Pri predlogu zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov še kar nekaj nejasnosti

Državni zbor je v začetku decembra sklenil, da je predlog zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov primeren za nadaljnjo obravnavo. Tako je kmalu v novem letu pričakovati nadaljnjo obravnavo posebnega in dolgo pričakovanega zakona o kazenski odgovornosti mladoletnikov. Predlog zakona med drugim ureja posebnosti kazenske odgovornosti mladoletnika, ki je pogoj za izrek vzgojnega ukrepa, postopki proti mladoletnikom so predvideni kot prednostni, poleg tega se mora čim prej v postopku izdelati individualna ocena mladoletnika. A čeprav predlog zakona formalno uvaja vrsto pomembnih konceptov – individualno oceno mladoletnika, posebno obravnavo kompleksnih primerov, multidisciplinarno usposabljanje strokovnjakov ter preimenovanje prevzgojnega doma v reintegracijski center – gre v sedanji fazi po nekaterih strokovnih ocenah za normativne rešitve brez operativne podlage.

Vlada je v začetku novembra potrdila predlog zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov. Kot so povedali na ministrstvu, je bil predlog zakona pripravljen na podlagi celovite analize stanja, ob tem pa so bili vključeni vsi pristojni resorji in vse stroke, ki sodelujejo pri obravnavi mladoletnikov. Postopki proti mladoletnikom bi se obravnavali kot prednostni, v zakonu pa je predvidena tudi specializacija sodnikov.

Osrednjo vlogo ima individualna ocena mladoletnika, s pomočjo katere bi imeli na voljo vse potrebne podatke za sprejemanje informiranih in ustrezno individualiziranih odločitev glede nadaljnjega poteka postopka in izbire sankcij in drugih ukrepov. Individualno oceno mladoletnika naj bi izdelovali v okviru Javnega zavoda Hiša za otroke, kjer bi ustanovili center za mladostnike. Prevzgojni dom se po zakonu preimenuje v reintegracijski dom – delo tam ne bi več temeljilo na vzgojnem programu, ampak na interdisciplinarnem programu obravnave. Predvidene so tudi izboljšave pri izvajanju kazenskih sankcij za mladoletnike.

Decembra v razpravi predlogu ni nasprotovala nobena od poslanskih skupin, so pa v stranki NSi pozvali k strožjim ukrepom za mladoletne storilce kaznivih dejanj. Pri glasovanju so se vzdržali, enako tudi v stranki SDS. DZ je tako z 49 glasovi za in enim proti sklenil, da je predlog zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov primeren za nadaljnjo obravnavo. Kot je dejala ministrica za pravosodje Andreja Kokalj zakon poudarja razvijanje mladoletnikove osebne odgovornosti in zavedanje o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj.

Kdo in kako bo ocenjeval stopnjo moralnega razvoja?

Vrhovno državno tožilstvo je v svojem mnenju opozorilo na problematično določbo, ki širi področje neprištevnosti s tem, da se naj bi upoštevala stopnja moralnega in duševnega razvoja mladoletnika. Menijo tudi, da je navedena določba nepotrebna, saj je neprištevnost že opredeljena v KZ-1, pri čemer v predlogu niso navedeni točno določeni razlogi za takšno določitev zapisanega.

Po njihovem mnenju se postavlja tudi vprašanje, kdo in po kakšnih kriterijih bo ocenjeval stopnjo moralnega razvoja mladoletnika in kaj navedena ocena pomeni. Med drugim so še ocenili, da je treba omogočiti, da se za nekatere (najhujše) primere prevzgoje mladoletnikov čas prestajanja vzgojnega ukrepa v reintegracijskem domu za mlade podaljša do pet let – vendar z omejitvijo do 23. leta starosti.

Sporna so se jim zdela tudi nekatera določila člena o začasnih ukrepih za varstvo koristi mladoletnika – npr. to, da bi sodnik za mladoletnike istočasno odločal tudi o omejevalnih ukrepih zoper družinske člane mladoletnika. Državni tožilec, v kolikor razpolaga s podatki o ogroženosti mladoletnika v njegovi družini, mora o tem seznaniti pristojni CSD ter usmerjati policijo k ustreznim aktivnostim za zaščito mladoletnika (npr. prepoved približevanja ogrožajočemu članu).

Ni jasno tudi, kaj bo podlaga sodnika za odločitev za zdravljenje, ali bo to že individualna ocena Centra za mladoletnike, so izpostavili. »Prav tako po naši oceni ni jasno, ali se to zdravljenje prepleta z nepravdnim postopkom oziroma z zakonom o duševnem zdravju, kjer je podlaga za začasno namestitev oseb v zdravstvene ustanove že izvedensko mnenje,« so še zapisali na Vrhovnem državnem tožilstvu.

Državnotožilski svet je v svojem mnenju ocenil, da predlog zakona uveljavlja nekatere nove institute, ki niso ustrezno vgrajeni v zakon, njihova ureditev pa je nejasna (npr. individualna ocena mladoletnika). Nadalje so opozorili, da je v predlog zakona sicer vgrajena obveza po sodelovanju med državnim tožilstvom in centrom za socialno delo za mladoletnike, ki se znajdejo v različnih postopkih, vendar so procesne določbe nejasne, saj norma ni niti malo operacionalizirana in ni jasno, kdo sme kaj zahtevati in kdo je dolžan kaj napraviti. »Nenazadnje pa gre predlog zakona mimo zelo aktualnega vprašanja povratništva v širšem pomenu besede. Menimo, da bi moral zakon na tem področju nujno vpeljati nove kvalitetne rešitve, pa čeprav bi to zavleklo sprejem zakona,« so poudarili.

Predlog dopušča, da mladoletnik v postopku nima zagovornika

Po mnenju Sodnega sveta pa so posebni pogoji in poimenovanja sodnikov, ki sodijo v zadevah zoper mladoletnike, nepotrebni in vnašajo nepotrebno zmedo. »Posebno poimenovanje za senate za mladoletnike je mogoče, ker gre za posebno sestavo sodišča, medtem, ko pri sodniku posamezniku takšna označba ni potrebna,« so pojasnili in dodali, da formalno gledano nimamo specializiranih sodnikov.

Opozorili so, da je izdelava individualne ocena (IOM) vezana na postopke, ki močno posegajo v osebnost posameznika in ki jih v »običajnem« kazenskem postopku ni. »Gre za velik poseg v zasebnost obdolženega, ki bi moral imeti možnost, da se po dopolnjenem 18. letu sam odloči ali jo dopusti,« so zatrdili in dodali, da gre po določbi 8. člena predlaganega zakona za pravico do IOM in mora biti torej dopustna tudi negativna izbira. Z drugimi besedami – morebitna pripravljenost mlajšega polnoletnika glede uporabe IOM v postopku bi morala biti vezana na njegovo izrecno privolitev.

V zakonu so sicer določene tudi izjeme, pri katerih individualna ocena ni potrebna. Sedanji predlog še vedno dopušča, da mladoletnik v postopku nima zagovornika – še vedno tako ostaja očitek Sodnega sveta, da bi glede na izrazite posege v zasebnost osumljenega ali obdolženega mladoletnika smotrneje ostati pri določbi, da sme (bolje bi bilo mora) imeti mladoletnik zagovornika ves čas postopka proti njemu in izpustiti določbo drugega odstavka, ki dopušča izjemo pri dejanjih, za katera je predvidena kazen zapora manj kot tri leta.

Zakon na deklarativni ravni uvaja strukture, ki v slovenskem prostoru še ne obstajajo

»V slovenskih zavodih imamo številne zelo predane, kompetentne strokovnjake, ki delajo v izjemno zahtevnih okoliščinah. Težava ni v posameznikih, ampak v sistemski odsotnosti specializacije in strukture,« nam je v okviru nedavno objavljenega intervjuja povedala doktorica socialne pedagogike Leonida Zalokar in pojasnila, da se v tujini na presečišču hude mladostniške psihopatologije in nasilja razvija področje forenzične otroške in mladostniške psihiatrije in psihologije; obstajajo specializirane enote in oddelki z jasno varnostno, diagnostično in terapevtsko funkcijo. »Slovenija takšnih ustanov še nima. Zavodi smo pogosto v položaju, da moramo hkrati delovati kot vzgojna, socialna in po potrebi tudi de facto forenzična institucija, brez ustreznih pooblastil, prostorskih pogojev, varnostnih standardov in kadrovskih normativov, ki bi bili primerljivi z državami, kjer se tega področja lotevajo sistemsko,« je izpostavila in opisala posledico – zavodi so prepogosto prepuščeni improvizaciji, ki je nevarna tako za strokovne delavce kot za druge otroke v sistemu.

Resnega premisleka o specializiranih ustanovah, ki bi povezale znanje pediatrične psihiatrije, forenzične psihologije, nevropsihologije, socialnega dela in pravnega okvirja, pri nas do tega leta torej še ni bilo – se pa določene nujno potrebne rešitve po besedah Zalokarjeve nakazujejo v novem zakonu o obravnavanju mladoletnikov zaradi kaznivih dejanj.

»Čeprav predlog novega zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov formalno uvaja vrsto pomembnih konceptov – zgodnjo individualno oceno mladoletnika, posebno obravnavo kompleksnih primerov, multidisciplinarno usposabljanje strokovnjakov ter preimenovanje Prevzgojnega doma Radeče v t. i. Reintegracijski center – gre v sedanji fazi za normativne rešitve brez operativne podlage,« je pojasnila. Zakon na deklarativni ravni uvaja strukture, ki v slovenskem prostoru še ne obstajajo, in za katere trenutno ni ne kadrovske, ne institucionalne, ne strokovne infrastrukture, ki bi omogočala njihovo dejansko izvajanje.

Kot že povedano – Slovenija še nima vzpostavljenega področja forenzične otroške in mladostniške psihiatrije ali psihologije, kot ga poznajo številne evropske države, kjer specializirane enote vključujejo integrirano znanje pediatrične psihiatrije, forenzične psihologije, nevropsihologije, socialnega dela in pravnega okvira. Noben od teh strokovnih modulov v Sloveniji ni sistemsko umeščen v delo z mladoletniki, ki imajo hkrati hude psihopatološke težave in povečano tveganje za nasilno ali antisocialno delovanje. Trenutno ni specializiranih kliničnih enot, ni standardiziranih diagnostičnih protokolov, ni timov, usposobljenih za delo z visoko rizičnimi mladostniki, niti varnostno-terapevtsko zasnovanih ustanov, ki so temelj takšnih sistemov v tujini.

Posebej problematičen je izraz 'reintegracijski center'

»V tem kontekstu predlog zakona ustvarja konceptualno in terminološko ambiciozen okvir, vendar brez ustrezne strokovne realnosti, ki bi ga podprla,« je poudarila Zalokarjeva. Izraz 'reintegracijski center' je po njeni oceni še posebej problematičen, saj implicitno predpostavlja, da so mladostniki, ki se znajdejo v obravnavi, že bili integrirani v stabilno socialno okolje in se jih sedaj 'vrača' nazaj vanj. A empirična realnost je nasprotna: številni med njimi prihajajo iz izjemno neurejenih, depriviranih in nestimulativnih družinskih okolij, v katerih osnovne razvojne, čustvene in socialne potrebe sploh niso bile nikoli zadovoljene. »Pri takšnih mladostnikih ne moremo govoriti o reintegraciji, temveč o primarni integraciji, torej o prvi možnosti za izgradnjo temeljnih regulacijskih, socialnih in odnosnih kapacitet, ki jih sistem do sedaj ni zagotavljal,« je bila jasna.

Ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina je izpostavila t. i. »posebni center za mladoletnike«, ki naj bi po predlogu zakona izdeloval individualne ocene tveganja in potreb ter pripravljal programe obravnave. »Vendar pa ni jasno določeno, kakšna naj bi bila strokovna sestava teh centrov, kakšna usposobljenost članov, kakšne diagnostične metode naj bi se uporabljale in kakšni varnostni protokoli bi morali biti vključeni pri obravnavi mladostnikov z visoko stopnjo tveganja,« je opozorila. Center je v besedilu zakona zamišljen kot ključen element sistema, vendar ni opredeljeno, ali bo sploh imel kadrovske in strokovne zmožnosti za obravnavo najzahtevnejših primerov, ki v večini evropskih držav spadajo v pristojnost specializiranih forenzičnih služb, ne splošnih podpornih enot.

Tudi načrtovano skupno usposabljanje strokovnjakov po njenih besedah ostaja v veliki meri formalno. V tujini usposabljanje poteka v okviru certificiranih, večletnih specializacij, pogosto z obveznimi moduli iz nevropsihologije, forenzičnih ocen tveganja, travmatologije, razvojne psihopatologije in sodno-psiholoških standardov. Predlog zakona pa po njeni oceni uvaja zgolj deklarativno zahtevo po 'skupnih usposabljanjih', brez opredelitve strokovnih standardov, vsebinskih modulov, minimalnih kompetenc ali evalvacijskih mehanizmov, ki so nujni za profesionalizacijo področja.

Brez delujoče infrastrukture bodo reforme le na papirju 

»Z vidika strokovne verodostojnosti in skladnosti s smernicami Sveta Evrope ter praksami držav s primerljivimi izzivi bi bil dejanski napredek mogoč le z vzpostavitvijo specializiranih multidisciplinarnih enot, oblikovanih po mednarodnih modelih (npr. forenzična CAMHS v Angliji, varnostno-terapevtske enote v Nemčiji, Švici in na Nizozemskem),« je še pojasnila in dodala, da se predlog zakona tem standardom deklarativno približa, vendar jih ne operacionalizira. Rezultat je zakonodajni okvir, ki ustvarja vtis sistemskega napredka, a ta napredek ostaja v celoti konceptualen in neimplementiran.

»V tem smislu lahko zaključim, da predlog zakona na deklarativni ravni odpira prostor za dolgoročni razvoj, vendar hkrati razkriva veliko vrzel med normativnimi ambicijami in dejanskimi strokovnimi zmožnostmi sistema,« je dejala in opozorila: »Dokler ne bo vzpostavljena realna infrastruktura — specializirani timi, diagnostični protokoli, klinične enote in varnostne strukture – bodo nove določbe ostale predvsem papirna reforma brez praktičnega učinka na obravnavo najzahtevnejših mladostnikov v Sloveniji.«

Napovedala je, da bodo izvajanje zakona v praksi vsekakor budno spremljali in nadzirali kot tudi strokovno vrednotili – da bodo lahko pravočasno zaznali morebitne pomanjkljivosti in nanje pravočasno tudi opozorili.