Prof. dr. Miro Haček: Politik, ki na racionalnem polju nima veliko pokazati, bo igral na čustva

Interjvu: prof. dr. Miro Haček, politolog

Takoj po božično-novoletnih praznikih, 5. januarja, lahko pričakujemo, da se bo predvolilna kampanja, sicer na začetku še neformalna, začela povsem na polno. – Iz vlade v vlado, iz koalicije v koalicijo so predvolilne bombonjere težje, večje in bolj čokoladne, a na škodo državnega proračuna. – Če agencija natančno ve, komu pošilja anketo, lahko na nek način vpliva na rezultat. Če veš, kdo bo izpolnil anketo – z imenom in priimkom, kje volilni upravičenec stanuje, kako se je v prejšnjih anketah politično opredelil – potem tu ni več reprezentativnosti in naključnosti.

Ni še zares čutiti predvolilne kampanje. Ne dogaja se še veliko – ponavadi je kup afer, ki jih lansira ena ali pa druga stran. Kdaj se bo to začelo? Kdaj lahko pričakujemo, da bomo tudi prebivalke in prebivalci začutili, da so zdaj volitve res blizu?

V ponedeljek, 5. januarja, takoj po božično-novoletnih praznikih. Mislim, da lahko pričakujemo, da se bo predvolilna kampanja – na začetku sicer še neformalna – začela na polno. Potem pa dober mesec kasneje, v februarju, sledi tudi uradni začetek predvolilne kampanje. Volitve bodo zelo hitro.

Afere so že napovedane. Jernej Vrtovec je za Domovino denimo povedal, da pričakuje kazensko ovadbo več članov NSi ...

Ja, vse to je pričakovati in se vedno na nek način dogaja pred volitvami. Vsaka stran poskuša izstreliti tiste zadnje salve – najtrše salve iz svojih topov, ki jih ima na zalogi. To je treba vzeti v luči predvolilne kampanje s ščepcem soli; pogledati z malo distance in ne vzeti preveč resno.

Zadnji meseci pred volitvami so tudi čas za kupovanje glasov. Robert Golob je pri tem zelo uspešen – v zakon je dal božičnico. Njegov nastop na zabavi Javnega holdinga Ljubljana pred dnevi, ko se je pojavil skupaj z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in povedal pred zbrano množico: »Verjamem, da je današnji žur še tol'ko bolj sladek, ker ste danes dobili božičnico. In ne pozabit! Ne pozabit! Uni ta drugi vam jo bo pobral.« Mislim, da še nisem videl, da bi politik tako odkrito priznal, da kupuje glasove z božičnico.

Tu je treba imeti malo zgodovinskega spomina. Zdi se, da so iz vlade v vlado, iz koalicije v koalicijo te predvolilne bombonjere pravzaprav težje, večje in bolj čokoladne, a na škodo državnega proračuna. Vsaka vlada ima idejo, da bo volivcem dala, podarila neke bombončke, bombonjere ali pa cele kamione čokolade, in potem računa, da se bo to na nek način izrazilo v večji volilni podpori. Tudi Janševa vlada je – če se spomnite – delila razne bombončke, sicer zavite v neke kovidne ovitke, pa se ni zdelo, da bi to močno vplivalo na rezultat takratnih volitev. Mislim, da tudi ta božičnica ne bo imela prav velikega vpliva. Prvič, vendarle je na nek način enkraten dogodek in je vprašanje, ali bo ta božičnica še kdaj ugledala luč sveta. Naslednja koalicija ima vso priložnost, da zadevo predrugači – morda jo ukine. In drugič: volivec, ki ima še 30 zdravih sivih celic, bo najbrž znal izračunati, koliko bi v teh štirih letih Golobove vlade dobil z davčno reformo, ki jo je prejšnja koalicija dala v zakon, ta trenutna koalicija pa ukinila. Ugotovil bo, da je božičnica zelo majhna drobtinica v tem kolaču, ki ga je izgubil. Pri meni konkretno lahko rečem, da bi petkrat več dobil, če bi tista davčna reforma obveljala, kot bom zdaj dobil s to božičnico. Torej: vzeli so mi petkrat več, kot mi bodo zdaj dali nazaj.

Volivec, ki ima še 30 zdravih sivih celic, bo znal izračunati, koliko bi v teh štirih letih Golobove vlade dobil z davčno reformo, ki jo je prejšnja koalicija dala v zakon, trenutna koalicija pa ukinila.

Časopis Finance je to prvi izračunal: državljan je zaradi ukinitve prejšnje davčne reforme Janševe vlade dobil 55 evrov manj na mesec pri povprečni plači. Torej se je na leto nabralo nekaj več kot 600 evrov. Če vštejemo še davek na dolgotrajno oskrbo, ki na leto pride povprečnega človeka okrog 300 evrov, je to že skoraj 800–900 evrov.

Ja, tako je. Povprečni državljan najbrž nima prav težke naloge, da si na svoji konkretni situaciji izračuna, koliko bi potencialno dobil in koliko je izgubil prek različnih davščinah v tem mandatu. Res pa je – tu je treba povedati – da slovenski volivec tradicionalno ne glasuje preko svoje denarnice. Doslej na volitvah denarnica oziroma razmislek, kaj bo moja predvolilna izbira naredila moji denarnici – ali bo naredila kaj dobrega ali kaj slabega – pravzaprav ni bil v ospredju. Slovenski volivec se odloča po drugih kriterijih.

Ali je razlog, da se premalo pozna na žepu naenkrat – da se ljudje na to ne odzovejo?

Ne vem, kaj je razlog. Najbrž je na nek način politična in siceršnja družbena klima – te obljube pred volitvami jemljemo nekoliko neresno ali pa jih vzamemo z rezervo. Potem pa, ko so uresničene, smo malo negativno presenečeni in premalo samokritični, ker smo tudi sami z volilno izbiro na nek način pripomogli k temu. Slovenska volilna kampanja je skoraj vedno zelo čustvena. Pogovarjamo se o čustvih: ali je ta v redu, on je grd, on je dober, on je čisto zlo – in podobna terminologija. In pa ideologija, ki je vedno znova v ospredju predvolilne kampanje. Blazno pomembno je, kaj se je zgodilo pred 85 leti, ni pa tako pomembno, kaj bo tistih par tisoč evrov, ki jih bom izgubil zaradi napačne volilne odločitve v naslednjem mandatu. To je manj pomembno.

Slovenski volivec tradicionalno ne glasuje preko svoje denarnice.

Če se še malce vrneva k nastopu predsednika vlade Roberta Goloba v družbi Jankovića. Zdi se, da je ravno na to igral – na čustva ljudi: »Oni drugi vam bo zdaj vzel, kar sem vam jaz dal.«

Ja, seveda. Politika je igra čustev. Dober politik je tisti, ki zna zaigrati na čustva ljudi, da ljudje razmišljajo predvsem čustveno in manj racionalno. Zlasti tisti politik, ki na racionalnem polju nima toliko pokazati, bo igral predvsem na čustva: na boj dobrega proti zlemu, na polarizacijo. To vidimo zdaj, ko se močno igra na ustvarjanje političnega okolja, politične klime, ki nas na nek način silita, da izberemo tega ali onega, levega ali desnega. Vmes pa ni nič, nikogar – tretje opcije na nek način ni. Ta dva hegemona na levi in na desni pa skrbita, da ne pride niti do možnosti te tretje izbire.

Ena izmed mojih teorij je, da so volitve v Sloveniji v zadnjih 20 letih odločali pripadniki baby boom generacije, ki najbolj zaupa tradicionalnim medijem. Zdaj pa imajo volilno pravico že kar nekaj let tudi pripadniki generacije Z, ki dobivajo informacije iz druge roke, torej preko družbenih omrežij. Redko gledajo tradicionalne medije in očitno jim niti toliko ne zaupajo. Morda je to razlog, da ankete v Sloveniji vedno bolj grešijo?

Tukaj se je seveda možno strinjati. Logično je, da v Sloveniji veljajo upokojenci za najbolj zanesljiv del volilnega telesa – najbolj pridno hodijo na volitve. Je pa seveda tudi res, da je baby boom generacija iz leta v leto številčno manjša in da prevzemajo primat mlajše generacije, ki so zrasle z internetom, mobilno telefonijo in družbenimi omrežji. Zato je večji vpliv tudi vseh teh novih tehnologij. Je pa še vedno res, da je upokojenska generacija – 600.000 plus – v Sloveniji zelo velika in da je možno pričakovati najvišjo volilno udeležbo ravno v tej kategoriji volivcev.

V tej generaciji je verjetno polarizacija tudi največja.

Gotovo. Bomo pa najbrž opazovali najbolj divji boj, najbolj oster boj za glasove upokojencev. Tokrat pač ni na voljo tipične upokojenske stranke – oziroma so te tako marginalizirane, da so pravzaprav nepomembne. Že nekaj časa lahko gledamo boj tudi med največjimi strankami: kdo bo bolje nagovoril upokojensko generacijo. Konec koncev – božičnico so dobili tudi upokojenci, sicer v manjšem delu. Tudi preko teh manjših »bombončkov« se bo poskušalo nagovoriti upokojence. Dolgotrajna oskrba – vidimo, da je tudi to način, kako se bo nagovarjalo to generacijo, ki je lojalna in načeloma ne spreminja svoje volilne izbire prav zlahka.

Že nekaj časa lahko gledamo boj tudi med največjimi strankami: kdo bo bolje nagovoril upokojensko generacijo.

V teh treh mesecih do volitev si lahko obetamo poplavo raziskav javnega mnenja. Kakšno vlogo bodo ankete igrale v slovenskem prostoru po fiasku na referendumu o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? Zdi se, kot da jih ta hip nihče več ne jemlje resno.

Težko jih je jemati resno po tem, kar se je zgodilo na zadnjem referendumu, ko so tako monumentalno zgrešili napoved. Ankete je težko jemati zelo resno tudi glede na način, kako se v Sloveniji delajo. Ne bom imenoval agencije, ki to počne – mislim, da tudi ni edina – ampak do mene so prišle informacije, da se uporabljajo stalni ljudje oziroma stalni posamezniki, ki ankete izpolnjujejo. Nekatere celo plačujejo za izpolnjevanje – ne samo političnih anket, ampak različnih drugih anket, komercialnih. In tukaj se človek vpraša, koliko so te ankete res reprezentativne in koliko je vzorec naključen. Če agencija natančno ve, komu pošilja anketo, lahko na nek način vpliva na rezultat. Če veš, kdo bo izpolnil anketo – z imenom in priimkom, kje volilni upravičenec stanuje, kako se je v prejšnjih anketah politično opredelil – potem tu ni več reprezentativnosti in naključnosti. Človek se vpraša, kakšen je sploh namen teh anket: merjenje javnega mnenja ali pa ustvarjanje javnega mnenja oziroma vplivanje nanj. Pred časom sem dal predlog, ki se mi zdi v slovenski realnosti kar na mestu: ankete bi morali v zadnjem tednu pred volitvami prepovedati in s tem umakniti možnost manipulacije volilnega telesa z različnimi anketami, ki v resnici ne pijejo vode in so bolj namenjene »tiščanju« enega politika naprej in pljuvanju drugega.

Če veš, kdo bo izpolnil anketo, kje stanuje, kako se je v prejšnjih anketah politično opredelil – potem tu ni več reprezentativnosti in naključnosti.

Pa imajo vpliv na slovenske volivce?

Imajo vpliv – vsaj na tradicionalne medije, ki potem na podlagi anket izberejo ljudi, ki jih povabijo na soočenja. Komercialna televizija, kot vemo iz zgodovine, zelo gleda na ankete in potem glede na rezultate povabi nabor povabljencev na soočenje. Vemo pa, da so soočenja, ki se zgodijo zlasti v zadnjem tednu pred volitvami, ključna. Vedno več je volivcev, ki si pogleda zgolj eno ali dve soočenji v zadnjem tednu. Tradicionalno je najbrž v četrtek zvečer možno pričakovati soočenje na nacionalni televiziji, v petek zvečer pa še finalno soočenje na največji komercialni televiziji. In to sta dve soočenji, ki bosta – kolikor grozno se to sliši – lahko odločili volilni rezultat.

Druga zgodba so ankete, ki nikoli niso objavljene. Te so lahko bolj točne in jih stranke imajo: naročajo jih, merijo razpoloženje ljudi. Slišati je, da jih na levem polu ta hip zelo skrbi, kakšno je realno stanje ... Res obstajajo te »skrivne ankete«, ki so povsem drugačne od rezultatov, ki jih vidimo na televiziji?

Ne gre toliko za skrivne ankete; gre za ankete, ki jih naročijo posamezne politične stranke in so potem narejene tako, kot je treba: reprezentativno, naključno, ker stranke v resnici zanima, kakšno je trenutno stanje na terenu. Stranke pa nimajo interesa, da bi tovrstne ankete javno objavljale.

Sem pa tudi sam videl nekaj teh anket in se pomembno razlikujejo od tistih, ki so objavljene v največjih medijih – Mediana, Ninamedia in podobno. Razlika je v korist trenutne politične opozicije, ni pa tako ogromna, da bi lahko rekli, da so ankete v javnih medijih popolnoma zgrešene. Razlika je nekje 4–5 odstotnih točk v korist opozicije. Večja razlika pa je pri nekaterih manjših strankah: recimo pri listi gospoda Prebiliča, pri stranki gospoda Logarja se pojavljajo tudi malo večje razlike. Ravno te stranke bi lahko seveda odločile o prihodnji koaliciji.

Rezultat referenduma, ki ste ga že omenili, je bil presenečenje za vse nas. Kaj je ta rezultat pokazal? Menite, da je šlo spet za glasovanje proti vladi Roberta Goloba?

Po eni strani je šlo za glasovanje o zakonu – torej izrekanje za ali proti zakonu. V večji meri pa je šlo, po mojem mnenju, za izrekanje o podpori ali ne podpori vladi. Mnogi volivci so šli na volišča tudi zato, ker so ocenili, da bi s tem, ko bi ostali doma, na nek način pomagali trenutni vladni koaliciji, ki bi potem lahko razglasila zmago in na tem gradila. Glas proti zakonu so oddali predvsem s tem motivom. Menim sicer, da zakon najbrž ni bil najbolj posrečen – lahko bi bil boljši. Če bi bil boljši, bi bil rezultat morda tesnejši ali pa bi vladni strani uspelo prepričati dovolj volivcev, da bi vendarle zmagala. Je pa res, da referendum, ki poteka tako blizu volitev, v takšni politični klimi, kot jo imamo – z visokim nezadovoljstvom s trenutno vlado in parlamentom – predstavlja precej težek izziv za katerokoli vladajočo koalicijo.

Torej menite, da se bo rezultat preslikal na volitve?

V enem delu gotovo. Ampak tu je popolnoma drugačno vprašanje. Tukaj smo glasovali o konkretnem zakonu – in morda tudi o vladi, za ali proti. Na volitvah pa se je treba opredeliti za konkretno politično stranko ali celo konkretnega kandidata. To je precej drugačen »cirkus«, kot je bil tale nedavni referendum.

Imamo poplavo podkastov, imamo poplavo mnenj, različnih mnenjskih komentatorjev. Marsikdo je rekel, da je ta rezultat pokazal, da smo v Sloveniji bolj naklonjeni desnici, kot se potem pokaže na parlamentarnih volitvah – in to zato, ker se na referendumu ni odločalo »o Janši«. Ali vi v to teorijo verjamete?

Tu bi bil malo zadržan. Ni šlo toliko za odločanje o desnici ali levici ali ideoloških vprašanjih, kot je šlo za priložnost volivca, da da ven svoj gnev oziroma nezadovoljstvo s trenutno vlado – bodisi zaradi davkov, bodisi zaradi dolgotrajne oskrbe, bodisi zaradi javnih nastopov, ki niso najbolj posrečeni. Razlogov je cela plejada. To je bila priložnost, da volivec odide na volišče in odda glas proti vladi – »magari« proti zakonu, ki ga je vlada oziroma koalicija zagovarjala. Je pa res: čez tri mesece se bomo morali opredeliti za bolj konkretna vprašanja – za konkretno stranko in manj za program, pa morda bolj za temeljne točke, ki jih bo posamezna stranka obljubila, da jih bo v prihodnjem mandatu uresničila. Tukaj se bodo kopja lomila. Vprašanje pa je, katere bodo tiste teme, ki bodo v predvolilni kampanji v ospredju. Načeloma pridejo v ospredje tri ali štiri teme, ki postanejo alfa teme kampanje. Pričakovalo se je, da bo med temeljnih temami odnos do Palestine oziroma palestinskega vprašanja in Izraela …

Soočenja, ki se zgodijo zlasti v zadnjem tednu pred volitvami, so ključna.

Zdi se, da »antijanševska« karta ni več tako močna.

Seveda – ko je Janša v opoziciji, je ta karta vedno manj močna. Najmočnejša je takrat, ko se volitve zgodijo po obdobju desnosredinske vlade, ki jo vodi Janez Janša – in ko so težki časi. Težki časi so bili leta 2012 – Janša je vodil vlado od 2012 do 2013. Težki časi so bili v kovidnem obdobju, ko je spet vodil vlado. Težki časi so bili tudi, ko je vodil prvo vlado, ki je zdržala cel mandat – že dejstvo, da je vlada zdržala cel mandat, je bilo v Sloveniji nekaj posebnega. In takrat je bilo lažje motivirati levosredinsko in zelo levo volilno telo, da je šlo na volišče in oddalo svoj glas. Tokrat bo to malo težje. Janez Janša vendarle ni odločal o vladni politiki v zadnjih štirih letih. Zdaj se bomo – hočeš nočeš – opredeljevali do tega, kaj je trenutna vladna koalicija naredila v tem mandatu: kaj je obljubila, pa ni naredila, in kaj je naredila, pa sploh ni obljubila.

Ali je možno, da se tokrat zgodi referendum »ja ali ne Robert Golob«?

Ja, v določenem delu se bo gotovo zgodilo tudi opredeljevanje, ali želimo še en mandat Roberta Goloba ali ne. Imamo tudi nekatere igralce, ki so razmišljali v tej perspektivi, da bi ponudili sebe kot možnost namesto nadaljevanja mandata Roberta Goloba. Mislim predvsem na kolega s fakultete, Vladimirja Prebiliča, ki se je na nek način ponudil, da bi morda lahko on nadomestil Roberta Goloba in vodil naslednjo levosredinsko koalicijo. Morda tudi v luči tega, ker bo Robert Golob šel proti koncu postopka na KPK in ga lahko doleti kakšna odločba. To se še vedno lahko zgodi pred volitvami – ni zelo verjetno, lahko pa se zgodi. Tako da bomo v delu volilnega telesa morda opazovali tudi opredeljevanje »za ali proti Robertu Golobu«: ali želimo še štiri leta – morda ne nujno Golobove vlade kot take, ampak prav Roberta Goloba kot predsednika vlade – ali bi raje nekoga drugega, ki bi vodil levosredinsko vlado.

Zdaj se bomo opredeljevali do tega, kaj je trenutna vladna koalicija naredila v tem mandatu: kaj je obljubila, pa ni naredila, in kaj je naredila, pa sploh ni obljubila.

(D232: 36-39)