Dr. Leonida Zalokar: Smo točko, ko sistem začne ogrožati otroke in mladostnike, že dosegli?

Intervju: dr. Leonida Zalokar, dolgoletna ravnateljica Strokovnega centra Planina

»To je sistemska oblika zanemarjanja, ki je v temelju nevarna – ne le za posameznega otroka, ampak za vse, ki jih bo kasneje srečal v šoli, na ulici, v partnerskih odnosih,« je dr. Leonida Zalokar opozorila na to, da mnogi v naši državi ostanejo brez realne možnosti dolgoročnega okrevanja ali stabilne rehabilitacije. Družba, ki ne prepozna in ne obravnava otrok z najzahtevnejšimi profili, se sčasoma spremeni, saj pride do več nasilnih incidentov, več globoko travmatiziranih žrtev, več strahu in nezaupanja. Več kronično izključenih posameznikov, ki se vrtijo med sistemi, a jim nihče ne pomaga pravočasno. Kaj se zgodi z mladostnikom, ki ga zavodi ne morejo obravnavati in ga psihiatrija ne sprejme? 

Kako se je po vaših podatkih spreminjal profil mladostnikov v zadnjih 20 letih, kakšne motnje so danes pogostejše in jih morda pred časom sploh ni bilo zaznati? 

Svetovni podatki in epidemiološke študije potrjujejo, da so se klinični profili mladostnikov v zadnjih desetletjih drastično spremenili, kar odraža tudi slovenski prostor. Poročilo NIJZ Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji je že pred pandemijo zabeležilo izjemno skrb vzbujajoče trende: v obdobju 2008–2015 se je število obravnav otrok in mladostnikov z diagnozami duševnih in vedenjskih motenj povečalo za 71 odstotkov, število predpisanih psihiatričnih zdravil pa za skoraj 50 odstotkov. Ti podatki so povsem skladni z globalnimi analizami, ki kažejo izrazit porast depresije, anksioznosti, čustvenih stisk, samopoškodovalnega vedenja in zlorabe substanc pri mladih. Kot ugotavlja recenzija, je to »šokanten, a ne nepričakovan« podatek, ki kaže, da slovenski sistem že več kot desetletje obravnava generacijo, pri kateri se intenzivnost in kompleksnost psihopatologije objektivno povečujeta. 

Moja 20-letna longitudinalna raziskava pojavnosti duševnih motenj otrok in mladostnikov v vzgojnem zavodu (od leta 2004 do 2024; primerjalno z obdobjem 1993–2003) – populacije, v kateri je psihopatologija najbolj koncentrirana in izrazita – potrjuje, da se profili mladostnikov danes bistveno razlikujejo od tistih pred dvema desetletjema. Vedno bolj pogosto opažamo kompleksne konstelacije: motnje vedenja z visoko izraženimi CU-potezami (brezčutnost, pomanjkanje empatije), hudo čustveno disregulacijo, zgodnjo in ponavljajočo se zlorabo substanc, samopoškodovalno vedenje ter sočasno prisotnost internaliziranih in eksternaliziranih motenj. To niso več »čisti« vedenjski profili – to so večplastne, visokotvegane psihopatološke slike, ki jih klasični sistemi obravnave ne zmorejo ustrezno nasloviti. 

Mednarodni podatki, analiza NIJZ in moja longitudinalna raziskava tvorijo konsistentno sliko: današnji mladostniki so klinično bolj zapleteni, bolj komorbidni in bolj ogroženi kot generacije pred 20 leti. Zato so nujni specializirani, integrirani, razvojno-forenzični programi obravnave – takšni, ki v Sloveniji še niso ustrezno vzpostavljeni. 

2008–2015: število obravnav otrok in mladostnikov z diagnozami duševnih in vedenjskih motenj večje za 71 odstotkov, število predpisanih psihiatričnih zdravil pa za skoraj 50 odstotkov. 

Kakšni so razlogi za pojav teh »novih« motenj – jih včasih nismo znali poimenovati in zaznati ali so se res pojavile na novo (npr. zaradi drugačnih okoliščin, ki »proizvedejo« motnje, ki jih prej nismo poznali)? 

Pojav tako imenovanih »novih« motenj pri mladostnikih je rezultat kombinacije dveh procesov. Prvi proces je razvoj znanstvenih metod, ki nam v zadnjih dveh desetletjih omogočajo bistveno natančnejše prepoznavanje psihopatoloških dimenzij, ki jih prej nismo znali zanesljivo zajeti. To velja predvsem za brezčutno-neobčutljive poteze (CU-poteze), ki jih danes razumemo kot stabilen razvojni konstrukt v otroštvu in adolescenci. Longitudinalne študije kažejo, da CU-poteze pomembno napovedujejo agresijo, težje oblike vedenjskih motenj in antisocialne izide, medtem ko nevroznanstveni podatki kažejo na povezave med CU-potezami ter spremenjenim delovanjem amigdale, ventromedialnega prefrontalnega korteksa in nagrajevalnih sistemov. Pretekle generacije diagnostikov teh vzorcev oz. konstruktov niso mogle zanesljivo izmeriti, zato ti profili niso »novi«, temveč jih danes prepoznamo bolje, ker imamo končno ustrezna diagnostična orodja. 

Drugi proces pa je dejanska sprememba razvojnega okolja, v katerem otroci odraščajo. Današnje okolje je razvojno bistveno bolj obremenjeno: intenziteta digitalnih vsebin, pritisk družbenih omrežij, hitrost informacij, razpad klasičnih družinskih struktur ter povečana socialna negotovost in neenakost. Empirične študije konsistentno kažejo, da digitalna prenasičenost, primerjalna dinamika družbenih omrežij in algoritemska izpostavljenost negativnim vsebinam povečujejo tveganje za depresivnost, anksioznost in čustveno disregulacijo. Do podobnih ugotovitev so prišli v študiji, ki je preučevala zaznan digitalni stres – digitalni stres deluje kot multiplikator obstoječih psiholoških ranljivosti. Kot že rečeno, so ti globalni trendi dosledno potrjeni tudi v slovenskem prostoru. 

Današnji mladostniki so klinično bolj zapleteni, bolj komorbidni in bolj ogroženi kot generacije pred 20 leti. 

Pri najbolj tveganih profilih – tam, kjer se genetska ranljivost, nevrobiološki dejavniki in okoljska obremenitev prepletajo – je verjetnost stabilizacije težav največja. Gene-environment interaction raziskave (raziskave interakcije genov in okolja, op. a.) kažejo, da se ranljivost za težje vedenjske izide okrepi v kontekstu nedoslednega, permisivnega ali konfliktnega starševstva in kroničnega družinskega stresa. Ta dinamika pomeni, da so današnji mladostniki, zlasti tisti z zgodnjimi vedenjskimi težavami, izpostavljeni okolju, ki njihove razvojne poti ne le odraža, temveč aktivno potencira. 

Gledano skupaj mednarodni izsledki, slovenski epidemiološki podatki in klinične longitudinalne študije kažejo, da danes ne opažamo »novih motenj« v smislu novih diagnostičnih kategorij, temveč novo kombinacijo bioloških ranljivosti in razvojnih okoliščin, ki ustvarja klinično kompleksnejše, bolj komorbidne in bolj stabilne psihopatološke profile. Zato sodobna obravnava teh mladostnikov ne more temeljiti na zastarelih modelih, temveč zahteva multidisciplinarne, razvojno občutljive in forenzično podprte koncepte dela. 

Digitalna prenasičenost, primerjalna dinamika družbenih omrežij in algoritemska izpostavljenost negativnim vsebinam povečujejo tveganje za depresivnost, anksioznost in čustveno disregulacijo. 

Ali gre pri otrocih s CU-potezami za strukturni in biokemični primanjkljaj empatije ali je vzrok motnje pogosteje posledica travme oz. okolja? Ali se opažajo razlike med psihopatijo in sociopatijo (ki sta v kliničnem smislu združeni pod ASPD) in ali se obliki obravnavata različno? 

Raziskave zadnjega desetletja zelo jasno kažejo, da CU-poteze in širši psihopatski profil pri mladostnikih niso zgolj rezultat okolja niti zgolj genetike, ampak tipičen primer kompleksne interakcije med genetsko/nevrološko ranljivostjo in socialnimi dejavniki. Študije twin (študije dvojčkov, op. a.) kažejo precejšnjo dednost CU-potez, hkrati pa pomemben vpliv specifičnih starševskih stilov in zgodnjih izkušenj. 

Klasični terminološki razliki med psihopatijo in sociopatijo sta v sodobni literaturi manj uporabni kot konkretno razlikovanje etioloških in profilnih poti, vendar v praksi pogosto vidimo, da tisto, kar bi laično imenovali sociopatsko – močna povezava z okoljem, travmo in socialnim učenjem – zahteva drugačen poudarek v obravnavi kot tisto, kar prepoznamo kot bolj primarno psihopatsko strukturo. Ločnica med »biologijo« in »okoljem« je v praksi bolj prepletena, kot bi si želeli. Vemo, da imajo otroci z visokimi CU-potezami statistično gledano več nevrokognitivnih posebnosti, na primer v obdelavi čustvenih izrazov, pri delovanju prefrontalnih struktur in amigdale, v regulaciji strahu in nagrajevalnih sistemih. Hkrati pa vemo, da na izraženost teh ranljivosti zelo vplivajo tudi starševski slog, zgodnja navezanost in kakovost odnosa. 

Pri nekaterih mladostnikih prevladuje tisto, kar bi lahko imenovali »primarna psihopatija«: visoka CU-izraženost, nizka čustvena reaktivnost, specifične razlike v obdelavi čustev (posebej strahu in bolečine drugih), relativno malo povezave z očitno travmo ali zanemarjanjem. Pri drugih pa vidimo t. i. sekundarni psihopatski profil, kjer so podobne poteze nastale v kontekstu težkih travm, zlorab in skrajno nestabilnega okolja – tu ima okolje veliko večjo vlogo. V praksi to pomeni, da moramo pri vsakem otroku posebej oceniti, koliko je biološke ali nevrorazvojne ranljivosti in koliko je posledično, sekundarno razvojno oblikovane strukture. Obravnava se razlikuje: pri sekundarnem profilu so »trauma-informed« pristopi (pristopi, ki upoštevajo travmo, op. a.) ključni, pri primarnem pa moramo bolj ciljati na učenje empatije, prepoznavanje čustev, razvijanje notranjih omejitev in spoštovanje pravil, pri čemer so meje in struktura še pomembnejše. V obeh primerih pa ne obstaja enostavna »popravljalna« tehnika – gre za dolgotrajne procese, kjer je potrebna kombinacija psiholoških, socialnih in pri najtežjih profilih forenzičnih elementov. 

Ločnica med »biologijo« in »okoljem« je v praksi bolj prepletena, kot bi si želeli. 

Ali imamo v zavodih primeren kader za spopadanje s tovrstnimi primeri? Je Slovenija že kdaj resno razmišljala o specializiranih ustanovah? 

V slovenskih zavodih imamo številne zelo predane, kompetentne strokovnjake, ki delajo v izjemno zahtevnih okoliščinah. Težava ni v posameznikih, ampak v sistemski odsotnosti specializacije in strukture. V tujini se na presečišču hude mladostniške psihopatologije in nasilja razvija področje forenzične otroške in mladostniške psihiatrije ter psihologije; obstajajo specializirane enote in oddelki z jasno varnostno, diagnostično in terapevtsko funkcijo. 

Slovenija takšnih ustanov še nima. Zavodi smo pogosto v položaju, ko moramo hkrati delovati kot vzgojna, socialna in po potrebi tudi de facto forenzična institucija brez ustreznih pooblastil, prostorskih pogojev, varnostnih standardov in kadrovskih normativov, ki bi bili primerljivi z državami, kjer se tega področja lotevajo sistemsko. Posledica je, da smo zavodi prepogosto prepuščeni improvizaciji, ki je nevarna tako za strokovne delavce kot za druge otroke v sistemu. Tudi resnega premisleka o specializiranih ustanovah, ki bi povezale znanje pediatrične psihiatrije, forenzične psihologije, nevropsihologije, socialnega dela in pravnega okvira, pri nas do tega leta še ni bilo. Se pa določene nujno potrebne ustanove kažejo v zakonu o kazenski obravnavi mladoletnikov, ki je v postopku sprejemanja. 

Torej napovedujete, da bo zakon o kazenski obravnavi mladoletnikov uspešno reševal težave na tem področju in tudi širše? 

Čeprav predlog novega zakona o obravnavanju mladoletnikov zaradi kaznivih dejanj formalno uvaja vrsto pomembnih konceptov – zgodnjo individualno oceno mladoletnika, posebno obravnavo kompleksnih primerov, multidisciplinarno usposabljanje strokovnjakov ter preimenovanje Prevzgojnega doma Radeče v t. i. Reintegracijski center, gre v sedanji fazi za normativne rešitve brez operativne podlage. Zakon na deklarativni ravni uvaja strukture, ki v slovenskem prostoru še ne obstajajo in za katere trenutno ni ne kadrovske, ne institucionalne, ne strokovne infrastrukture, ki bi omogočala njihovo dejansko izvajanje. Poleg tega predlog zakona uvaja t. i. »posebni center za mladoletnike«, ki naj bi kot ključni element sistema izdeloval individualne ocene tveganja in potreb ter pripravljal programe obravnave. Vendar pa ni opredeljeno, kakšna naj bi bila strokovna sestava teh centrov, kakšna usposobljenost članov, kakšne diagnostične metode naj bi se uporabljale in kakšni varnostni protokoli bi morali biti vključeni pri obravnavi mladostnikov z visoko stopnjo tveganja. Predlog zakona tako na deklarativni ravni odpira prostor za dolgoročni razvoj, vendar hkrati razkriva veliko vrzel med normativnimi ambicijami in dejanskimi strokovnimi zmožnostmi sistema. 

Večkrat ste opozarjali na nujnost vzpostavitve forenzičnega oddelka za otroke oz. mladostnike – kam gredo v Sloveniji ti posamezniki, ki bi bili v tujini sprejeti na forenzični oddelek? 

Odgovor je preprost in zaskrbljujoč: zaenkrat nikamor, kjer bi jim lahko v ustreznem okviru celostno pomagali in hkrati zaščitili okolico. Trenutno so ti mladostniki razpršeni med vzgojne zavode, oddelke pediatrične ali mladostniške psihiatrije, različne socialnovarstvene ustanove ali celo ostanejo doma z minimalno podporo. Nobena od teh institucij pa ni zasnovana kot forenzična – torej kot prostor, ki hkrati zagotavlja varnost, strokovno diagnostiko, intenzivno obravnavo in dolgoročno načrtovanje. Obstaja obilo člankov o pomenu specializiranih forenzičnih storitev za mlade, ki opozarjajo, da standardni mladostniški psihiatrični in socialnovarstveni sistemi pogosto ne zadoščajo za kompleksne primere (duševne motnje in tveganje nasilja), zato potrebujejo ločene forenzične enote. 

Rezultat odsotnosti tovrstnih specializiranih programov in storitev je previsoko tveganje za ponavljanje nasilja, izgorevanje kadra v zavodih in občutek nemoči v sistemu. Forenzični oddelek za otroke in mladostnike ni kazenski zavod, ampak razvojno-forenzična enota, kjer je možno delati na spremembi pri tistih, ki so za klasične programe prezahtevni, ter hkrati zaščititi druge otroke in skupnost. 

Kjer v tujini obstajajo specializirane enote za forenzično otroško in mladostniško psihiatrijo – kot jih promovira evropska organizacija EFCAP – tam mladoletnike z visoko stopnjo tveganja in kompleksnimi psihopatologijami preusmerijo v multidisciplinarne centre, ki zagotavljajo klinično presojo, varnost, psihiatrično diagnozo, specializirano terapijo in dolgoročno rehabilitacijo. V zadnjih letih so na primer v Angliji vzpostavili mrežo F:CAMHS (Community Forensic Child and Adolescent Mental Health Services), katere podatki kažejo, da ti centri sprejemajo najtežje primere – mlade z zgodovino travm, duševnih stisk, komorbidnostjo in preteklim prestopništvom. Običajne psihiatrične, socialne ali vzgojne institucije tega ne zmorejo. Brez takšnih specializiranih struktur pa v Sloveniji ti mladostniki ostajajo razpršeni po splošnih sistemih – sociala, klasična psihiatrija, vzgojni zavodi ali pa so doma – kar pomeni, da ne dobijo ustrezne zaščite, strokovne obravnave niti ustreznega zmanjšanja tveganja recidiva v varovanem kontekstu. 

Kaj se zgodi z mladostnikom, ki ga zavodi ne zmorejo obravnavati in ga psihiatrija ne sprejme? Ali pa ko pediater zazna neke znake, ki lahko z leti preidejo v večji problem, a otroka ne more nikamor poslati? 

To je eno najbolj bolečih in hkrati najbolj iskrenih vprašanj. V praksi se pogosto zgodi, da mladostnik, ki je prezahteven za običajen zavod (zaradi nasilja, begov, zlorabe substanc, CU-potez), a ne izpolnjuje strogih kriterijev za akutni psihiatrični sprejem, »ostane v zraku«. Zavodi ga pogosto obravnavamo na robu svojih zmožnosti, oddelki psihiatrije pa ga sprejemajo zgolj epizodično, krizno, ne pa kot del sistemske, dolgoročne obravnave. Podobno se zgodi pri mlajših otrocih, kjer pediatri ali šolski zdravniki opažajo skrb vzbujajoče vzorce, a otrok ne morejo nikamor napotiti – čakalne dobe so dolge, specializiranih centrov ni, presejalnih programov ni. Tak otrok postane »tihi kronik«: vsi vidijo, da nekaj ni v redu, nihče pa nima orodja ali strukture, kako ukrepati. Táko stanje potrjujejo tudi aktualne raziskave: velika mednarodna študija poudarja, da hude pomanjkljivosti v dostopu do otroškega in mladostniškega duševnega zdravja pogosto vodijo v daljša čakanja, kar poslabšuje psihološko stisko mladih in povečuje tveganje za poslabšanje simptomov. 

Prav tako poročila o stanju otroške in mladostniške psihiatrije opozarjajo, da pisarniški, socialni in splošni zavodi pogosto nimajo zmogljivosti niti strokovne kadrovske sestave za obravnavo mladostnikov z visoko stopnjo kompleksnosti, kar ustvarja praznino v sistemu. To je sistemska oblika zanemarjanja, ki je v temelju nevarna – ne le za posameznega otroka, ampak za vse, ki jih bo kasneje srečal v šoli, na ulici, v partnerskih odnosih. Neprimerno, fragmentirano ali odsotno zdravljenje namreč povečuje tveganje za kronifikacijo motenj, ponavljanje deviantnega vedenja, poslabšanje socialne funkcionalnosti in večjo obremenitev sistema (šole, socialna pomoč, kazenski sistem). Če država še ne omogoča specializiranih forenzično-psihiatričnih enot za takšne primere, ostajajo tovrstni mladi pogosto brez realne možnosti dolgoročnega okrevanja ali stabilne rehabilitacije. 

Sprejet je bil zakon o psihoterapevtih. So po vaši oceni psihoterapevti primerni tudi za take težje primere? Kako in kje bi lahko pomagali? 

Zakon o psihoterapiji ne vzpostavlja pogojev, ki bi omogočali varno in strokovno obravnavo težjih kliničnih primerov. Gre za regulacijo, ki je konceptualno nejasna in strokovno nekoherentna, saj širi definicijo psihoterapije na način, ki zabriše mejo med znanstveno utemeljenimi terapijami in nekliničnimi, celo pastoralnimi oblikami svetovanja. Takšno izenačevanje je v nasprotju z mednarodnimi strokovnimi standardi (EAP, EFPA, WHO), ki psihoterapijo opredeljujejo kot klinično intervencijo, utemeljeno v empiričnih dokazih in izvajano znotraj reguliranih zdravstvenih ali psiholoških poklicev. 

Vključevanje teoloških ali pastoralnih pristopov v državno regulacijo psihoterapevtskih poklicev je strokovno in pravno problematično, saj posega v temeljna načela sekularne države in ogroža strokovno avtonomijo področja duševnega zdravja. O tem sem tudi javno spregovorila in bila seveda deležna hudih kritik in diskreditacij oboževalcev teologije. Kritike, ki so sledile, pa seveda odražajo predvsem nerazumevanje temeljnega načela sekularnosti državnih sistemov. Slovenija ima načelo ločitve Cerkve od države zapisano formalno, a se v praksi pogosto krši: verske institucije se vključujejo v razprave in odločitve, ki sodijo izključno v okvir strok, preverjenih znanstvenih metod in reguliranih zdravstvenih poklicev. Pri oblikovanju javnih politik, ki urejajo zdravstvene ali psihoterapevtske storitve, morajo sodelovati izključno strokovnjaki s področij psihologije, psihoterapije, psihiatrije in sorodnih ved; verski svetovalni modeli nimajo strokovne, metodološke ali etične legitimacije, da bi sooblikovali državne regulacije. Naloga verskih skupnosti je pomembna, vendar je omejena na njihovo pastoralno in duhovno poslanstvo, ne pa na oblikovanje zakonskih rešitev na področju duševnega zdravja. Zato je nujno, da se država pri urejanju tega področja opre na znanstvene standarde, mednarodne modele dobre prakse in regulirane strokovne kompetence, ne pa na teološke pristope, ki sodijo v povsem drugo domeno. 

Klinična obravnava mladostnikov z zahtevnimi psihopatološkimi profili zahteva jasno opredeljene kompetence, diagnostične standarde, varnostne protokole in multidisciplinarno usposobljenost, česar ta zakon ne zagotavlja. Namesto profesionalizacije zakon ustvarja hibridni sistem, ki bi bil v večini evropskih držav nedopusten. Posledica ni večja varnost uporabnikov, temveč povečano tveganje, saj zakon legitimira prakse brez klinične podlage in s tem dodatno destabilizira področje psihoterapevtske obravnave. Zato psihoterapevti, kot jih definira ta zakon, niso usposobljeni za najtežje primere, ki zahtevajo integrirano medicinsko, psihološko in forenzično ekspertizo. 

Psihoterapevtsko delo je za številne otroke in mladostnike zelo koristno tudi pri čustveno-vedenjskih motnjah in travmi. Vendar pa pri najzahtevnejših profilih – zgodnja motnja vedenja, visoke CU-poteze, kombinacija nasilja, zlorabe substanc in drugih motenj – psihoterapija sama po sebi ne more biti nosilni steber obravnave. Mednarodne smernice poudarjajo, da je pri tej populaciji nujna integracija: psihoterapija, intenzivno delo z družino, šolo in širšim okoljem (MST), včasih farmakološka podpora, in kjer je potrebno, varovani ali forenzični okvir. Psihoterapevti so zato zelo pomemben del sistema, ne morejo pa nadomestiti manjkajočih struktur: forenzičnih oddelkov, specializiranih zavodov in diagnostično-terapevtskih centrov za najzahtevnejše. 

Zakon o psihoterapiji ne vzpostavlja pogojev, ki bi omogočali varno in strokovno obravnavo težjih kliničnih primerov. Gre za regulacijo, ki je konceptualno nejasna in strokovno nekoherentna. 

Kako vidite prihodnost teh otrok in naše družbe, če se nič ne bo spremenilo? Tveganje za nasilna dejanja in hude incidente narašča. Kje je točka, ko sistem začne ogrožati otroke – smo jo že dosegli, celo prestopili? 

Če bomo nadaljevali z istim modelom – z zastarelo diagnostiko brez forenzičnih struktur, brez obveznega sodelovanja staršev, brez specializiranih programov za CU-profile in brez realne investicije v presejanje – bodo visokorizični otroci in mladostniki še naprej v veliki meri neprepoznani ali napačno obravnavani. Longitudinalne študije jasno kažejo, da visoke CU-poteze, kombinirane z motnjo vedenja, napovedujejo stabilno, težko antisocialno vedenje, višjo verjetnost za nasilna kazniva dejanja in višje tveganje za žrtve v njihovi okolici. 

Profil družbe, ki ne prepozna in ne obravnava teh otrok, se sčasoma spremeni: več nasilnih incidentov, več globoko travmatiziranih žrtev, več strahu in nezaupanja, več stroškov za pravosodje in zapore, več kronično izključenih posameznikov, ki se vrtijo med sistemi, a jim nihče ne pomaga pravočasno. Če k temu dodamo globalne podatke, ki kažejo, da je mladostniško nasilje eden vodilnih vzrokov smrti med mladimi in da za vsako smrt zaradi nasilja na desetine mladih potrebujejo bolnišnično obravnavo, potem je jasno, da ne gre za obrobno vprašanje, ampak za temeljno javnozdravstveno in varnostno temo. 

Menim, da je sistem točko, ko začne ogrožati otroke, že presegel, vsaj za najzahtevnejše. Takrat, ko vemo, kaj kažejo podatki o CU-profilih, antisocialnem razvoju in učinkovitih intervencijah, pa tega ne vgradimo v prakso, je odgovornost že na naši strani. 

(D231, 38-42)