Absolutizem kitajskega predsednika Xija

Kitajski predsednik Xi Jinping je pred nekaj dnevi sporočil, da so odstavili dva pomembna generala. General Zhang Youxia je bil eden izmed najbolj izkušenih generalov v funkciji podpredsednika Centralne vojaške komisije, ki Xi-ja pozna preko družinskega prijateljevanja. General Liu Zhenli pa je bil vodja skupnih operacij Kitajske ljudske armade (PLA), eden ključnih mož v modernizaciji kitajske vojske v zadnjih letih ter lojalen partijski kader. Zamenjavi sta bili popolnoma nepričakovani in sta povzročili kar nekaj govoric in ugibanj doma in v mednarodni skupnosti.

To sicer niso prve menjave Xija v PLA, že prej je posegel v menjave generalov, vendar nihče ni pričakoval, da bo zamenjal svojo desno roko. General Zhang Youxia izhaja iz kitajske partijske elite, enako kot Xi, njuni družini pa sta morda celo prijateljevali, saj so živeli v isti regiji, oba očeta pa sta zvesto služila Mao Zedongu. Zhang je bil sin generala, odlikoval pa se je med kitajsko invazijo na Vietnam, predvsem v bitki za Longshan leta 1984, medtem ko je Xi delal na ministrstvu za obrambo v Pekingu. Njuni poti sta se ponovno križali leta 2012, ko je Zhang vodil komisijo za oboroževanje v PLA, Xi pa ga je videl kot zanesljiv in lojalen partijski kader, zato ga je imenoval za podpredsednika Centralne vojaške komisije, ki ima pod sabo PLA, Ljudsko oboroženo policijo in Kitajsko milico.

Zakaj bi torej Xi zamenjal enega najbolj lojalnih kadrov, ki je celo življenje zvesto služil Kitajski in vojski, zanjo tvegal življenje ter večkrat dokazal, da mu država pomeni več kot družina? Zhang je bil partijska elita, odlikovan borec in eden najbolj spoštovanih oficirjev v vojski, zato mnogi dvomijo, da so obtožbe o korupciji in prodaji jedrskih skrivnosti ZDA resnične. Ni novo namreč, da se predsednik Xi poslužuje obtožb o korupciji in vohunjenju, ko želi zamenjati kadre, ki se mu zdijo nezanesljivi in nelojalni. Konec koncev Kitajska ne deluje drugače od drugih avtoritarnih držav, kjer sistem birokrate in druge državne uslužbence prisili v korupcijo zato, da se lahko kasneje uporabi kot orožje proti njim. Takšnega sistema se Kitajska, enako kot avtoritarne države na Bližnjem vzhodu in Afriki, poslužuje že desetletja in je eleganten način za čistko kadrov, primerno pa je tudi za javni piar.

Xi je podoben Putinu, ki krivi koruptivne kadre in nelojalnost vojske ter birokracije za propad Sovjetske zveze. Putin, ki je označil razpad SZ in Varšavskega pakta za tragedijo, je zato s čistkami popolnoma očistil rusko birokracijo in vojsko z lojalnimi kadri, v primeru dvoma pa so tudi novi kadri v nemilosti. Enako je na Kitajskem, kjer Xi vidi preživetje komunistične Kitajske kot zaslugo lojalnih kadrov v vojski in partiji, nikoli pa ni mogel oprostiti generalu Xu Qinxianu, poveljniku 38. korpusa PLA, da je na začetku protestov na Trgu nebeškega miru leta 1989 zavrnil izvajanje vojnega stanja, ki ga je ukazal Deng Xiaoping. Xu je namreč verjel, da gre za civilne proteste, vojska pa se ne bi smela vmešati, kajti gre za mešanico tako dobrih kot slabih ljudi, posredovanje vojske pa bi za sabo pustilo črn madež na kitajskih oboroženih silah. Xu je bil kasneje odstavljen, vojska pa je brutalno posredovala, kasneje so Xuju sodili.

Kitajski predsednik zahteva popolno lojalnost vseh kadrov tako v vojski kot v birokraciji, predvsem pa partiji. Toda težava je, da mnogokrat njegovi lastni kadri ne vedo, kaj natančno to pomeni. Xi ima stalni strah 'sovjetskega propada', zato morajo vse kitajske institucije, vojaške in civilne, biti vedno pripravljene na spopad z zunanjimi in notranjimi sovražniki. Zato je bila reakcija Xija po požaru nebotičnikov Wang Fuk Court v Hong Kongu, kjer je umrlo 168 ljudi, hitra v smislu prepovedi samoiniciativ, protestnih odborov ali preiskav, dovolili so namreč le uradno žalovanje, mediji pa na široko o tragediji niso smeli poročati. Vsaka možnost protesta mora biti zatrta v kali, PLA in milice pa morajo biti na posredovanje vedno pripravljene.

Enako Xi vidi ostali svet, torej zaveznike Kitajske ali sovražnice Kitajske, ki so tipično zaveznice ZDA. Glavni osrednji časopis in partijsko glasilo People's Daily poroča zelo drugače od Xijevega spravljivega tona, ki ga sicer kaže svetu. Branje člankov pokaže izjemno ideološko nastrojenost in sovražnost ter nujo po spremembi, kjer bo Kitajska vodilna država v svetu. Že januarski članki iz leta 2026 pokažejo, da Kitajska vodi politiko z nami ali proti nam, spravljivost, ki jo sicer promovira Xi po svetu, pa dejansko ne obstaja. Če kitajski predsednik vidi sovražnike po celem svetu, potem bo odreagiral enako kot proti domačim sovražnikom. Zato je že oktobra iz vojske odpustil He Weidonga, še enega podpredsednika komisije.

Ali so Xijevi strahovi upravičeni, pa je že druga zgodba. Vsekakor obstaja dvom tudi med kitajskimi analitiki, da gre pri tako lojalnih generalih, ki imajo dolgoletne izkušnje in neomajno lojalnost Kitajski, za korupcijo ali izdajo jedrskih skrivnosti. Verjetno gre bolj za paranojo, ki jo ima vsak avtoritarni voditelj, ko je predolgo na oblasti. Strah, da ga izdajajo tudi njegovi najožji sodelavci, je več kot očitno prisoten, predvsem glede na to, da se čistke stopnjujejo. Kaj natančno je Zhang storil, da se je zameril Xiju, ni jasno, morda je imel prevelik vpliv. Ne pozabimo pa še, da se Xi poteguje za nov mandat, lojalne kadre v partiji in vojski za novo izvolitev pa nujno potrebuje. Generalu Zhangu ni dopustil niti dostojne upokojitve, kar je jasno opozorilo ostalim generalom v vojski ter nakazuje na njegovo odločnost zamenjati tudi njemu najbližje kadre.

Toda avtoritarni voditelji tipično izgubijo ravno zaradi kadrov, ki niso niti lojalni niti ideološko primerni, ampak so izključno kimavci, ki bodo svojemu voditelju ali iz oportunih razlogov ali iz strahu vedno povedali tisto, kar želi slišati. Kimavci so dajali napačne informacije Gadafiju, Mubaraku, Asadu in danes tudi Putinu, ko mu generali lažejo o stanju na fronti, birokrati pa o ekonomiji, na koncu pa avtoritarni voditelji verjamejo celo lastnim lažem in živijo v svetu, ki ne obstaja. To pa lahko spremeni tudi sisteme in povzroči upore, predvsem, ko je govora o nasledstvu, kajti na koncu vsakega avtoritarnega voditelja čaka grob.

Morda je bil tudi to razlog, da sta Putin in Xi na skupnem srečanju na veliko razpravljala o zdravstvenih prebojih za podaljšanje življenja. Nekaj vsekakor drži – vsakega avtoritarca je neizmerno strah minljivosti, pa naj pride ta s protesti ali brez.