Varuhi tradicije so škofje v občestvu s papežem!
Papež Frančišek je pred kratkim izdal nov motuproprij z naslovom Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) s spremljajočim pismom škofom. V njem je precej omejil obhajanje latinske maše po tridentinskem obredu, kar je vznemirilo določeno katoliško javnost.
Poglejmo na kratko ozadje situacije, ki je povzročila, da je papež sploh vzel v roke pisalo …
Drugi vatikanski koncil je med drugim prenovil tudi liturgične obrede. Obred svete maše, ki velja po drugem vatikanskem koncilu, je v domačem jeziku in bolj občestvenega značaja. Stari (tridentinski) obred svete maše pa je v latinščini in ima bolj individualno kontemplativen značaj (duhovnik je obrnjen proti oltarju).
Nekateri verniki so tudi po drugem vatikanskem koncilu ostali navezani na tradicionalno latinsko mašo (TLM) in v nekem obdobju je pod vodstvom škofa Lefebvra prišlo do razhoda skupine vernikov s Katoliško cerkvijo. Papež Janez Pavel II. je, v želji po edinosti, velikodušno dovolil obhajanje maše tudi po tridentinskem obredu. Vseskozi pa je poudarjal, da TLM ne sme biti povezana z zavračanjem nauka drugega vatikanskega koncila.
Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je s svojim motuproprijem Summorum Pontificum TLM še bolj na široko odprl vrata, saj je sprevidel, da le ta navdihuje številne vernike. Ker se je zavedal nevarnosti, na katero je opozarjal že njegov predhodnik, je naročil, naj se čez nekaj let preveri stanje na terenu in se oceni ali je takšna ureditev v blagor Katoliške cerkve.
Sedanji papež Frančišek je to tudi storil. Škofom po vsem svetu je poslal vprašalnik in jih, kot poznavalce razmer v svojih lokalnih škofijah, prosil za mnenje ali TLM prispeva k edinosti in poglobljeni duhovnosti ali pa niti ne. Na podlagi teh škofovskih mnenj je spisal zgoraj omenjeni dokument.
Določil je, da je odslej odločitev o tem, kdo, koliko in kdaj lahko obhaja TLM, v rokah krajevnega škofa. Škof pozna razmere v svoji škofiji in najbolje ve, ali so te maše v njegovi škofiji izraz pristne pobožnosti škofije ali pa se okoli njih vzpostavlja nekakšna vzporedna cerkev, kjer se zbirajo ljudje, ki menijo, da so »navadne« maše za njihova poduhovljena srca preveč posvetne. V prvem primeru jih bo seveda dovolil, v drugem pa verjetno ne, saj so se skoraj vse herezije v krščanski zgodovini začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.
Na tem mestu bi lahko naredili piko in zaključili. Cerkev je hierarhično urejena ustanova in papež je na zemeljskem vrhu te ustanove. Kot je prejšnji papež tej obliki maše odprl vrata, jih je sedanji priprl. Konec. Pika.
Ampak, da bo bolj zanimivo, še malce razpredimo klobčič ...
Odzivi tradicionalistov so bili pričakovano kritični. Čutijo se neupravičeno napadene in zdi se jim, da jim je papež storil krivico. Sklicujejo se na njegova predhodnika, ki sta tridentinski obred dovolila in zanikajo očitke, da naj bi zavračali sodobno Cerkev in nauk drugega vatikanskega koncila.
Vendar so kritiki papeževega dokumenta (slovenski in tuji) selektivno spregledali dve zelo pomembni dejstvi, ki sta jasno razvidni iz zgoraj omenjenih dokumentov in to jemlje njihovi kritiki veliko verodostojnosti. Prvič, da je papež Benedikt XVI. v svojem dokumentu naročil, naj se čez čas pregleda stanje na terenu in drugič, da je papež Frančišek točno to storil. Za mnenje je vprašal škofe vsega sveta in odločitev je sprejel na podlagi njihovih poročil.
Nikakor torej ne gre za samovoljo, naivnost in revanšizem Frančiškovega kroga, kot je slišati nekatere očitke. Gre za zaskrbljujoče poročilo škofov o tem, kaj se dogaja v lokalnih cerkvah.
Tako iz dokumenta kot iz spremnega pisma je razvidno, da je sveti oče po posvetovanju s škofi zaskrbljen. Škofje namreč v veliki meri ugotavljajo, da ne gre le za obliko maše, ampak vedno bolj za neko vzporedno cerkev, v kateri se zbirajo ljudje, ki odklanjajo sodobno Cerkev in drugi vatikanski koncil, pogosto pa tudi aktualnega papeža. Velikodušnost Frančiškovih predhodnikov je bila izrabljena in edinost se ni povečala, pač pa zmanjšala.
Seveda ne govorimo o vseh privržencih TLM. Mnogi s pomočjo starega obrednika živijo pristno poglobljeno duhovnost in ljubezen do Cerkve. Ravno zato daje papež oblast v roke škofom. Ti za svojo škofijo najbolje vedo, kaj se v njej dogaja. Se širijo znotraj skupin vernikov odkloni ali pa TLM prispevajo k bolj bogatemu duhovnemu življenju. Če se nekateri verniki (tudi slovenski) čutijo prizadete in se bojijo omejitve teh maš s strani svojih škofov, je to pravzaprav ogledalo, v katerega se pač morajo pogledati.
Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije. In prav tako ne more biti nobenega razloga, da bi nekdo, ki je na poti svetosti, nujno potreboval ravno TLM. To bi nenazadnje bilo malikovanje.
Papež je zapisal, da pot Cerkve ni v iskanju včerajšnje resnice. Naslov dokumenta nikakor ni posmehljiv kot so narobe razumeli nekateri. Varuhi tradicije niso sarkastično mišljeni tradicionalisti. Varuh tradicije (in tudi samega bogoslužja) je papež v občestvu s škofi. To službo jim je zaupal Kristus. Samo oni imajo prave ključe. Drugi lahko na veliko rožljajo s svojimi, toda njihovi ključi ne odklepajo vrat nebeškega kraljestva.
In tradicija ni neka oblika bogoslužja ali duhovnosti, ampak je mnogo globlja. Je skrivnost, da je Cerkev posoda, ki skozi zgodovino nosi živega Boga, ki prihaja. V vseh časih, v vseh krajih, v vseh jezikih ... kjer so posvečene roke in odprta srca.
Bog ne rabi in noče ekskluzivnosti. Ne potrebuje posebne oblike. Forma je pozitivna, ker daje okvir vsebini, toda ne da okvir smisla sliki niti ji ga ne da papir na katerega se vsebina vsakič znova naslika v vsaki daritvi svete maše. To tradicijo morajo zavarovati papež in škofje, kajti ravno ta tradicija je sveta in je postala ob skupinah ljudi, ki trdijo, da je slika dobra le v točno določenem okviru, ogrožena.
Veliki Bog prihaja na Zemljo v košček kruha po rokah duhovnika, ker bi se rad srečal z menoj. Bogu, ko je pred 2000 leti začel to avanturo s človekom, ni bilo vnemar priti v umazano štalo, v prah bližnjega vzhoda, v naročje najstniške matere, v neugledno življenje z bednim koncem. Če si nek kristjan predstavlja, da se ta isti Bog danes daleč najbolje počuti med čipkami, zlatom in točno določenim besednjakom in da odobrava le duhovnost nekega obdobja, ta tega Boga še pravzaprav ni srečal in ga niti ne more, ker njegova lastna predstava tega, kakšen Bog je in kaj hoče, zastira njegov pogled.
Zato hvala papež Frančišek, da svete maše, ki je sveta maša vseh časov, krajev, ljudstev, jezikov …nisi prepustil tistim, ki menijo, da so liturgija, duhovnost, jezik nekega časa edini zveličavni. Hvala, da si jim zašepetal (ali zakričal) na uho, da jih Bog čaka tudi pri povsem navadni maši. Da se ne pusti zapreti ne v zgradbo, ne v obdobje, ne v ljudstvo, ne v jezik, ne v teologijo, ne v naše omejene predstave. In da gremo skupaj pogumno naprej, kajti obljubljeno nam je, da bo v jadra te ladje vedno pihal Sveti Duh.
Poglejmo na kratko ozadje situacije, ki je povzročila, da je papež sploh vzel v roke pisalo …
Drugi vatikanski koncil je med drugim prenovil tudi liturgične obrede. Obred svete maše, ki velja po drugem vatikanskem koncilu, je v domačem jeziku in bolj občestvenega značaja. Stari (tridentinski) obred svete maše pa je v latinščini in ima bolj individualno kontemplativen značaj (duhovnik je obrnjen proti oltarju).
Nekateri verniki so tudi po drugem vatikanskem koncilu ostali navezani na tradicionalno latinsko mašo (TLM) in v nekem obdobju je pod vodstvom škofa Lefebvra prišlo do razhoda skupine vernikov s Katoliško cerkvijo. Papež Janez Pavel II. je, v želji po edinosti, velikodušno dovolil obhajanje maše tudi po tridentinskem obredu. Vseskozi pa je poudarjal, da TLM ne sme biti povezana z zavračanjem nauka drugega vatikanskega koncila.
Posnetek komentarja Andreje Barat je na voljo na koncu prispevka.
Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je s svojim motuproprijem Summorum Pontificum TLM še bolj na široko odprl vrata, saj je sprevidel, da le ta navdihuje številne vernike. Ker se je zavedal nevarnosti, na katero je opozarjal že njegov predhodnik, je naročil, naj se čez nekaj let preveri stanje na terenu in se oceni ali je takšna ureditev v blagor Katoliške cerkve.
Sedanji papež Frančišek je to tudi storil. Škofom po vsem svetu je poslal vprašalnik in jih, kot poznavalce razmer v svojih lokalnih škofijah, prosil za mnenje ali TLM prispeva k edinosti in poglobljeni duhovnosti ali pa niti ne. Na podlagi teh škofovskih mnenj je spisal zgoraj omenjeni dokument.
Določil je, da je odslej odločitev o tem, kdo, koliko in kdaj lahko obhaja TLM, v rokah krajevnega škofa. Škof pozna razmere v svoji škofiji in najbolje ve, ali so te maše v njegovi škofiji izraz pristne pobožnosti škofije ali pa se okoli njih vzpostavlja nekakšna vzporedna cerkev, kjer se zbirajo ljudje, ki menijo, da so »navadne« maše za njihova poduhovljena srca preveč posvetne. V prvem primeru jih bo seveda dovolil, v drugem pa verjetno ne, saj so se skoraj vse herezije v krščanski zgodovini začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.
Na tem mestu bi lahko naredili piko in zaključili. Cerkev je hierarhično urejena ustanova in papež je na zemeljskem vrhu te ustanove. Kot je prejšnji papež tej obliki maše odprl vrata, jih je sedanji priprl. Konec. Pika.
Ampak, da bo bolj zanimivo, še malce razpredimo klobčič ...
Skoraj vse herezije v krščanski zgodovini so se začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.
Upravičena kritika?
Odzivi tradicionalistov so bili pričakovano kritični. Čutijo se neupravičeno napadene in zdi se jim, da jim je papež storil krivico. Sklicujejo se na njegova predhodnika, ki sta tridentinski obred dovolila in zanikajo očitke, da naj bi zavračali sodobno Cerkev in nauk drugega vatikanskega koncila.
Vendar so kritiki papeževega dokumenta (slovenski in tuji) selektivno spregledali dve zelo pomembni dejstvi, ki sta jasno razvidni iz zgoraj omenjenih dokumentov in to jemlje njihovi kritiki veliko verodostojnosti. Prvič, da je papež Benedikt XVI. v svojem dokumentu naročil, naj se čez čas pregleda stanje na terenu in drugič, da je papež Frančišek točno to storil. Za mnenje je vprašal škofe vsega sveta in odločitev je sprejel na podlagi njihovih poročil.
Nikakor torej ne gre za samovoljo, naivnost in revanšizem Frančiškovega kroga, kot je slišati nekatere očitke. Gre za zaskrbljujoče poročilo škofov o tem, kaj se dogaja v lokalnih cerkvah.
Liturgični spor le na prvi pogled
Tako iz dokumenta kot iz spremnega pisma je razvidno, da je sveti oče po posvetovanju s škofi zaskrbljen. Škofje namreč v veliki meri ugotavljajo, da ne gre le za obliko maše, ampak vedno bolj za neko vzporedno cerkev, v kateri se zbirajo ljudje, ki odklanjajo sodobno Cerkev in drugi vatikanski koncil, pogosto pa tudi aktualnega papeža. Velikodušnost Frančiškovih predhodnikov je bila izrabljena in edinost se ni povečala, pač pa zmanjšala.
Seveda ne govorimo o vseh privržencih TLM. Mnogi s pomočjo starega obrednika živijo pristno poglobljeno duhovnost in ljubezen do Cerkve. Ravno zato daje papež oblast v roke škofom. Ti za svojo škofijo najbolje vedo, kaj se v njej dogaja. Se širijo znotraj skupin vernikov odkloni ali pa TLM prispevajo k bolj bogatemu duhovnemu življenju. Če se nekateri verniki (tudi slovenski) čutijo prizadete in se bojijo omejitve teh maš s strani svojih škofov, je to pravzaprav ogledalo, v katerega se pač morajo pogledati.
Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije. In prav tako ne more biti nobenega razloga, da bi nekdo, ki je na poti svetosti, nujno potreboval ravno TLM. To bi nenazadnje bilo malikovanje.
Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije.
Resnična tradicija
Papež je zapisal, da pot Cerkve ni v iskanju včerajšnje resnice. Naslov dokumenta nikakor ni posmehljiv kot so narobe razumeli nekateri. Varuhi tradicije niso sarkastično mišljeni tradicionalisti. Varuh tradicije (in tudi samega bogoslužja) je papež v občestvu s škofi. To službo jim je zaupal Kristus. Samo oni imajo prave ključe. Drugi lahko na veliko rožljajo s svojimi, toda njihovi ključi ne odklepajo vrat nebeškega kraljestva.
In tradicija ni neka oblika bogoslužja ali duhovnosti, ampak je mnogo globlja. Je skrivnost, da je Cerkev posoda, ki skozi zgodovino nosi živega Boga, ki prihaja. V vseh časih, v vseh krajih, v vseh jezikih ... kjer so posvečene roke in odprta srca.
Bog ne rabi in noče ekskluzivnosti. Ne potrebuje posebne oblike. Forma je pozitivna, ker daje okvir vsebini, toda ne da okvir smisla sliki niti ji ga ne da papir na katerega se vsebina vsakič znova naslika v vsaki daritvi svete maše. To tradicijo morajo zavarovati papež in škofje, kajti ravno ta tradicija je sveta in je postala ob skupinah ljudi, ki trdijo, da je slika dobra le v točno določenem okviru, ogrožena.
Ponižnost- ključ za preverjanje svetosti
Veliki Bog prihaja na Zemljo v košček kruha po rokah duhovnika, ker bi se rad srečal z menoj. Bogu, ko je pred 2000 leti začel to avanturo s človekom, ni bilo vnemar priti v umazano štalo, v prah bližnjega vzhoda, v naročje najstniške matere, v neugledno življenje z bednim koncem. Če si nek kristjan predstavlja, da se ta isti Bog danes daleč najbolje počuti med čipkami, zlatom in točno določenim besednjakom in da odobrava le duhovnost nekega obdobja, ta tega Boga še pravzaprav ni srečal in ga niti ne more, ker njegova lastna predstava tega, kakšen Bog je in kaj hoče, zastira njegov pogled.
Zato hvala papež Frančišek, da svete maše, ki je sveta maša vseh časov, krajev, ljudstev, jezikov …nisi prepustil tistim, ki menijo, da so liturgija, duhovnost, jezik nekega časa edini zveličavni. Hvala, da si jim zašepetal (ali zakričal) na uho, da jih Bog čaka tudi pri povsem navadni maši. Da se ne pusti zapreti ne v zgradbo, ne v obdobje, ne v ljudstvo, ne v jezik, ne v teologijo, ne v naše omejene predstave. In da gremo skupaj pogumno naprej, kajti obljubljeno nam je, da bo v jadra te ladje vedno pihal Sveti Duh.
Zadnje objave
Kamere v parlamentu ostale vklopljene in posnele grožnje poslancu
15. 10. 2024 ob 18:00
110 let od prve svetovne vojne: »Ob polnoči je naš polk vstopil v boj!« (16. del)
15. 10. 2024 ob 17:00
Bi moral namesto Miloša Milovića v zapor Aleksander Čeferin?
15. 10. 2024 ob 9:33
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
So v ceno dvigal všteli še jahto?
14. 10. 2024 ob 21:16
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
14. 10. 2024 ob 19:30
Ekskluzivno za naročnike
110 let od prve svetovne vojne: »Ob polnoči je naš polk vstopil v boj!« (16. del)
15. 10. 2024 ob 17:00
Bi moral namesto Miloša Milovića v zapor Aleksander Čeferin?
15. 10. 2024 ob 9:33
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
17
Vadba za revmatike - HSD Črnomelj
15:30 - 17:30
OCT
17
OCT
17
Izbor urednika
So v ceno dvigal všteli še jahto?
14. 10. 2024 ob 21:16
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
24 komentarjev
Mateja Belej
Jezus se je rodil v hlevu ker zanj ni bilo prostora v gostiščih in domovih ljudi.
Trije modreci iz vzhodu so se mu pa prišli poklonit in mu darovali zlata, mire in kadilo.
Marija iz Betanije mu je z najdražjim oljem mazilila noge.
Revna vdova mu je darovala vse, kar je imela.
In če gremo v staro zavezo, je Abel daroval najboljše, kar je imel: brezmadežno jagnje.
Če ne darujemo Bogu najboljšega in še samega sebe, potem je to premalo.
Tudi sveti arški župnik je menil, da so najdražja mašna oblačila in najlepši kelih in monštranca preslaba za tako velikega kralja.
Jezus Kristus je kralj nebes in zemlje, je naš odrešenik in je vreden vse naše ljubezni, in spoštovanja.
blaskowich
Zelo površno in predvsem pristransko. Kot bi bral kakšno do-Cerkve-politično-korektno Družino.
Štajerc
Takšen zelo lep, prelep, naravnost čudovit prispevek, ki ga je napisala ta gospa oz. gospodična z zgornjim naslovom tega prispevka, me je tako zelo ganil, da sem skoraj potočil solzo.
Oj, kako je lahko srečna, presrečna ta svetovna Katoliška Cerkev ali Ecclesia Catholica - tako domača-Slovenska katoliška cerkev, kot vse katoliške cerkve po celi Evropi in celo Katoliška cerkev v ZDA, ker je sedaj in sedanji papež Frančišek odkril edinega in največjega sovražnika vseh katoliških Cerkva po svetu, namreč to - naravnost - strahotno sumljivo in kajpada - po pregledu lokalnih škofov, ki bodo gotovo potrdili njegov utemeljeni sum - to je naravnost nedopustno t.i. TLM /tradicionalno latinsko mašno bogoslužje/, ki sta ga njegova predhodnika, torej Papež sv. Janez Pavel II. in še bolj pa sedanji zaslužni Papež Benedikt XVI »kar tako preprosto« - kar dovolila!!!
Frančišek je tako hotel »za vse večne čase« narediti red v tej celotni katoliški Cerkvi in je naložil krajevnim škofom, da tako temeljito, kar tako po KGB-jevsko ali po UDBOVSKO preverijo, kaj se resnici dogaja pri teh t.i. TLM-bogoslužjih, za kar bodo zagotovo potrebovali celo četo ovaduhov ali špicljev /Kako domače se to nam Slovencem sliši kajne-gospodje škofi!!?/ in zagotovo bodo sproducirali še kakšen montiran sodni proces, ker rezultat preverbe ali razsodbe mora biti že vnaprej popolnoma jasen- to pa je prepoved obhajanja teh t.i. TLM bogoslužij.
Naj takoj povem, da ne bo kakšne pomote, sam še nikoli nisem bil pri tej t.i. tradicionalnem, latinskem sv. bogoslužju ali sv. maši! Samo enkrat sem si ogledal videoposnetek tega bogoslužja. In povem vam, da sem bil neverjetno pozitivno presenečen, ker tako zbranega bogoslužja ali sv. maše že dolgo, zelo dolgo časa nisem videl, če sploh že kdaj prej. Res je, da je sv. maša potekala v latinskem jeziku, kar mi ni delalo kakšnih posebnih preglavic, ker nekaj latinščine pa še vedno znam - že iz časa mojega izobraževanja, pa tudi sam sem še pozneje malo 'pilil' latinščino, bolj zaradi lastnega veselja. Pa četudi ne bi nič znal latinsko, bi se ta besedila gotovo hitro lahko naučil.
Torej pri tem »video bogoslužju« sem opazil kar nekaj zelo pomembnih stvari. Poleg že omenjene velike zbranosti vernikov, so vsi verniki, tako moški kot ženske bili vsi vzorno lepo oblečeni.
Moški v hlačah in oblekah in ženske ali žene pa v dolgih spodobnih krilih in z lepimi pokrivali. Nihče od vernikov ni pasel zijal, gledal okrog drug po drugemu, nobenega mežikanja in 'poljubov, cmokov po zraku«, kajšele otipavanja, zehanja, zavijanja z očmi, če je pridiga slučajno trajala več kot 10 minut!
Pa pojdite danes h kakšni, navadni t.i. (post)koncilski sv. maši. Vse zgoraj omenjeno - od pasenja zijal do zavijanja z očmi boste videli, pa moški (celo z rokami v žepu) in ženske v raztrganih oz. natrganih hlačah, predvsem pa ženske s 'strupenimi pajkicah' ali z mini krili in 'tangicah', tako, da ko se ona prikloni, ji pol riti zazija ven in z njihovimi ženskimi nesramno globokimi dekolteji in brez modrcev! In potem se še kdo čudi, kako je mogoče, da so verniki tako nezbrani ali dekoncentrirani?! Ha, ha, ha, ljudje (še vsaj zaenkrat) nismo neka angelsko poduhovljena bitja, temveč smo vsi še kako 'iz krvi in mesa'!
Mnogi duhovniki se trudijo, kolikor le morejo, ampak ob taki publiki ali občestvu, mnogokrat tudi sami obupajo.
Veliko pa je takih duhovnikov, ki se kar 'vlečejo', zanikrno postopajo pred oltarjem, nemalo od teh še vedno »preganjajo mačka« od včeraj zvečer preveč popitega vina ali še kaj »krepkejšega«, drugi pa se pred oltarjem počutijo kot v domači kuhinji!
koliko naravnost bebavih pridig na nivoju 7. razreda osnovne šole za učence s posebnimi potrebami - od takih zanikrnih duhovnikov sem mora poslušati! Nekajkrat sem že celo protestno odšel ven iz cerkve; namreč to, da se nek duhovnik, ki ima kar 6 dni časa, da se pripravi na nedeljsko ali praznično pridigo ali homilijo, pa se niti toliko ne potrudi, potem res hvala lepa za take duhovnike, ki s svoji vedenjem in življenjem ter s tako malomarnim obhajanjem takega bogoslužja, najprej globoko žalijo Boga samega, Sina božjega in sv. Duha in nato za povrh še celo verno občestvo. Res pravi škandal!
In potem se nekateri celo čudijo, da obisk sv. maš drastično upada, da ne govorimo o prejemanja drugih zakramentov od sv. spovedi do prejemanja sv. obhajila ect., ect.
Da ne bo pomote: isti prizori se dogajajo oz. odvijajo ne samo v Sloveniji, ampak po vseh, zlasti zahodnoevropskih državah.
Veliko sem potoval in hodil skoraj po celi Evropi in v vsaki evropski metropoli, ki šteje od milijona do več milijonov prebivalcev, sem najprej zavil naravnost v njihovo glavno mogočno in čudovito katedralo. In če ni bilo bogoslužja, so te katedrale samevale, le peščica vernikov je zbrano molila ali kontemplirala! Večinoma pa so v njej nahajali turisti, ki so glasno govorili in s fotoaparati ali z mobiteli 'škljocali' čudovite arhitektonske in kiparske mojstrovine.
Včasih pa sem prišel tudi v času sv. maše in ista zgoraj zarisana slika se je ponovila. V teh mogočnih katedralah, velikih za vsaj eno nogometno igrišče a rajši še več, je bilo komajda za en razred vernikov, drugače pa spet samo razposajeni turisti, četudi so sedaj začeli krepko omejevati obisk turistov v času bogoslužja.
Po vsem tem zapisanemu, se vprašanje kar samo po sebi ponuja: »KAJ JE TAKO NAROBE S TO KATOLIŠKO CERKVIJO???«IN KOLIKO JE RES ŠE KATOLIŠKA ALI SVETOVNA CERKEV? PA SAJ SMO VENDARLE ŽE IMELI PRED MNOGIMI DESETLETJI II. VATIKANSKI CERKVENI ZBOR ALI KONCIL, KI JE NA STEŽAJ ODPRL VRATA IN OKNA V VSEH CERKVAH PO SVETU - TAKO V EVROPI KOT V ZDA IN DRUGIH KONCIH SVETA.
KAKŠEN PARADOKS! DA NE REČEMO RAJŠI - KAKŠEN ABSURD!
O vsem tem oz. o tej problematiki so že pisali, naprej že sam - takrat še kardinal - Joseph Ratzinger, ki je kot profesor dogmatike in strokovnjak sodeloval na II. Vatikanskem cerkvenem zboru, še več, bil je tudi celo redaktor večine koncilskih dokumentov. Poleg njega tudi največji katoliški teolog 20. stoletja / tako so ga poimenovali nekateri, prav tako sami vrhunski teologi / Švicar Hans Urs von Balthasar in H. de Lubac, ki so tudi ustanovili mednarodno katoliško revijo COMMUNIO ter številni drugi vrhunski teologi.
Vsi našteti vrhunski teologi so prišli do enakega sklepa:
Navkljub temu, da je II. Vatikanski cerkveni zbor prinesel marsikaj dobrega kot je npr. bogoslužje v narodnem oz. lokalnem jeziku, da je večina ljudi sploh razumela duhovnikove besede, pa revidirali nekatera res malo okostenela besedila ter s številnimi drugimi kozmetičnimi popravki.
Ampak tudi to, da so mnogi, premnogi duhovniki in škofje in celo nekateri kardinali ta koncil ali zbor bodisi sploh niso razumeli in kaj je še huje, da so ga popolnoma (tudi hote!) napačno razumeli in ga tudi zlorabili v smislu popolne razpuščenosti, neke t.i. 'totalne svobode' v smislu, da je od tega koncila naprej, kar naenkrat vse dovoljeno!
Zato so ti zgoraj omenjeni veliki trije teologi (kot številni drugi teološki misleci) v svojih razpravah, člankih in knjigah, ne samo predlagali, temveč kar pozivali k vrnitvi – ampak ne k temu koncilu, temveč vsaj 2000 let in več nazaj k vrnitvi k izvirom razodetja, žive božje besede, torek k samemu sv. Pismu, predvsem Novozaveznim spisom od Evangelijev do Apostolskih pisem, kakor tudi k ponovnem branju prvih cerkvenih očetov, kot branju drugih svetih mož (svetnikov) in cerkvenih učiteljev. Saj odtod navsezadnje izvirajo večni studenci žive vode in sv. Duha.
Ravno v desetletjih po tem koncilu so mnogi, premnogi duhovniki in redovniki izstopili iz katoliške Cerkve, ker celibat jim ni predstavljal več kot nekakšen dar, da se lahko celim bitjem in življenjem podarijo v služenje svojim vernikom, njihovim stiskam in težavam, ampak kot neznosen jarem; porast homoseksulnosti in celo pedofilije je doživel neslutene razsežnosti, močan porast alkoholizma med duhovniki, nekateri 'duhovniki' so celo prirejali modne revije v svojih cerkvah /tudi na Slovenskem!/, finančne zlorabe ali mahinacije s cerkvenim imetjem in z denarjem vernikov, itd., itn.
Da ne govorimo o tem , da nakateri do konca sprevrženi t.i. 'katoliški duhovniki' odkrito podpirajo LGTBQR+P gibanja in celo že poročajo homoseksulne pare /prim. Nemčijo /.
Ista zgodba se dogaja tudi v ZDA!
Verjetno se še vsi spomnimo, ko je Donald Trump samo začel z nadaljevanjem gradnje zidu / ki so pa v bistvu samo kovinske balustrade na meji med ZDA in Mehiko/, ki ga je začel že postavljati Barak Husein Obama oz. že drugi pred njim, da bi preprečil vstop v ZDA stotinam in stotinam ilegalnim migrantom in mehiškim narkokartelom, takrat pa je papež Frančišek kar zarohnel nad Donaldom Trumpom, da kaj se gre in da ta t.i. zid ne bo rešil ničesar.
Očitno pa je papež Frančišek kar naenkrat zgubil spomin, ko je Donald Trump, takoj ko je postal predsednik ZDA, nemudoma presekal vsa financiranja vsem abortivnim klinikam v ZDA in je bil velik zagovornik PRO - LIFE gibanja in na čelu nekega pohoda tega gibanja, je sam hodil v prvih vrstah.
Sedaj, ko pa je postal predsednik ZDA napol dementni starec JOE BIDEN, je spet takoj začel izdatno financirati vse abortivne klinike v ZDA, je odkriti podporniki LGTBQR+P gibanj in ta tip (ki je navadna etična in moralna pokveka od človeka) samega sebe »URBI ET ORBI« razglaša celo za KATOLIKA!!
Ste že slišali, da bi papež Frančišek sploh kdaj in kaj kritiziral tega BIDNA??! Jaz namreč o tem nisem nič niti slišal niti bral! Ste morda vi?? Če da, prosim pišite mi v komentarju na moj komentar.
Zatorej, če papež Frančišek misli, da je s tema svojima zapisoma, torej motuproprij z naslovom Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) s spremljajočim pismom škofom proti maloštevilnim predstavnikom TLM gibanja, »Bika prijel za roge«, ah dajte no, » bika je morda res prijel, ampak ne za roge, temveč za zadnje tace, in ko ta bik prvič 'ritnil', bo tega papeža odbilo v en res tapravi zid! Morda pa prav to rabi, da se enkrat do konca zbudi in versko strezni!
Papež Frančišek, rajši svoje škofe z anketo povprašajte, zakaj se njihove cerkve iz dneva v dan vse bolj praznijo in kje oni gospodje škofje vidijo resničen problem in kako bodo v bodoče ukrepali, da bodo vsaj malo zajezili to odhajanje vernikov iz njihovih cerkva.
In ne pozabite na star slovenski pregovor: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!«
Vendar pa pravičnost zahteva še en (do)stavek: »Po ljudeh vera duhovnika gor, po ljudeh vera duhovnika dol! «
Ergo: Nihče od nas ni izvzet od tega skupnega dela in verskega napora in iskanja Resnice!
Kajtimara
bravo za super zapis. mislim, da vsi vemo za Cesarjeva nova oblacila, samo nekdo se mora najti in cesarju povedati, da je le-ta nag.
MR
Naslov članka je "Varuhi tradicije so škofje v občestvu s papežem!"
Vsekakor je to res. Kar pa ne more biti argument za to, da bi mogli tradicionalne pobožnosti dajati v potrjevanje škofom ali jih celo izganjati iz župnijskih cerkva. Si predstavljate, da bi za tradicionalno telovsko procesijo morali pridobivati dovoljenje škofa ordinarija? :)
Škofi so varuhi tradicije, ne njeni pazniki.
MR
Avtorica pravi: "Skoraj vse herezije v krščanski zgodovini so se začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov."
Potem pa skoraj celoten članek implicira, da so katoliki, ki hodijo k novi maši, bolšji od tistih, ki hodijo k stari. :)
Hribarjev Rafko
1... Eksorcist Gabriel Amorth je rekel, da se hudič najbolj boji latinščine. Ja, latinščina ima posebno mesto v Cerkvi.
2... Če kaj spremljaš tradicionaliste na www, hitro vidiš neobčestveno držo ekskluzivnosti.
3... "Ti si Peter Skala..." reče Jezus vsakokratnemu papežu, ki pa živi le nekaj let. Ta papež je steber enotnosti Cerkve.
Protestanti, ki so brez njega, so se raztreščili.
4... "Napuh, moj najslajši greh" , reče hudič na koncu fiilma Hudičev advokat.
In tukaj telebnemo vsi: tradicionalisti, modernisti, liturgisti, karizmisti, biblisti, karieristi, heriarhisti, skratka isti...
batistamaja
Res je, se strinjam z vami.
helena_3
Najprej iskrena hvala Andreji za odličen članek!
Rada pa bi vse ostre kritizerje sedanjega papeža spomnila na nekaj dejstev, ki jih zagotovo poznajo, ampak jih pri svoji kritiki premalo upoštevajo:
Jezusu so pismouki in farizeji - avtoritete med Judi v tistem času - tudi zelo nasprotovali in na koncu celo dosegli, da je bil umorjen na najbolj grozovit in sramoten način. Zakaj? Ker ni "pasal v njihov kontekst". Družil se je s cestninarji in grešniki, dovolil je, da mu je prostitutka umivala noge, njegovi učenci so na soboto trgali koruzo in jo jedli - in še veliko tega. Tudi rodil se je v hlevu in ne v škrlatu, ki menda pritiče Kralju. Nekaj let je preživel v izgnanstvu ...
Kako to, da so prvi kristjani zaupali Petru, ko pa je vendar zatajil svojega Učitelja v njegovih najbolj bridkih urah?
Papež je samo človek. Ima pa težko nalogo, voditi Cerkev kot institucijo. In moja ocena je, da jo sedanji papež želi očistiti balasta v podobi svile in škrlata in vsakršne hohštaplarije, ki se je nabirala v stoletjih - in je bila v preteklosti morda še bolj očitna kakor v današnjem času.
Sicer pa je naš "vodnik" Sv. Pismo in vsak bo za sebe odgovor dajal.
Janez321
Nasledniki zgodovinskih farizejev so moderni judi ( v verskem smislu ) in ''papež'' ''Frančišek'', isto kot njegovi pokoncilski predhodniki, se zelo rad druži z njimi in izvaja razne ekumenske aktivnosti. Tako, da če koga, se lahko za farizeja poimenuje ''papeža'' ''Frančiška'' in njegove privržence, to je moderniste.
bohanec
@Ula Kot so že v članku omenili, se goreči zagovorniki "TLM" zelo nespoštljivo in arogantno obnašajo do vse drugih, ki se odeležujejo "navadne", skavtske, oratorijske,... maše. Maše v naravi, petje ob kitari med mašo, taizejske speve, prenovo v duhu, Medžugorje, duhovne vaje za mladino, DIŽ, .. iz vsega tega se norčujejo in omaložujejo. Zato je papež predal v razsojanje škofom, ki so bolj na tekočem, kaj vse dogaja v njihovi okolici. "Naši" slovenski bi bili po mojem mišljenj v redu, če ne bi izvajali vseh teh zgoraj navedenih "aktivnosti"
Rajko Podgoršek
Nekaj komentarjev na to temo je potrebnih:
Kolikor sedaj vemo stara maša nikoli ni bila ukinjena. To je jasno tako iz papeških okrožnic, že Sv. Janeza Pavla II. Quattuor abhinc annos kot tudi Ecclesia Dei in seveda Summorum pontificum papeža Benedikta XVI. Še več, komisija pod papežem Janezom Pavlom II. je potrdila, da tako II. Vat. Koncil kot tudi papež Pavel VI. TLM nikoli niso ukinili, prepovedali in da se ta maša ne more ukiniti ter izbrisati.
Dodatna težava je, da II Vat. koncil, ni v dokumentu, ki se tiče liturgije, Sacrosanctum concilium, nikoli zahteval takšnih sprememb, kot so bile uvedene z novo mašo Pavla VI, temveč je gradil na tradiciji t.i. Novega liturgičnega gibanja iz začetka 20. stoletja.
Še nova težava, ki izhaja iz omenjenih dveh predpostavk je dejstvo, na katerega je v svojih dokumentih opozarjal že sv. Janez Pavel II. da so škofje dolžni radodarno omogočati ohranjanje starega obreda maše, kar pa škofovske konference niso spoštovale oz. so Vatikan kar ignorirale – in je zato papež Benedikt XVI. s Summorum Pontificum radikalno posegel in zaobšel škofe ter jasno povedal, da ima vsak duhovnik pravico maševati tudi po t.i. izrednem obredu.
Pozablja pa se tudi, da tu sploh ne gre za ''nerazumljivo'' latinščino. Kot je že omenil komentator 'lemans', je težava, da so pod krinko t.i. nekakšnega »Duha Koncila« začeli uvajati v Cerkev gibanja in pastoralo, ki pa so dejansko iz teološkega in dogmatičnega vidika izjemno sporna in so najverjetneje že na polju kripto-protestantizma. Veljavni koncil je bil tako grdo izrabljen (zlorabljen) za najrazličnejše novotarije, spremembe, sprostitve in opustitve pravil ne samo v življenju posvečenih oseb temveč nazadnje tudi laikov (praznovanje obdobij cerkvenega leta, post kot so npr. kvatre, mašno bogastvo kot so npr. zornice in druge pobožnosti in molitve kot so npr. litanije, devetdnevnice itd.).
Ko pa je govora o različnih obredih v Cerkvi je pomembno, da poleg nikoli ukinjene TLM poznamo tudi druge obrede latinske Cerkve, ki so bili posledično zanemarjeni. Imamo ambrozijanski obred (okolica Milana) za katerega so verjetno slišali tudi nekateri v Sloveniji, potem Lyonski obred (v katerem je maševal Sv. Janez Marija Vianney), Mozarabski obred (Španija), obred iz Brage (Portugalska) ter Sarumski obred (Anglija), ki so vsi ŠE veljavni (in bazirajo na tridentinskem).
Najpomembneje: imamo pa še veljavne obrede vzhodnih Cerkva, ki se ob II. Vat. Koncilu le-tem niso odpovedale (obredi so blizu pravoslavnim obredom). Torej je več kot dovolj indicev, da se v latinski Cerkvi, kot delu Katoliške cerkve, dopusti ohranjanje bogastva obrednega izročila.
Kraševka
Rokc Hvala za tako dober prikaz različnih KATOLIŠKIH obredov!
Martin
Pri grkokatolikih bi veljalo poudariti obred sv. Janeza Zlatoustega, ki je v rabi tudi pri pravoslavcih. Primer pri nas: https://www.druzina.si/dogodek/liturgija-sv-janeza-zlatoustega
Tina_V6
Kdorkoli tako dostojno poroča o čemerkoli, trditve argumentira s preverljivimi dejstvi kot je to storil avtor tega članka, nam je vsem vzgled dobre komunikacije. Četudi z vsebino morda kdo ne bi soglašal, se skorajda ne more počutiti užaljenega, kvečjemu povabljenega k dialogu. 🙂
Kraševka
To je res.
mladec
Avtorica na žalost stvari ne presoja v luči resnice ampak samo ponavlja predsodke, polresnice in očitne zmote.
Drago Cartl
Končno resna, poglobljena obravnava teme.Lepa hvala gdč.Barat za to. Ostrovrharjeve "šale o uvedbi latinščine v verouk" pa niso niti malo smešne...toliko.
Marko Anton Halik
Čestitam gospa Barat. In hvala lepa
rasputin
Nekoč je maša potekala v latinščini, ki je nihče ni razumel. Potem ko so jo "prevedli" v jezike vernikov, pa so se nekateri temu uprli. Zdaj se je papež uprl upornikom. Mogoče bi bilo pa bolje, če bi pri verouku otroke poučevali tudi latinščino, potem naj bo maša kakršnakoli.
Kraševka
V mojem otroštvu je bila maša v latinščini "strežniki" - ministranti, so se morali naučiti dolgo latinsko molitev (mislim, da so ji rekli -"Konfiteor"), zato so bili vedno ministranti le nadarjeni dečki, ker vsak se te molitve ni mogel naučiti. Meni so bile sv. maše slovesne tedaj in tudi sedaj v modernejši izvedbi. Pomembno pa je PETJE na koru, kjer se poje od vedno v domačem jeziku. Smo pa včasih peli tudi "Latinsko sv. mašo" v latinščini, ki je bila lepa, le pevci nismo razumeli kaj pojemo - odpeli pa smo vedno dobro. Sama zagovarjam TRADICIONALNO KULTURO, ne samo v Cerkvi, ampak, med državljani v vsaki državi tisto, ki so jo že gojili njihovi predniki. Zato predlagam stranko: "OHRANJANJE TRADICIJE", katero bi bilo dobro, da bi jo podprla tudi Cerkev, ki ohranja 2000 let star - Kristusov nauk!
AlojzZ
Ta pravi tradicionalisti imajo konje pred kočijo, modernisti pa v kočiji. Kje jih pa imate vi, lepa gospa s Krasa?
Kraševka
AlojzZ Moj nono je imel koleselj, ki so ga peljali konji. Ohranjal je vse tisto, kar so že pred njim delali njegovi predniki. Ni poznal privilegijev, zato je bil njegov moto: "Delaj in moli". Kljub skromni zemlji, je imel vsega dovolj. Najlepše konje, pa imamo Kraševci seveda v Lipici, kjer se lahko peljemo tudi s kočijo, kar sem tudi sama preizkusila. Seveda so bili konji pred kočijo. "Modernisti", ki vse obračajo na glavo, pa je čisto mogoče, da bodo v bodočnosti - v kočiji vozili tudi konje in osle. Tudi naravovarstveniki se borijo za vse divje zveri in njih življenje, na življenje KMETA, ki naravo vzdržuje, pa pozabijo Sama sem zagovornik TRADICIJE.
jurist
Zelo lep komentar. Hvala!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.