Varuhi tradicije: Poenotenje ali klofuta tradicionalnim katoličanom?

Urban Šifrar
vir: FB @JuventutemSlovenija

Z motuproprijem Traditionis Custodes (Varuhi tradicije) in spremljajočim pismom škofom, ki sta bila izdana pred nekaj dnevi, je papež Frančišek močno posegel v možnost obhajanja svetih maš po izredni obliki rimskega obreda.


Tradicionalna latinska/tridentinska maša (TLM)/izredna oblika rimskega obreda – liturgija, kakršna se je darovala pred reformami po 2. vatikanskem koncilu (glavne razlike: obrnjenost duhovnika k oltarju, latinski jezik)

Redna oblika rimskega obreda/novus ordo – liturgija, kot jo splošno poznamo danes in se je razvila iz reform po 2. vatikanskem koncilu

motu proprio - "po svojem nagibu", papeška listina, ki jo je objavil na lastno pobudo

sedevakantizem - stališče nekaterih katoličanov, da sedanji papež ni veljaven naslednik sv. Petra

pachamama - poganska boginja, katero se je ob amazonski sinodo kontroverzno "sprejelo" v Vatikanu


S tem je zaobrnil učenje zaslužnega papeža Benedikta XVI. in njegovih predhodnikov na tem področju. V osrednjih slovenskih katoliških medijih je šla novica mimo praktično neopažena, med verniki po svetu pa je vzbudila mnogo razburjenja.


Posnetek komentarja Urabna Šifrarja je na voljo na koncu prispevka.




Prvi vzrok za to je sam ton apostolskega pisma, ki tradiciji naklonjene skupine vernikov obravnava malone kakor bolezen, razkolnike, ki naj se jih z novimi odloki getoizira – z drugim členom pisma papež odreja, da se maša po misalu iz leta 1962 ne sme več obhajati v župnijskih cerkvah, prav tako pa je prepovedano ustanavljanje novih personalnih župnij.

Razlaga oz. izrazje, ki ga je ravno v izogib takšnemu odrivanju vernikov uporabljal Benedikt XVI. – namreč da ima bogoslužje RKC dve obliki, redno in izredno, je opuščeno. Frančišek gre tako daleč, da bogoslužne knjige, ki sta jih sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. razglasila v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila, imenuje edini izraz lex orandi (pravila molitve) rimskega obreda. Slednje vsebujejo le 17 % nespremenjenih molitev iz starega misala, kar je dodaten dokaz, da Ordo Missæ iz leta 1969 ni le prenovil liturgije, kar je bil namen koncila, ampak ustvaril nov liturgični obred. In starega niti papež s svojo popolno oblastjo nima avtoritete prepovedati. Tega sicer z motuproprijem neposredno ne poskuša, daje pa škofom polno oblast nad izdajanjem dovoljenj za obhajanje “tridentinske” maše – in razvidno je, da naj bi bila ta nezaželena.

Poleg tega tradicionalne ustanove in družbe (SSPX, FSSP, Inštitut Kristusa kralja najvišjega duhovnika ...), ki jih je pod svoje okrilje s Papeško komisijo Ecclesia Dei vzel sv. Janez Pavel II., prehajajo pod nadzor sicer pristojnih vatikanskih kongregacij, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi v njih mrgolelo hudih nasprotnikov TLM.
V ozadju vsega skupaj je bržkone predvsem strah določenih skupin v Cerkvi zaradi izjemno hitre rasti tradicionalnih skupin po vsem svetu.

Papež se v motupropriju in spremljajočem pismu predvsem sklicuje na željo po edinosti, poenotenju katoličanov, večkrat okrca “tradicionaliste”, ki naj bi dvomili v 2. vatikanski koncil. A ne gre za to – veliko bolj, kot da bi dvomili, ti verniki opozarjajo na zlorabe, ki so se zgodile po koncilu, obenem pa so sami nadpovprečno zvesti Cerkvi in njenim dokumentom.

Najbolj žalostno je, da se edinost, ki jo je s Summorum Pontificum ustvaril Benedikt XVI., ruši prav z novim dokumentom, ki je pisan – in med mnogimi tudi razumljen – malone kot vojna napoved tradicionalnemu bogoslužju. Edinost v Cerkvi očitno vključuje vse od pachamame, duhovnikov, ki podpirajo LGBT ideologijo, do na mnoge načine malomarno zlorabljenih maš, ni pa v njej prostora za obliko liturgije, ki je povsem enaka po celem svetu in pri kateri je najmanj možnosti za kakršnokoli vrsto zlorabe.

Čeprav je iskreno rečeno Traditionis Custodes groba klofuta mnogim predanim katoličanom, je v ozadju vsega skupaj bržkone predvsem strah določenih skupin v Cerkvi zaradi izjemno hitre rasti tradicionalnih skupin po vsem svetu, ne le po številu vernikov, ampak tudi po duhovnih poklicih, zakramentih, številu otrok v družinah ipd. – medtem ko statistike v Cerkvi na splošno že vrsto let padajo globlje in globlje.

“Po njih sadovih jih boste spoznali,” beremo v Matejevem evangeliju. V Sloveniji sicer dovoljenja Benedikta XVI. niti do zdaj od škofov niso bila v polnosti upoštevana, saj je bilo tradicionalno mašo več kot enkrat na mesec prepovedano obhajati – da niti ne govorimo o mačehovskem odnosu do duhovnikov, ki so jo (želeli) darovati. Kljub temu tudi pri nas številke hitro rastejo, in jasno je, da novi dokument tradicionalnega gibanja ne more več ustaviti.
Ne gre za nostalgijo, ne gre za estetiko, gre za rast v veri – in tudi ljubezni do matere Cerkve.

Dr. Peter Kwasniewski, ameriški teolog, v analizi napoveduje predvsem tri rezultate, ki jih bo gotovo prinesel; in sicer zmedo in obup med mnogimi ljubitelji tradicionalne liturgije, množično rast skupin, kot je SSPX (Družba sv. Pija X.), v katere se bodo zatekli, in – kar je zares slabo – porast sedevakantistov, ki ne priznavajo sedanjega papeža. Govoriti, da se z novimi pravili končno ureja to zmedeno, “razpuščeno” področje, kot trdijo podporniki dokumenta, je enostavno zatiskanje oči. Zares je moč pri tradicionalistih na prvi pogled opaziti elemente, ki spominjajo na podrejenost (politični) ideologiji – kot komentira Sebastjan Erlah – vendar me ta zmota spominja na primer iz družbe: čeprav mnogi ideološko ujetost vidijo v konservativnih politikah npr. Orbána in podobnih, se je mnogo več v resnici skriva za prevladujočo LGBT strujo, kljub temu, da je tam mnogo bolj prefinjena in zakrita. Modernistična herezija, obsojena od sv. Pija X., je Cerkvi mnogo nevarnejša kakor vsaka tradicionalna skupina.

Hvala Bogu morem na vso utrujajočo cerkveno politiko še vedno občasno pozabiti, in takrat lahko le ponižno prosim v svojem imenu in imenu mnogih – pustite zvestim vernikom obliko bogoslužja, ki je v vseh pogledih pravoverna in nas napolnjuje bolj kot karkoli drugega, nam krepi vero in nam pomaga rasti v ponižnosti in zavedanju, kaj se pri liturgiji v resnici dogaja. Seveda se pri rednem obredu zgodi povsem enaka reč – Golgota, Kristusovo trpljenje in darovanje, a pri tradicionalnem je to mnogim neskončno laže (skušati) razumeti. Vsaka maša je odsev nebes na Zemlji, a pri izredni obliki to začutimo s prav vsemi čuti telesa. Gospodu, ki se v prosojno zlati meglici kadila spušča proti nebogljenemu grešniku, klečečemu ob obhajilni mizi, dajmo največjo čast, kar jo premoremo – ne ker bi koristila Njemu, ampak ker koristi nam. Tudi s pomočjo svetega jezika, ki je bil zapisan na samem lesu križa, pa s skupno obrnjenostjo k Njemu, klečanjem, spokornostjo (po statistiki gre med sámo tradicionalno mašo v Sloveniji k spovedi več kot polovica prisotnih), koralnim petjem (2. vatikanski koncil je potrdil njegovo prvenstvo med glasbo, primerno za bogoslužje), kadilom in še marsičem. Ne gre za nostalgijo, ne gre za estetiko, gre za rast v veri – in tudi ljubezni do matere Cerkve.

Na koncu velja poudariti: pri vsem, kar se dogaja, gre le za en dan v večnem življenju Cerkve, in naj se zgodi v njem karkoli – to ne bo omajalo njenega poslanstva in vloge Kristusove neveste. To ne pomeni, da dejanj papeža ne smemo kritizirati; dogma o papeški nezmotljivosti se nanaša na nekaj drugega. A poleg kritiziranja naj nas vse skupaj spodbudi predvsem k molitvi za naše škofe in papeža, da nam bodo dobri pastirji, katerih ovce se ne bomo več bale in plašile in nobena ne bo pogrešana, kot smo poslušali v nedeljskem berilu.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023
Kmetijsko ministrstvo odpravilo odločbo o odvzemu goveda pri Krškem
  • 28. 12. 2023

Prihajajoči dogodki

Ogled koledarja