Invazija kitajskih ribiških flot s prikritimi vojaškimi in obveščevalnimi cilji

Kitajska uporablja politiko uporabe civilnih oseb, podjetij ter sredstev v vojaške in obveščevalne namene. Kitajska komunistična partija (KKP) imenuje ta način 'vojaške operacije, ki niso vojne narave'. Pod predsednikom Xijem je KKP te operacije še zaostrila, kajti doktrina Kitajske kot supersile vključuje izčrpavanje nasprotnika, omejitev nasprotnikovih virov ter priprava civilnih objektov na vojno. KKP je v zadnjih letih aktivirala ribiške 'flote duhov', ki v stotinah ladij plujejo po celotnem svetu in poleg nenasitnega izčrpavanja morskega bogastva udejanjajo še prikrito kitajsko strategijo vojaških in obveščevalnih ciljev. Xi udejanja to strategijo s pobudo 'Modre ekonomije', 'Ekološke civilizacije' in 'Pomorske svilnate ceste'. Toda za temi pobudami se skrivajo temni načrti, ki so del kitajske prevlade in oslabitve ostalega sveta.

Civilne ribiške ladje

Ribiške ladje delujejo kot del civilnih operacij, ki naj bi imele glavni cilj ribolov in razvoj kitajske ribiške industrije. Omenjene flote s stotinami ladij so prisotne po celotnem svetu, od Južne Amerike, Afrike in Azije. Flote so predvsem znane po nenasitnem plenjenju morskega bogastva, ki je mnogokrat cena za kitajske kredite, kar je predvsem prizadelo afriške države, Peru, Ekvador in Kolumbijo.

Mednarodne ocene kažejo, da ima Kitajska najmanj 200.000 ribiških ladij in največ 800.000, 17.000 pa naj bi bilo ladij za globokomorski ribolov (nekatere ocene obveščevalnih agencij govorijo celo o 57.000 plovilih). Kitajska sicer trdi, da jih ima le 2700, kar pa negira štetje mednarodnih organizacij, držav in celo slik iz vesolja. Kitajski globokomorski ribolov je aktiven v vodah več kot 90 držav in je pod strogim nadzorom države.

Kitajska je danes največja proizvajalka ladij in ima že 52 % svetovnega trga. Velik del zahodne ladijske industrije je propadel in se preselil na Kitajsko, zato je zahod ostal brez strateške industrije. Še bolj zaskrbljujoče, zahodne firme so zaradi višanja predvsem energetskih stroškov v zadnjih letih preselile tudi velik del proizvodnje komponent, kar je KKP z izdatnim subvencionirajem industrijskega vohunjenja izkoristila in postavila lastne proizvodnje. Z naraščanjem deleža kitajske proizvodnje ladij in njenih komponent je svet vedno bolj ogrožen. V primeru vojne s Kitajsko bo ta lahko prisilila države v objem interesov KKP, če bodo le te hotele upravljati svoje flote tankerjev, ribiških in tovornih ladij.

Posledice divjega ribolova

V vodah Severne Koreje je so ribiške flote zmanjšale populacijo lignjev za 70% in če se bo trend nadaljeval, bodo obale kmalu brez lignjev. Podobno Kitajska poizkuša v vodah Južne Koreje in Japonske, vendar sta mornarici obeh držav odločeni kitajskim ribiškim flotam preprečiti ribolov. Satelitske slike kažejo, da so ladje opremljene s posebnimi osvetlitvenimi drogi z 800 žarnicami, kar je primerljivo s povprečno osvetlitvijo nogometne tekme lige prvakov. Dve plovili z vlečno mrežo za lignje imata tipično še dve pomožni ladji, ki potem oplenita vse, kar pride na površje. Nekateri deli morja so tako oplenjeni, da lokalni ribiči nimajo več kaj loviti.

Kitajska se še poslužuje ribolova z dinamitom, vlečenjem po morskem dnu, morje pa onesnažujejo celo z arzenikom in drugimi kemikalijami s katerimi lovijo velike školjke. Iz Gambije so zdravstvene oblasti sporočile, da imajo prebivalci konstantne težave z zastrupitvami in vnetjem kože.

Strateške kitajske investicije v Afriko so podprte s krediti, ki pa so lahko zelo dragi v primeru neplačevanja. Če država ne more plačati kredita za infrastrukturo pristanišča, potem ta tipično pristane v upravljanju Kitajske. Ko pa govorimo o številu ribiških ladij, potem v številke niso vštete tiste ladje, ki jih Kitajska registrira v drugih državah. V Gani recimo je večja flota kitajskih ribiških ladij, ki so uradno ganske registracije.

V Gani naj bi bilo 90 % ladij z vlečno mrežo v lasti Kitajske, ki se poslužujejo tudi napadov na lokalne ribiče in trganje mrež. Gana je država z malo turizma in relativno bogatim morskim življem, ki pa v zadnjih letih ravno zaradi kitajskega ribolova izginja. Podobno je v drugih državah zahodne Afrike, ki nimajo niti sredstev niti opreme, da bi se ribiškim ladjam zoperstavile, tipično pa jih obremenjuje še dolg Kitajski in endemična korupcija. Na pomoč je nekoč priskočila francoska mornarica, kot recimo v mednarodnih vajah African NEMO leta 2023, kar pa je danes redkeje, ker Francija v centralni Afriki nima več moči.

Indija je ena tistih držav, ki je kitajske grožnje vzela resno in danes njena mornarica redno patruljira po Indijskem oceanu in preganja nelegalne flote iz svojih teritorialnih voda. V nelegalnem ribolovu je Kitajska danes številka ena v svetu. Ogromno škode je kitajsko ilegalno ribarjenje storilo v teritorialnih vodah Peruja, Ekvadorja, Kolumbije in Venezuele, edino Brazilija zaenkrat omenjene invazije še ne komentira. Argentina, ki se že leta spopada s kitajskim plenjenjem morja, je že napovedala skupne vojaške vaje z ZDA, ki bodo osredotočene na preprečevanje nelegalnega ribarjenja.

Pomorsko bojišče

V januarju je korejska obalna straža sporočila, da je 800 kitajskih ladij kršilo njihovo ekskluzivno ekonomsko cono, zaustaviti pa jim je uspelo le 142 ladij, ker so ostale ladje izklopile Avtomatski identifikacijski sistem (AIS), ki deluje podobno kot transponder na letalih. Izklapljanje AIS je danes postal standard kitajskih ribiških flot. Boji s kitajskimi ribiškimi čolni v vodah Japonske, Tajvana, Južne Koreje, Filipinov, Indonezije, Vietnama, Singapurja in Malezije potekajo že najmanj desetletje, iz leta v leto pa se število kitajskih ladij in njihova drznost hitro povečuje. Če so nekoč flote do deset ladij kršile teritorialne vode, jih je danes tudi po več sto, podprte pa so s kitajsko obalno stražo, mornarico in logističnimi plovili, ki skrbijo za dotok goriva in popravila. Če so pred desetletjem le pluli v vodah, danes izvajajo agresivne akcije proti teritorialnim obalnim stražam, napadajo z železnimi palicami in plenijo ribiške čolne tujih držav.

Vojaške in obveščevalne akcije

Ribiške flote delujejo tudi kot podaljšana roka kitajskih oboroženih sil in obveščevalnih služb. V decembru 2025 je 2000 kitajskih ribiških ladij naredilo zid okoli Tajvana. Kitajska uporablja ribiče 'civiliste' kot vojaško silo, kar je podobno Hamasovemu bojevanju, kjer je lahko novinar, učitelj ali prodajalec tudi borec Hamasa. To je bila odkrita grožnja Tajvanu ter opozorilo, da bo Kitajska v morebitno vojno vpletla tudi civiliste. Ti ribiči civilisti že danes z železnimi palicami in sekirami napadajo obalne straže, zato je zelo verjetno, da jih bo KKP uporabila kot vojake v vojni.

Ribiške ladje so namenjene tudi zbiranju obveščevalnih podatkov, več ribiških ladij je opremljenih z najnovejšo vohunsko opremo, kot na primer s komunikacijskimi, nadzornimi in satelitskimi sistemi. Vohunske ladje tipično plujejo znotraj flote in zbirajo podatke o obalah, vojaških kapacitetah, ekonomski sposobnosti ter reakcijah posameznih držav. Zelo pomemben vidik je operacija ribiških flot je v ekskluzivnih ekonomskih conah in teritorialnih vodah posameznih držav. Kitajska z uporabo civilistov in civilne infrastrukture potrjuje, da pripravlja Kitajce na koncept strategije PKK do leta 2049, kjer je dolžnost vsakega prebivalca boj proti 'sovražniku'. Zato so načeloma civilna pristanišča in ladjedelnice tudi v vojaški uporabi, ribiške flote so del oboroženih sil, civilne ladje pa imajo dodelane steze za drone in ostalo vojaško opremo.

Kaj se lahko zahod nauči?

Kitajska je več korakov pred zahodom, kajti njena obveščevalna mreža in njene imperialne ambicije so v polnem teku, medtem ko je zahod še vedno pasiven. Zahod je prepeljal tehnologije in pomembno proizvodnjo na Kitajsko, ki je velik del prekopirala. Zahod se je v imenu energetske politike odpovedal poceni in učinkoviti energiji ter izgubil ključne proizvode, ki jih potrebuje za preživetje. Kitajska z največjo rastjo izpustov je s subvencijami zahodu prodala neučinkovite sončne kolektorje in vetrnice, medtem pa je zahod izgubil velik del jeklarstva, ladjedelstva, avtomobilske industrije, zaostal pa je celo v gradnji nuklearnih zmogljivosti. Kot v nekakšnem ironičnem skeču je zahod uničil velik del svoje energije, postal odvisen od Kitajske, ki bo v naslednji vojni zlahka blokirala velik del življenjsko pomembnih industrij. Zadnji čas je, da se zahodne države začnejo zavedati nacionalnih interesov in varnostnih groženj, sicer bo prepozno.