se je znova podal na samostojno glasbeno pot.

Lani je svoji veličastni pevski karieri, ki ji ni para na slovenskih tleh, dodal še piko na i – v Jareninskem Dolu so odprli muzej z imenom Alfi Nipič, dve leti pred tem pa je izšla tudi knjiga z naslovom Ostal bom muzikant.

Stara šola pripoveduje

Do muzeja v tem prijetnem kraju le nekaj deset kilometrov nad Mariborom pelje lepa asfaltirana cesta, tako da se lahko do njega pripelje vsak avtobus. In res zdaj prihajajo v te nekoliko odmaknjene kraje avtobusi dan za dnem, mesec za mesecem. Upokojenska društva, turistična, vsakovrstna. Organizatorka programov v Alfijevem muzeju Andreja Cehnar pravi, da se je lani v oktobru pripeljalo v Jareninski Dol 34 avtobusov, novembra pa 37.

Stavba, v kateri je Alfijev muzej, je v bistvu stara jareninska šola. Gospa Cehnar pripoveduje:

»Šola je bila zgrajena že leta 1816. Spodaj sta bila dva razreda, zgoraj pa dva. Delovala je do leta 1986, ko sta se zadnja dva razreda preselila v našo novo šolo.«

Šola se ponaša s še eno posebnostjo.

»Tu so leta 1987 snemali film Moj ata, socialistični kulak, ustvarjen po scenariju Toneta Partljiča in pod režiserskim vodstvom Matjaža Klopčiča. Sicer pa je Alfijev muzej v prvem nadstropju, spodaj pa je muzejska trgovinica, v kleti pa – kot se za Štajerce spodobi – vinoteka. V šoli pa sta tudi dva večja prostora – za seminarje ter za predstavitev knjig, koncerte in druge kulturne dogodke.«

O tem, da je bil pevec s sedmimi življenji, kaj ga vsak dan razveseli in kje vse je prepeval - preberite v nadaljevanju.