Z motuproprijem Traditionis Custodes (Varuhi tradicije) in spremljajočim pismom škofom, ki sta bila izdana pred nekaj dnevi, je papež Frančišek močno posegel v možnost obhajanja svetih maš po izredni obliki rimskega obreda.
Redna oblika rimskega obreda/novus ordo – liturgija, kot jo splošno poznamo danes in se je razvila iz reform po 2. vatikanskem koncilu
motu proprio – “po svojem nagibu”, papeška listina, ki jo je objavil na lastno pobudo
sedevakantizem – stališče nekaterih katoličanov, da sedanji papež ni veljaven naslednik sv. Petra
pachamama – poganska boginja, katero se je ob amazonski sinodo kontroverzno “sprejelo” v Vatikanu
S tem je zaobrnil učenje zaslužnega papeža Benedikta XVI. in njegovih predhodnikov na tem področju. V osrednjih slovenskih katoliških medijih je šla novica mimo praktično neopažena, med verniki po svetu pa je vzbudila mnogo razburjenja.
Posnetek komentarja Urabna Šifrarja je na voljo na koncu prispevka.
Prvi vzrok za to je sam ton apostolskega pisma, ki tradiciji naklonjene skupine vernikov obravnava malone kakor bolezen, razkolnike, ki naj se jih z novimi odloki getoizira – z drugim členom pisma papež odreja, da se maša po misalu iz leta 1962 ne sme več obhajati v župnijskih cerkvah, prav tako pa je prepovedano ustanavljanje novih personalnih župnij.
Razlaga oz. izrazje, ki ga je ravno v izogib takšnemu odrivanju vernikov uporabljal Benedikt XVI. – namreč da ima bogoslužje RKC dve obliki, redno in izredno, je opuščeno. Frančišek gre tako daleč, da bogoslužne knjige, ki sta jih sveta papeža Pavel VI. in Janez Pavel II. razglasila v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila, imenuje edini izraz lex orandi (pravila molitve) rimskega obreda. Slednje vsebujejo le 17 % nespremenjenih molitev iz starega misala, kar je dodaten dokaz, da Ordo Missæ iz leta 1969 ni le prenovil liturgije, kar je bil namen koncila, ampak ustvaril nov liturgični obred. In starega niti papež s svojo popolno oblastjo nima avtoritete prepovedati. Tega sicer z motuproprijem neposredno ne poskuša, daje pa škofom polno oblast nad izdajanjem dovoljenj za obhajanje “tridentinske” maše – in razvidno je, da naj bi bila ta nezaželena.
Poleg tega tradicionalne ustanove in družbe (SSPX, FSSP, Inštitut Kristusa kralja najvišjega duhovnika …), ki jih je pod svoje okrilje s Papeško komisijo Ecclesia Dei vzel sv. Janez Pavel II., prehajajo pod nadzor sicer pristojnih vatikanskih kongregacij, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi v njih mrgolelo hudih nasprotnikov TLM.
V ozadju vsega skupaj je bržkone predvsem strah določenih skupin v Cerkvi zaradi izjemno hitre rasti tradicionalnih skupin po vsem svetu.
Papež se v motupropriju in spremljajočem pismu predvsem sklicuje na željo po edinosti, poenotenju katoličanov, večkrat okrca “tradicionaliste”, ki naj bi dvomili v 2. vatikanski koncil. A ne gre za to – veliko bolj, kot da bi dvomili, ti verniki opozarjajo na zlorabe, ki so se zgodile po koncilu, obenem pa so sami nadpovprečno zvesti Cerkvi in njenim dokumentom.
Najbolj žalostno je, da se edinost, ki jo je s Summorum Pontificum ustvaril Benedikt XVI., ruši prav z novim dokumentom, ki je pisan – in med mnogimi tudi razumljen – malone kot vojna napoved tradicionalnemu bogoslužju. Edinost v Cerkvi očitno vključuje vse od pachamame, duhovnikov, ki podpirajo LGBT ideologijo, do na mnoge načine malomarno zlorabljenih maš, ni pa v njej prostora za obliko liturgije, ki je povsem enaka po celem svetu in pri kateri je najmanj možnosti za kakršnokoli vrsto zlorabe.
Čeprav je iskreno rečeno Traditionis Custodes groba klofuta mnogim predanim katoličanom, je v ozadju vsega skupaj bržkone predvsem strah določenih skupin v Cerkvi zaradi izjemno hitre rasti tradicionalnih skupin po vsem svetu, ne le po številu vernikov, ampak tudi po duhovnih poklicih, zakramentih, številu otrok v družinah ipd. – medtem ko statistike v Cerkvi na splošno že vrsto let padajo globlje in globlje.
“Po njih sadovih jih boste spoznali,” beremo v Matejevem evangeliju. V Sloveniji sicer dovoljenja Benedikta XVI. niti do zdaj od škofov niso bila v polnosti upoštevana, saj je bilo tradicionalno mašo več kot enkrat na mesec prepovedano obhajati – da niti ne govorimo o mačehovskem odnosu do duhovnikov, ki so jo (želeli) darovati. Kljub temu tudi pri nas številke hitro rastejo, in jasno je, da novi dokument tradicionalnega gibanja ne more več ustaviti.
Ne gre za nostalgijo, ne gre za estetiko, gre za rast v veri – in tudi ljubezni do matere Cerkve.
Dr. Peter Kwasniewski, ameriški teolog, v analizi napoveduje predvsem tri rezultate, ki jih bo gotovo prinesel; in sicer zmedo in obup med mnogimi ljubitelji tradicionalne liturgije, množično rast skupin, kot je SSPX (Družba sv. Pija X.), v katere se bodo zatekli, in – kar je zares slabo – porast sedevakantistov, ki ne priznavajo sedanjega papeža. Govoriti, da se z novimi pravili končno ureja to zmedeno, “razpuščeno” področje, kot trdijo podporniki dokumenta, je enostavno zatiskanje oči. Zares je moč pri tradicionalistih na prvi pogled opaziti elemente, ki spominjajo na podrejenost (politični) ideologiji – kot komentira Sebastjan Erlah – vendar me ta zmota spominja na primer iz družbe: čeprav mnogi ideološko ujetost vidijo v konservativnih politikah npr. Orbána in podobnih, se je mnogo več v resnici skriva za prevladujočo LGBT strujo, kljub temu, da je tam mnogo bolj prefinjena in zakrita. Modernistična herezija, obsojena od sv. Pija X., je Cerkvi mnogo nevarnejša kakor vsaka tradicionalna skupina.
Hvala Bogu morem na vso utrujajočo cerkveno politiko še vedno občasno pozabiti, in takrat lahko le ponižno prosim v svojem imenu in imenu mnogih – pustite zvestim vernikom obliko bogoslužja, ki je v vseh pogledih pravoverna in nas napolnjuje bolj kot karkoli drugega, nam krepi vero in nam pomaga rasti v ponižnosti in zavedanju, kaj se pri liturgiji v resnici dogaja. Seveda se pri rednem obredu zgodi povsem enaka reč – Golgota, Kristusovo trpljenje in darovanje, a pri tradicionalnem je to mnogim neskončno laže (skušati) razumeti. Vsaka maša je odsev nebes na Zemlji, a pri izredni obliki to začutimo s prav vsemi čuti telesa. Gospodu, ki se v prosojno zlati meglici kadila spušča proti nebogljenemu grešniku, klečečemu ob obhajilni mizi, dajmo največjo čast, kar jo premoremo – ne ker bi koristila Njemu, ampak ker koristi nam. Tudi s pomočjo svetega jezika, ki je bil zapisan na samem lesu križa, pa s skupno obrnjenostjo k Njemu, klečanjem, spokornostjo (po statistiki gre med sámo tradicionalno mašo v Sloveniji k spovedi več kot polovica prisotnih), koralnim petjem (2. vatikanski koncil je potrdil njegovo prvenstvo med glasbo, primerno za bogoslužje), kadilom in še marsičem. Ne gre za nostalgijo, ne gre za estetiko, gre za rast v veri – in tudi ljubezni do matere Cerkve.
Na koncu velja poudariti: pri vsem, kar se dogaja, gre le za en dan v večnem življenju Cerkve, in naj se zgodi v njem karkoli – to ne bo omajalo njenega poslanstva in vloge Kristusove neveste. To ne pomeni, da dejanj papeža ne smemo kritizirati; dogma o papeški nezmotljivosti se nanaša na nekaj drugega. A poleg kritiziranja naj nas vse skupaj spodbudi predvsem k molitvi za naše škofe in papeža, da nam bodo dobri pastirji, katerih ovce se ne bomo več bale in plašile in nobena ne bo pogrešana, kot smo poslušali v nedeljskem berilu.
Globalistični papež ima enako vlogo kot Biden v Ameriki ali Leyenova in ostali globalistični politiki v Evropi: Rušiti tradicijo in pripravljati pogoje za nov svetovni red. Nič več ne sme biti tako, kot je bilo. Ordo ab Chao! Red iz nereda.
Žižek bo postal Sv. Slavoj, prerok nove dobe, kjer bodo rdeče in črne ovčice skupaj ustvarjale nov kolektivistični svetovni red. Zlata doba je na vidiku.
Papež Frančišek je zaščitil izročilo cerkve, kot tudi latinski obred pred okultnim. Latinska maša je lahko zelo lepa in globoko doživeta, če pa iz tega delamo kult je to zelo nevarno. Še posebej je to nevarno, če to počno frišni spreobrnjenci. Tudi rešilni avto ne more voziti komaj polnoletna oseba. Tu je ta problem. Papež Frančišek je latinski obred zavaroval pred deviacijami. In prav je tako!
Tomaž, sem prebrala njegovo pismo. oz. pojasnilo o tem, vendar me zelo bega, zakaj je obred praktično pregnalniz cerkva, namesto da bi ponovno pozval k doslednemu spoštovanju starega obredja, kot sta ga potrdila oba papeža pred njim. Lahko bi pozval, preden je skorajda prepovedal, se mi zdi. Ne vem, to je zgolj moje mnenje. Morda celotne problematike ne poznam tako dobro in v takšno globino, da bi lahko oblikovala pravilno mnenje o njej.
Kristus je rekel nekako tako, da ni prišel odpravljat POSTAVE, ampak jo dopolnit. Cerkev je skozi dva tisoč let marsikje ohranila razne praznike prejšnjega verovanja, le da jim je dala drugo vsebino. Tako tudi razumem frančiškanjenje – misijon v Amazoniji.
Preživeli vzorci delujejo le z vojaško silo in ta pa ni krščansko oznanilo, če ti nekaj spreminjaš drugemu v religioznosti.
Borgolio še enkrat dokazuje, da bodisi nima pojma, ali pa da uničuje namerno. Vprašanje legitimnosti in legalnosti njegove zasedbe svetega sedeža je z vsakim dnem bolj močno.
Takole bom rekel. Veliko dobrega, močnega, presežnega in lepega je lahko v bogosluzju po starem obredu! Je pa narobe, če se gredo nekateri s tem ekskluzivo, biti nekaj posebnega, delati iz tega kult. To je lahko duhovni napuh in igra. Še posebej je to mimo, če to zadevo furajo frišni spreobrnjenci, ki imajo malo duhovne kilometrine, so čustveno slabo pismeni in nerodni v medčloveških odnosih.. Zato je prav da je tu papež Frančišek zadevo zavaroval. Naslov je po mojem okusu zato čisto preveč revanšističen.
Ps: kakršen odnos imaš do svojega bližnjega takšnega imaš tudi Boga..
vse o aktualnem papežu pove tista grozljiva kretnja, s katero se je ”rešil” vernice, ki se ga je želela dotakniti.
Od takrat naprej me je strah.
Kakšnega dušnega pastirja imamo tam v Rimu?!
Kaj s svojimi bližnjimi Cerkvi še namerava storiti?
Mene je strah takih posesivnih vernic, ki se te želijo polastiti in ugrabiti tvojo pozornost. Tega nas je lahko strah!
Si videl v srce tej vernici? Jaz ne in zato ne obsojam. Pa tudi pomen strele ob izvolitvi papeža ne razumem.
Moje mnenje: ni toliko važna oblika, pomembna je vsebina. To, kar nosimo v srcu, ko se udeležimo svetega opravila v eni ali drugi obliki.
In tisto klečanje pred obhajilno mizo niti približno ni bilo tako pobožno, kot se nostalgično prikazuje. Se spominjam iz svoje zgodnje mladosti. Da o dolgočasenju med latinsko liturgijo, ki je nismo razumeli, ne govorim. Ali o tem, kako “žleht” so znali biti tasko imenovani “tradicionalni” katoličani.
Ponavljam: vse je v človeški notranjosti in iskrenosti. Mislim, da Vsemogočni ni vesel teh delitev – že imamo pravoslavce, evangeličane katolike – a zdaj se bomo še znotraj teh delili. Ko bi vendarle morali upoštevati tisto: ljubi svojega bližnjega … ali zares vzeti priliko o usmiljenem Samarijanu – se gremo novo farizejstvo. Pa bi morali prevzeti odgovornost zase v skladu z evangelijem , kar je poudaril 2. vatikanski kongres.
PONAVLJAM: TO JE MOJE MNENJE. Naj ne bo povod za zmerjanje in novo sovraštvo. Že Prešeren je napisal: “Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril!”
Modre besede, spoštovana Helena. In ravno zategadelj je tolikor bolj nerazumljiva in sporna papeževa poteza. Osebno me lahko napade kdor želi, a sama menim, da je Benedikt še papež in imamo dva papeža. In sem tudi prepričana, da Benedikt ustvarjanja tega razkola znotraj naše cerkve ne bi dovolil. Človek se, enako kot avtor članka, upravičeno vpraša, čemu zaBožjo voljo ta papežev “ukaz” služi in kdo znotraj katoliške cerkve se boji resnično vernih ljudi. In zakaj.
Imam grd občutek, da se bomo kristjani v ne tako davni prihodnosti ponovno morali skrivati v katakombah. Svetost in sveto sta postala moteča, očitno pa postajamo verniki moteči tudi znotraj lastnih cerkvenih struktur. Bog mi odpusti, ata drugotni papež Bergolio me zelo, zelo žalosti. Po čudovitem sv. Janezu Pavlu in Benediktu si verniki tega res nismo zaslužili.
Hvala za odziv, spoštovana Ula! Tudi meni ni prav, da naj bi se tradicionalna maša ne smela odvijati v župnijskih cerkvah – saj so povečini dosti starejše od 2. vatikanskega koncila, zgradili so jih naši predniki. Zakaj se ne bi mogli dogovoriti o terminu?
Je pa tehten razmislek komentatorja Zvonka. Ko prebiram prispevke zapriseženih TLM, imam tudi sama občutek, da se imajo za nekaj več – farizeji mi pridejo na misel ob branju teh prispevkov. Mislim, da je papež Frančišek želel preprečiti nove delitve med kristjani – in bil mogoče pri tem malo neroden.
Sama sem kot najstnica doživljala 2. vatikanski kongres kot neko osvoboditev. Sem značaj, ki ljubi svobodo in ne bi se vračala v stare čase. Nekdo drug pač potrebuje formo. Kdo sem jaz, da to obsojam?
Kljub temu pa je osnova Jezusova zapoved glede ljubezni, ki presega vsakršno obliko.
Sem prebrala knjigo p. Metoda Benedika Papeži od Petra do JP II. Kljub vsem napakam – katoličani smo še vedno tu. Ker nas vodi Nekdo od zgoraj. Bodimo strpni eden do drugega in ne sodimo!
Gospa Helena,
na novi maši v Kostanjevici je bilo nekaj latinskega. Verniki smo bili zmedeni. Lahko je obred latinski, a besedilo mora biti v jeziku domačinov.
Helena, vaše misli podpišem. Aroganca in napuh sicer sodita med tistih sedem najhujših grehov, in če se imajo. lefebrovci za nekaj več in se pri tem udinjajo farizejstvu, potem je to stvar njihovega (in našega) notranjega preizprašanja. Tako rekoč prepovedati maše, kot so jih kristjani obhajali skoraj dve tisočletji, pa me boli.
Neka moja izkušnja. Pred dvema letoma sem imela Veliko noč možnost obhajati samo v Anglikanski cerkvi. K cerkvenemu odboru sem pristopila, ko so ravno pripravljali program, jim povedala, da sem katoličanka, da bi želela obhajati velikonočno mašo in ker katoliške cerkve ni blizu, ali bi jim bilo prav, če bi jo obhajala z njimi, čeprav njihovega obredja ne poznam. Veseli so bili, kot je dejal župnik, to ni pomembno, saj vsi molimo k Jezusu Kristusu. Tako na te zadeve gledam tudi sama.
Med potovanji sem že molila tudi v pravoslavni cerkvi, ker katoliške ni bilo, pa mislim, da se s tem nisem prav nič pregrešila pred Bogom. Zato me boli, da ob vseh delitvah kristjanov sedaj sam papež skorajda “izganja” vernike, ker želijo maše obhajati po starem obredju. Ali pa zato, ker ga kot papeža ne priznavajo? Grenak priokus daje ta odločitev sv. Očeta. In priznam, ne zmorem je ponotranjiti. Ne zdi se mi prav.
To, da ste šli k ”maši” k heretikom, je greh, ker je to izrecno prepovedano s strani katoliške Cerkve. To, da ste bili lepo sprejeti s strani aglikanskega ”župnika” pri vsem nima nobenega pomena. Tukaj gre za to, kaj je katoliško in kaj ni, ne pa za nekaj, kar se nekomu zdi, kar sicer zagovarjajo modernisti.
Očitati nekomu, ki ga sploh ne poznate, napuh pa je tudi greh. Poleg tega pa se predmetni ”papeški” motu” proprio” ne tiče lefebrovcov, ker oni de facto ne spadajo ne pod ”papeža” ne pod lokalne škofe.
No, da ne bo vse tako smrtno resno. Mlad in postaven kaplan deli hostije vernikom, klečečim po starem pred obhajilno mizo (te ni več) s tistim znanim “Corpo di Dio”. Pa zagleda lepo mlado vernico (seveda s pogledom navzdol): “O, Dio, che corpo!” Koga gre zdaj obsojati? Nikogar! Ali kot je malce zmedenemu kaplanu po maši rekel stari dobrodušni župnik: Bog grehe odpušča, neumnosti pa ne!
Novosti so sicer potrebne, pretiravanja pa ne. Kako nam je včasih ljudsko petje polepšalo mašo! Danes pa je liturgično petje precej neblagoglasno, skoraj dolgočasno. Pa tudi imitacija črnskih duhovnih pesmi in gospelov, spremljana s kitaro in s poskakovanjem ter ploskanjem, je bolj podobno novoveškemu afnanju in bolj sodi pred cerkev kot pa v njo. V cerkev sodijo orgle. Malo več staromodne “zamaknjenosti” ne bi škodilo. Vsaj na koncu maše naj bi vselej vzhičeno zapeli Haydnovo (Michael, ne Joseph!) himnično: Slava večnemu Bogu!
Kapodistrias, meni to posnemanje baptističnih ali prezbiterijskih maš s kitarami, pliskanjem itn. ni pi godu. Priznam! Rada imam staromiden, piduhovljen pristop, da vem, da sem v cerkvi, ne pa na gasilski ali poštni veselici z opičjim gruljenjem in spakovanjem. To uvažanje tujih praks iz nam tujih kultur, pa naj bo še tako zaželjeno, mi ne gre. V okvir Cerkve sem bila v otroštvu privzgojena v mali vaški skupnosti, kasneje, ko smo se preselili v mesto, pa smo najraje zahajali k Frančiškanom, kjer je bilo vse bolj skromno in poduhovljeno. To je pač moj oseben sentiment, če komu paše tisto črnsko ploskanje, pa naj – sama bi v tem primeru verjetno poiskala kaj manj kričečega, glasnega in afnaškega. Nisem pa opazila, da bi zaradi teh modernističnih prijemov ljudje kaj bolj drli v cerkve. Življenski tempo je tako peklenski, da nas mnoge duhovno in telesno poživi ne tisto glasno koncertiranje, temveč mir, ki ga prejmemo med mašo… ob orgelski glazbi in običajnem, blagozvočnem mašnem ljudskemu petju (ali celo brez)….
Janez, no, ne vem, če je ravno greh obhajati Veliko noč in se spomunjati Kristusovega trpljenja in vstajenja. Kjerkoli: v puščavi, na vojnem bojišču, v drugi krščansk cerkvi, če nimaš kam drugam. O tem nisem zelo poučena, sem pa nekje prebrala, da lahko katolik ali ortodoksni kristjan gresta tudi v cerkev drug drugega po zakrament in blagoslov, če druge možnosti ni. Kot je dejala že ga. Helena, je vsebina vendarle pred formo, duša pred telesom, blagoslov pred ignoranco in neaktivnostjo. Če sem narobe poučena, vabim kakšnega duhovnika, da nas katolike o tem pouči. Jaz vseeno mislim, da je moliti v občestvu krščanske cerkve – in tudi katoliki smo kristjani – manjši greh, kot sploh ne moliti. Oziroma da sploh ni greh. Kaj poreče uradna dokttrina o tem, pa resnično ne vem.
Mimogrede: ko mi je umrl svak, dokaj mlad človek, smo bile dekleta in ženske v tisti bolečini popolnoma zmedene in izgubljene. Svak je bil katolik, samo krščen, kaj večpa ne, ker po njegovi strani družina ni ravno verna in ne hodi v cerkev. Če ne bi bilo partnerja njegove matere, ki je zelo velik pravoslavni vernik, še cerkvenega pogreba v tisti zmedi ne bi imeli. Župnika v lokalni cerkvi kraja, v katerem je bil pogreb, sploh ni dobil, tam, kjer živi, ga tudi ni bilo in je samo postedoval sporočilo, za vsak slučaj je alarmiral še pravoslavnega duhovnika, samo da bi svak imel vsak krščanski, če že ne katoliški pogreb. No na koncu je “tik pred” vendarle prišel katoliški župnik in opravil obred, pravoslavni pa je bil zraven ves pogreb. V tisti sili zadušnice takoj po pogrebu nismo imeli, morda kot pravoslavec ni vedel, kako in kaj, tako, da smo ta del izvedli šele čez nekaj dni. S seszro bova človeku ostali do smrti hvaležni in po resnici povedano, tudi pravoslavni pogreb bi sprejeli, samo da ni bil pospremljen v grob kot kakšen ateist. So pa potem tisti pravoslavci prišli na vse zadušnice v našo cerkev, sam kriźali so se pač po svoje in malce so bili zmedeni, ali smejo vzeti Kristusovo telo ali ne in ga nato niso. Nihče od nas pa ni imel občutka, da se je s tem pregrešil proti lastni veri. Morda smo se ob cerkveno postavo, sam men je važno, da je bil svak pokopan kot kristjan in nič drugega. Problem pri naših priženjenih slovenskih partnerjih je, da prihajajo iz napol ateističnih družin in v cerkev sploh ne hodimo, mi pa smo tu prevzeli hrvaško predanost katoliški cerkvi. Zato v trenutkih hudih šokov na podporo družin partnerjev glede duhovne oskrbe ne moremo računati, naši pa so že skoraj vsi pomrli. Zato je meni načeloma vseeno, če vskoči pravoslavec, to spoštujem in sem do smrti hvaležna, ker je dar od našega skuonega Boga ne glede na ostale razlike. Zame ni nič hujšega kot ateistični pogreb ali življenje brez svetih zakramentov… Zakrament pa je zakrament. Ni važno, če ga v sili razmer prejmeš drugje, glavno, da ga prejmeš.
popravek: in v cerkev sploh ne hodijo (mi, torej katoliški del družine hrvaško-slovenskih korenin v cerkev seveda hodimo)
Priznam, da sem kar razočaran nad člankom. Očitno avtor ne pozna stanja na terenu ali pa je pač naklonjen tlm-ju ali pa še kaj.
V zadnjem času sem kar pogosto sledil spletnim virom, debatiral z drugimi glede teh TLM in njihovih članov in njihovega obnašanja, pristopa. Da bralci dobijo še drug pogled, bi tole povedal.
Nisem še bil pri obredih TLM, ampak te sv. maše so še najmanjši problem. Veste, kar me je motilo? Da se ves čas imel občutek, da se imajo tisti, ki prakticirajo TLM, da so boljši, bolj pravi katoličani. Da je samo njihov obred pravi. Da samo obhajilo na usta tisto pravo. In še kaj. Motilo me je ignoriranje navodil glede Covida s strani SŠK: od nenošenja mask pri sv. mašah do prejemanja obhajila na usta (ok, so se vsaj trudili, da so na koncu prejeli obhajilo), ignoriranja omejitev glede števila vernikov pri mašah ipd. V ozadju si ves čas čutil odpor do (slo) cerkvenega vodstva, vključno do papeža Frančiška. Ok, skušam to razumeti, sprejeti njihov odpor do cepljenja (ki ni samo pri TLM-jevcih), drugačen pogled na covid, cepljenje ampak…
… a res se moramo še sami katoličani razdvajat? Kot da ni zunanjih sovražnikov Cerkve že dovolj, se moralo deliti še med seboj? To je tisto, kar me najbolj boli. Ja, seveda naše vodstvo Cerkve ni idealno, a dajmo skupaj iskat poti in to v EDINOSTI. Vi ste sol zemlje, pravi Gospod in če smo srečali Gospoda, da nas je njegova ljubezen prenovila, dajmo gradit Cerkev, ne pa je razbijat… To ne pomeni, da smo tiho, ampak da v ljubezni do Cerkve to povemo, predvsem pa da smo zgled drugim, da prinašamo Gospoda, da nosimo križ. Smo različni, a smo v edinosti. Bi to bilo možno? Preveč idealiziram?
Ja, glede na to, kako doživljam TLM, podpiram odločitev papeža Frančiška. Jo razumem.
In da še dodam moje mnenje (sem šel še enkrat članek brat), ja, tudi sam sem prišel do zaključka, da je izvor vsega v nesprejemanju 2. vatikanskega koncila s strani TLM-jevcev. Ne vem, ali to oni na glas razglašajo, vsekakor pa delujejo v tej smeri. Se mi zdi, da vse to dogajanje v Cerkvi zadnji 5, 10, 20 let… – prazne cerkve, nevredno prejemanje obhajila, ignoriranje zapovedi (življenje na koruzi, splav, kontracepcija ipd) in na koncu se zgodi še Corona, dalo zagon TLM-ju, ki mislijo, da je rešitev v povratku v čas pred koncilom.
Soglašam, Zvonko …
Dober komentar. Priznam, da je tudi mene ves čas nekaj motilo in zdaj po tem komentarju vem. Res sem imel občutek kot da so oni nekaj več. Saj ne, da bi to izpostavljali ampak se čuti.
Omejitve glede covid so bile kršene skoraj v vseh cerkvah, tudi po novem obredu. Skoraj nikjer se ni upoštevalo števila vernikov na kvadratni meter. Če je to problem, je treba reševati ta problem, ne pa vsem vernikom enostavno ukiniti starega obreda zaradi tega. Enako glede cepljenja. Ne moreš obreda kar “ukiniti” zato, ker imajo nekateri drugo mnenje glede cepljenja. Vatikanski dokumenti celo zahtevajo, da je cepljenje prostovoljno.
Papež Frančišek vedno poudarja dialog, različnost, to da smo enotni ampak ne uniformni. Enotnost je mogoča samo s spoštovanjem različnosti. To se je dokazalo pri sprejemanju vzhodnih katolikov. Postali so enotni s papežem, vendar so obdržali svoje obredje. Enako je mogoče tudi pri rimskem starem obredu. To je vizija Benedikta XVI, ki je sedaj povožena.
Domnevno nesprejemanje 2. Vatikanskega koncila? To je enostavno izmišljeno. Tradicionalni katoliki predvsem opozarjajo na izkrivljanje njegove razlage in “duh” teh razlag, ki je v praksi povzročil propad nekaterih pomembnih cerkvenih moralnih učenj. Če je med tradicionalnimi katoliki kje kdo, ki VIi povsem zavrača, to ne more biti razlog, da se prepove celoten stari obred. Potemtakem bi morali prepovedati tudi novi obred. Koliko % ljudi, ki hodijo k novemu obredu npr. sprejema kontracepcijo in ne verjame v resnično navzočnost v evharistiji? To so temeljna učenja cerkve. Drugi vatikanski koncil uči tudi, da je treba v liturgiji ohraniti latinščino in gregorjanski koral. Koliko tega slišimo v novem obredu? Očitno imajo težave s sprejemanjem drugega Vatikanskega koncila tudi pri novem obredu. Nasplošno sem prepričan, da verniki pri TLM veliko bolj celovito sprejemajo nauk Cerkve.
Mislim, da je lahko Cerkev enotna samo, če bo sprejemala različnost v enotnosti. Tako kot je dosegla enotnost z nekaterimi vzhodnimi cerkvami s spoštovanjem različnosti. To je pot Benedikta XVI.
“Omejitve glede covid so bile kršene skoraj v vseh cerkvah, tudi po novem obredu. Skoraj nikjer se ni upoštevalo števila vernikov na kvadratni meter”
Tole pa enostavno NI RES.
MR, strinjam se z vami.
Morda je bila tu in tam kakšna kršitev, ampak niti približno toliko, kot v ostalih institucijah (celo zdravstvenih).
MR, pri nas so bile vse omejitve glede Covid v cerkvah spoštovane. Klopi primerno označene in zamejene, vsi v maskah, razkužilo ob vhodu, brez blagoslovljene vode za prekrižati se skladno s priporočili stroke. Župniknsi je vsakič, preden je delil telo, razkužil roke in ga delil na način, da so bila vsa priporočila spoštovana. Ne vem, kje so ljudje videli kršitve, a pri nas jih zagotovo ni bilo. Tudi zdaj se kljub sproščanju v moji cerkvici vse upošteva enako, kot prej.
Če bo Domovina še v prihodnje objavljala take bedarije v prid odpadniškim Lefebrevcem, bom raje krepko premislil o podaljšanju naročnine!
Se pravi Drago, če ne bo po mojem, pa grem.
Ni narobe, če pri Domovini dajo prostor tudi drugačnim pogledom. Sodi pa ta prispevek med mnenjske kolumne, ne med dnevne novice.
Tudi mene moti tole vse bolj redno in odkrito dajanje prostora TLM, ki je po moji osebni izkušnji vsaj v SLO čisti fanatizem. Tako da, Domovina, da žal vam tudi jaz sporočam svoje slovo.
No, ne bo dosti škode.
Tradicija ali nostalgija?
Na časovni premici je samo ta izsek, utrinek pred II. vatikanskim koncilom, tradicija?
Je res govora o tradicionalnem ali pa je v resnici govora o tradicionalističnem?
So samo tradicionalistični katoličani predani katoličani?
Lepo vas prosim …
Vsaka nostalgija je bolezen,« je dejal p. Rupnik in navedel Ivanova, da je nostalgija patologija.
Gre v tradicionalističnem zgolj za navezanost? Kot pri titofilih in yugofilih na neke njim ugodnejše čase, ko so bili še močni? Kot je otrok lahko navezan na mamine prsi in če nikoli ne odraste, so mu sovražni vsi, ki se ne dajo molsti?
Zdrava tradicija je temelj za zdravo sedanjost in prihodnost. Tradicionalističnost pa ni tradicija, temveč eden izmed zdrsov?
In kje je tukaj Kristus? Ne ga poskušati degradirati na tradicionalistično …
#čipkarji
Jezus ni pisal zapovedi, dajal je zgled, govoril neposredno in zlasti razlagal s “prilikami”. Prilike niso zapisane za vse čase, ker jih je treba povedati in prakticirati primerno vsaki govorici v vsakem času z jezikom ljudi, ki takrat živijo in kot razumejo besede.
Torej, vprašanje je ali Cerkev danes in skozi čas govori z jezikom ljudi tistega časa. Kjer ne govori, potm je osip velik, kjer govori razumljivo in tako dela pa je jezik rodoviten. Torej, misijonom govorimo z jezikom ljudi?, kaj pa v “materialno in znanstveno samozadostnem razvitem svetu”?
Nerazumljive besede…, koga nagovarjajo? Latinščine večina ne zna… Binkošti so vsakemu govorili v njegovem jeziku dobesedno in kulturno/vsebinsko! No, za tiste, ki to želijo tako razumeti bolj fantastično… Ko je Jona izgubil vse, je razumel. Torej, naj dajo vse, kar imajo in to bo vsem razumljivo. Začeti je treba dajati od zgoraj navzdol, če hočete, da bo razumljivo od spodaj najvzgor.
Začnimo pri dohodkih, službenih avtomobilih, premoženju itd. Pričakujemo odziv.
Prebral sem komentarje na članek in sem zelo razočaran.
Zato nekaj nujnih argumentov:
Helena: važna je vsebina in ne oblika: to je naivnost, ta stavek ne pije vode, ker vsaka stvar potrebuje neko ogrodje, neko formo, tako funkcionirajo vse stvari v življenju. Še posebej religiozne, svete stvari, kar v katolištvu obred svete maše je. Z banalizacijo obredja in verovanja se je na ta način življenje katolištva na zahodu in tudi v Sloveniji izvotlilo, izgubilo smisel; pa če še tako želimo iskati neko “vsebino” z raznimi didaktičnii in projektnimi pristopi. Takšne liturgične zlorabe pa imajo resen vpliv na samo vero. Ravno forma, varuje pred zlorabo. Danes si npr. vsak duhovnik lahko zmisli nekaj novega, od uvodov, do tega, da se spreminja vero! oz. vmes med vero se dodaja razne napeve (Sveta vera bodi nam luč), tudi to že sem doživel.
Helena: Vi ste morda imeli takšne izkušnje z mašo, ampak to ne opravičuje banalizacije modernega obredja. Sam menim, da je tudi v Sloveniji veliko katoliških mladih, ki jih takšna “pocukrana” hipsterskost modernih pristopov odvrača. In dejansko tudi v Sloveniji latinska maša privablja mlado in staro (lahko osebno potrdim).
Helena: v nobenem primeru ne bi pri nas (kot tudi ne v tujini) tridentinska oblika popolnoma nadomestila trenutno obliko maše, lahko pa bi to bila lepa obogatitev za številne ljudi in res ne razumem, zakaj se v Sloveniji ta možnost vernikom (tistih nekaj, ki nas Cerkev sploh še zanima v teh časih) odreka; po čigavih kapricah? Kot je avtor zapisal, “Summorum Pontificum” Papeža Benedikta XVI. se v Sloveniji meni nič tebi nič, NI izvajal?!
Helena: kar se tiče iskrenosti srca: to je pa žal preveč posplošena izjava: ljudje smo vse povsod ljudje, tako med “modernisti” kot med “tradicionalisti”. Težko rečemo in obsojamo, kdo živi resnično vero in kdo je farizej. Žal moram reči, da je tudi veliko hinavščine in slabega povzročenega med modernimi katoliki, ki lepo pojejo pri mašah in ubrano brenkajo na kitare, ko pa imaš z njimi opravka v vsakdanjem življenju, je pa druga pesem. Temu tudi pravimo farizejstvo, tako da ga najdemo vsepovsod … In žal po lastnih izkušnjah sodeč niso nič boljše izkušnje v katoliških institucijah (tudi s strani nekaterih posvečenih oseb se velikokrat doživi hladen tuš.)
Zvonko – ko pišete, da naj bi dogajanje zadnjih 20 let dalo “zagon” TLM-ju: Saj ste sami prišli do logičnega zaključka – očitno nekatere zadeve “ne štimajo”. Zakaj ne bi vernim, ki še vztrajajo, omogočili pastoralno skrb? V Sloveniji imamo tudi drugačne, popolnoma legitimne pastoralne pristope, npr. Karizmatično prenovo v Duhu, ki številnim ustreza. Vsem pa ne. Zakaj ne bi omogočili pluralnosti in različnosti, zakaj tak strah? Tudi o razmerah v Cerkvi na Slovenskem se bo potrebno pogovoriti in ne nekaterih stvari pometati pod preprogo “Duha koncila” ter “Lefebvrovcev”. Sporno pa je tudi, da katoliški mediji kot sta Družina in Ognjišče o tem ne pišejo.
Uboga Helena, kako jo cefraš? Ali ne bi komentiral članka, ne pa komentarja na članek?
Kot piše papež, so “zlorabe” na obeh straneh. Pri tradicionalistih je pač težava, da se zapirajo v “mehurček”, Jezus pa je rekel, pojdite po vsem svetu in oznanjujte vsemu stvarstvu. Edinost Božjega ljudstva je tako pomembna, da mora pastir včasih vzeti v roke palico in narediti red. In še, podtikanje papežu pachamame in drugega: ko so kipec prinesli v Vatikan, je papež močno pokazal svoje nestrinjanje, tako da ni spregovoril drugega kot začel z molitvijo očenaš. Argumenti tradicionalistov so močno pristranski, to se pokaže v vsakem trenutku, in očitki iztrgani iz konteksta. Je pa seveda potrebno živeti in vzgajati v pravem duhu liturgije.
”Papež Frančišek” se je opravičil častilcem Pachamame, ko je tiste kipce nekdo vrgel v reko. Toliko o nestrinjanju s tem kipcem.
Malikovanje je največji greh, zaradi katerega je Bog v stari zavezi tolikokrat kaznoval Izraelce, sedaj pa papež, če je papež, dopušča ali pa vzpodbuja malikovanje in to na Svetetm kraju v Baziliki Svetega Petra v Rimu.
Nekomu npr. kipci kaj pomenijo in zelo grdo je, če se kdorkoli do kateregakoli simbola obnaša žaljivo. Bomo kričali ko nas žalijo in v isti sapi sami žalili druge? Ne gre.
AN1 ti podpiraš malikovanje, ki je najhujši greh.
Ja, seveda pluralnost in različnost, sem takoj za. Nenazadnje vse ta gibanja, skupnosti dodajo k lepoti in bogastvu Cerkve. Ampak tlm v osnovi zavrača Cerkev, zavrača sedanjega trenutnega papeža in drznil bi si trditi, da nekateri ne sprejemajo 2. vat. koncila – in tu je srž vsega. Zato ta strah. Podprt s tem, kar sem doživel in videl in že napisal zgoraj: ne morem se izognit temu, da (vsaj nekateri) tlm-jevci se imajo za nekaj več, da so edini prav katoličani in da je tlm edina prava sv. maša in edini pravi odgovor na krizo Cerkve.
Zakaj katoliški mediji ne pišejo? Ker bi s tem samo podpihavali ogenj in še večali razkol!? Ja, ni vse idealno v Cerkvi, res ne.
Ja, nova maša ni klatoliška!
Je zgolj katoliška, rimski obred.
“Helena: važna je vsebina in ne oblika: to je naivnost, ta stavek ne pije vode, ker vsaka stvar potrebuje neko ogrodje, neko formo, tako funkcionirajo vse stvari v življenju.”
Kakor za koga, Rokc – različni smo si. Jaz vedno dajem prednost vsebini pred obliko. Nikoli se nisem držala okvirov – ampak: ko sedaj na stara leta gledam nazaj na moje življenje, zapojem s psalmistom: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka!
On me je vodil čez čeri v življenju, On me je vzgajal, kadar sem bila trmasta, On mi je pomagal, ko je bilo hudo … In On mi je dal vedeti, da formalizem (ki sem ga strogo upoštevala tam nekje do svojega 25. leta) ni tisto, kar pričakuje od mene*. Da On od mene pričakuje, da ljubim svojega bližnjega. Nisem popolna v tem služenju, priznam. Lahko bi bila boljša. Se trudim.
*Spoznanje je bilo posledica nekih dogodkov, o katerih ne bi javno razpredala. A so me zaznamovali za vse življenje.
Moj prispevek nikar ne razumi, kot da obsojam drugačno mnenje. Vsak zase ve. Ne sodite …
Pa saj imata oba prav: Telo (forma) je posoda duha in duše (vsebine).
Rokc, če sem Heleno razumela prav, si jo neupravičeno skritiziral. Sama je omenila svojo izkušnjo s tridentinsko mašo, ni pa nastopila proti njej, prav nasprotno: “Pusti peti mojga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril!”, je citirala Prešerna. Sem jo jaz razumela narobe? Ali si jo narobe razumel ti? Če sem jo sama razumela prav, je zagovarjala to, kar je nekdo imenoval “različnost v edinosti”.
Ne razumem odpora proti TLM… Kako bi lahko koga motila sveta maša, ki so jo v čast Bogu darovali stoletja?
Takoj, ko bo priložnost se jo bom tudi sam udeležil, saj je več kot očitno ob praznih cerkvah s sedanjim načinom daritve nekaj narobe.
Da ne boste komentirali kar na pamet, pisec članka zelo dobro razume realno stanje skupnosti in dokumenta, na Scutum Fidei pa smo včeraj tematiko kar dobro in celovito razdelali.
https://www.youtube.com/watch?v=Bmqf0k6fFE0
Zanimivo, da pisca članka ne poznam, a deliva podoben pogled na nastalo situacijo.
Scutum Fidei ALI Scutum Fidei v helebardarjevi različici?
Dajmo to razlikovati, prosim …
Za vsako ceno se bojevati za ekstremno tradicionalno (tradicionalistično) je patologija.
Iskati avtoriteto, kateri hočeš za vsako ceno pripadati ali pa sam postaneš izjemno konzervativen …
… je krik po očetu. Je obris žive rane.
Strokovna obravnava neizbežna.
Božje milosti je v izobilju.
Hitro je sledila reakcija, ki samo potrjuje, zakaj je papež ukrepal.
Koman je pač govoril tako samovšečno in zaničevalno, da ni bilo mogoče napisati kaj drugega… Tole je pod povezavo. Z obvezno grožnjo pač.
R
pred 4 urami
Napuhnjenec! Papež ima prav. Saj bom kmalu brisan, ampak boste pa prebrali. S takim odnosom ne bo blagoslova.
Marko Debevec
pred 4 urami
Boste ostali za lekcijo, kaj je resničen napuh. Papež ima prav, ti si napuhnjen. Brez utemeljitve. To je napuh. Več pa ne piši, ker boš res brisan.
Pozdravljeni Matevž!
Sem pogledala tole objavo na youtube in sem kar malo žalostna. Zelo malo dejstev, pa veliko posmehljivosti na račun papeža in njegovih odločitev. Da ne rečem žaljenja nas, ki hodimo k običajnim mašam. Papež pravi, da mora biti cerkev kot poljska bolnišnica, da najde svoje verne tam kjer so… in to mi je bistvo njegovega pontifikata.
Sicer pa, glede na to kako ste vsi v tem posnetku pričevali za tradicijo, me je vendarle malo zmedel Red Bull, ki ga je pil tip, ki je največ govoril… A to gre skupaj?
Krasen zapis. Hvala.
Molimo za modrost škofov, da bodo dopustili darovanje svete maše po našem prastarem katoliškem obredu.
Ja, MR, v našem jeziku, kot sta tukaj uvajala učila sv. brata C in M, potem pa so ju nagnali in nas stiskali vse bolj in bolj v to malo čudovito Slovenijo.
Sv. Ciril in Metod sta se borila proti trojezični zmoti zgolj latinščine, grščine in hebrejščine, zdaj pa se ta pri nekaterih ponovno vrača.
Sem mislil, da je dovolj prostora v Gospodovem vinogradu za vse. Če je lahko v Cerkvi na stotine redov in skupnosti in to nikogar ne moti, zakaj izključiti ene, ki jim je neka oblika maše bolj všeč, kot druga.? Kdo pri tem kaj izgubi? Latinci nikomur nič ne jemljejo. Ko so se benediktinci “spridili” so se izločili cistercijani, da so lahko šli nazaj k starim vrednotam meništva in, ko so se ti “spridili” so šli ven trapisti, da so po njihovem prepričanju ohranili benediktovo izročilo. Koga to moti? Sprijenosti in nadutosti pa je povsod dosti, tako, da ima vsak kak kup smeti za pomesti pred svojim pragom.
Friderik, amen. Podpišem.
Nisem del nobenega občestva, čeprav se na nek poseben način čutim kristjan, kot človek pa bi rekel, da ljudje potrebujemo nek okvir, nek red, neko strukturo. KC je s TLM in spoštovanjem dogem, to strukturo zagotavljala. Nekaterim ni ustrezala, drugim je. Vendar pa je postmodernistična relativizacija vsega Zahod tako oropala vsake strukture, vsake avtoritete in moči ter vsakršne duhovnosti, da so ljudje začeli iskati strukturo. Rast islama tudi med Zahodnjaki, ne glede na versko ali politično prepričanje, kaže točno na to: potrebo bo strukturi, skupnosti, skupini, redu in duhovnosti. Že nekaj časa trdim, da je Frančišek napačen papež. Seveda je izredno odprta osebnost, ki ti mora biti všečen, vendar je za ta čas napačna izbira Sv duha. Potrebovali bi vrnitev kakega investiturnega Hildebranda. Cerkvi slabše, kot ji gre, ne more iti. Stvari bi tak srednjeveški gromovniški papež lahko samo popravil.
Popolnoma nerelavantno je komentiranje brez lastnega izkustva TLM obreda, v jedru katerega ni zgolj “nerazumljiva” latinščina, ob katero se je tako lahko spotikati, marveč neštete božje milosti, preko katerih je vernikom dano izkustvo najbolj presežnega, svetega, božjega. Seveda se s tem ne zavrača in ne zanemarja milosti, prejetih pri Novus ordo obredih – tudi to je avtor poudaril. Za prepričanje, da je izredna obilka obreda edina zveličavna, ni nikaršne podlage.
Sam motuproprij izraža globoko skeptičnost do „tradicionalistov”, ki izhaja zgolj iz nepoznavanja dejanski razmer v Cerkvi – dokaz za to je direktiva, naj se berilo in evangelij prebirata nujno v ljudskem jeziku, ki je popolnoma neumestna, saj se to v večini prakticira že sedaj. Boleče in ponižujoče je, da bo moral vsak novomašnik, ki bo želel obhajati mašo po misalu papeža Janeza XXIII., za to pridobiti dovoljenje krajevnega ordinarija, ta pa bo moral za dovoljenje povorašati Sveti sedež.
Pravi vzgib za objavo dokumenta tiči v opravičevanju pravilnosti lastnih reform, saj sta porast želja po tradicionalnem obredu in upad vernikov pri obredu Novus ordo zgolj empirična dokaza o mnogih deziluzijah, ki so jih prinesle reforme 2. vatikanskega koncila.
Ekumenizem očitno velja za vse… lgbt, pačamamo, muslimane,… Aja edino pri tradiciji, ki so jo poznali še naši stari starši se to očitno neha!?
Ekumenizem pomeni dialog in stiki z drugimi KRISTJANI.
Preostalo je medverski dialog.
Če pa bi hoteli privrženci tridentinske oblike mašnega obreda kaj od tega, pomeni, da potrjujejo, da so zunaj katoliške Cerkve.
Leta 1997 sem bil neko nedeljo z družino (žena in dva odraščajoča sinova) v Parizu pri latinski maši, ki nam jo je priporočil ženin sorodnik, ki je v Parizu opravljal podiplomske teološke študije. Oba z ženo sva z užitkom sledila maši in se povrnila v otroška leta, ko so bile pri nas samo latinske maše. Tradicionalni obred. Pravzaprav se še danes rad spominjam tiste maše, tudi zato, ker so bili tisti dnevi v Parizu enkratni.
Ja, tudi jaz se rad spominjam Pariza, velikokrat sem bil tam, in po celi Franciji tudi. Ampak Pariz ni več Pariz in Francija (skoraj) ni več Francija. Vse se je tako spridilo. Duh časa – pravijo temu.
Cerkev je združba različno mislečih, veliko različnih ženskih in moških redov, ogromno različnih skupnosti in oni so eni izmed njih. In cerkev je 2.000 let nekako krmarila z vsemi. Smo si različni, vendar sobivamo. Dajmo še naprej.
Če je že želja k vračanju k tradiciji: Jezus je s svojimi učenci sedel skupaj za mizo, kruh so prejemali (lomili) z rokami. Prav tako niso govorili latinsko. 😉
Nimam nič proti TLM. Skoraj vsako leto sem se kakšne udeležil. Ne želim pa si, da bi bila to edina zveličavna oblika bogoslužja in to je tisto pri čemer me nastop zagovornikov običajno zmoti. Kot da je latinščina nekaj več in posledično bolj približa človeka Bogu. Zakaj že? Prav tako se me strinjam z zagovorniki TLM, ki običajno ostro zavračajo obhajanje sv. maše v drugem ambientu kot v cerkvi (npr. maša v naravi).
Če rečem z drugimi besedami: Jezus verjetno ni znal latinsko. Dvomim, da je latinsko obhajal zadnjo večerjo. Apostoli in učenci, ki so ponavljali Jezusov zgled, so ga v maternem jeziku. Na križu ni bil napis samo v latinščini. Še več, po Sv. pismu sodeč je bilo napisano grško, hebrejsko in latinsko, torej tudi v lokalnem jeziku. Zadnje večerje ni obhajal v kakšnem judovskem verskem prostoru, ampak v prenočišču. Ljudi je učil tudi izven shodnic.
Zato se mi zdi čisto ok, če imamo možnost izbire. Tako maše v latinskem kot domačem jeziku, tako sv. maše v cerkvi kot v naravi. Mislim, da je papeževo navodilo nepotrebno, ampak ga zato še zmeraj priznavam kot papeža in še zmeraj mislim, da je eden boljših voditeljev cerkve. Seveda pa ima on večji uvid v vse skupaj in je verjetno navedeno zapisal z nekim namenom.
Takole bom rekel. Veliko dobrega, močnega, presežnega in lepega je lahko v bogosluzju po starem obredu! Je pa narobe, če se gredo nekateri s tem ekskluzivo, biti nekaj posebnega, delati iz tega kult. To je lahko duhovni napuh in igra. Še posebej je to mimo, če to zadevo furajo frišni spreobrnjenci, ki imajo malo duhovne kilometrine, so čustveno slabo pismeni in nerodni v mwdčloveških odnosih.. Zato je prav da je tu papež Frančišek zadevo zavaroval. Naslov je po mojem okusu zato čisto preveč revanšističen.
Ps: kakršen odnos imaš do svojega bližnjega takšnega imaš tudi Boga..
Upam, da je klofuta, saj ste si jo zaslužili. Še boljši bi bili dve. Ne vsem povprek, nekaterim pri npr. Scutum Fidei YT gotovo.
Napisano, tako, kot mora biti! Se absolutno strinjam. Bog vas živi, avtor!
Friderik, Martin Lavrič, Tinče – odlični komentarji.
Poglejte, članek avtorja je korekten in ne vem zakaj takšni napadi že v štartu? In glede na to, da je avtor mlajši, zakaj ne bi bili veseli, da je en tak članek napisal mlad katolik, ki mu je nekaj do vere, tradicije, tudi izročila???? Zakaj bi to metali v smeti?
Realno, nikoli ne bo večina maš v Sloveniji t.i. TLM, tudi v tujini to ne drži (kljub izjemni rasti teh skupnosti). Če nekomu to pomaga k osebni veri, zakaj te možnosti ne sme imeti?!?!?!? Sporočilo članka ni kdo je bolj in kdo manj veren, je pa o tem da tudi TLM in z njo povezana duhovnost predstavljata legitimni pristop h katoliški duhovnosti in veri. In zakaj do enih ljudi torej tako negativen nastroj, samo iz razloga, če jim je blizu drug pristop do vere, ki pa je za vsakega katolika tisto najbolj osebno, notranje?
Potrebno pa se je zavedati, da se tudi v Sloveniji dogaja v zadnjem času kar nekaj napak pri implementaciji modernega obredja pa tudi na ostalih področjih (npr. kateheza) in to pač ne sme biti tabu tema med katoliki – pa očitno je. Domovina ni nikakršen tradicionalističen medij, je pa na katoliškem področju izjemno pluralen in omogoča odpiranje številnih tematik, ki jih tudi uveljavljeni katoliški mediji resnici na ljubo ne odpirajo.
Rokc, amen.
Po mojem mnenju pa objave na yt kot je zgornja debata na Scutum fidei tlm delajo veliko več škode kot koristi. Pa Cerkvi tudi.
morda pa, nimajo teže na tem mestu.
Vera je Božji dar.
Darovi pa so različno razporejeni med nami. Nekdo stopi v trans, ko zasliši glas harmonike, drugi trube, tretji mandoline … obstajajo pa tudi tisti, ki jih to ne gane.
Prepir o formi nas odmika od vsebine, katere posledica naj bi bila tudi vera v Božje usmiljenje (za vse), upanje na spreobrnitev grešnikov (molitev za druge) in ljubezen do bljižnjih (tudi sovražnikov 7 dni v tednu).
Ja, lahko latinski obred, toda v slovenščini ali pa so to neke globalistične težnje v navezi z zagovarjanjem migrantskega sprejemenja, ki grozi uničiti krščanstvo, lokalne kulture, ustvariti kaos in zasužnjenje v podrejenosti zgolj proizvodnji globalnega kapitala in kulturne mavrice vseh, s klanjem, proti vsem. Nikakor ne vseh združenih, zgodovina je pokazala, da to ne pije vode.
Verski voditelji posameznih držav bi se morali bolj povezovati z vzhodnimi v ekumenstvu in skupaj ubraniti to kapitalsko prevaro in grožnjo. Gre za dve nasprotni, konkurenčni kapitalski navezi in ti bi vse izpostavili izginotju, da bi prevladali in prevladali ena nad drugo.
Včasih se je duhovnik, obrnjen proti oltarju, zahvaljeval Najvišjemu, zdaj pa se, obrnjen ljudem, očitno zahvaljuje ljudem, da so sploh prišli. Včasih je duhovnik s prižnice gromel, da so ga poslušale tudi zdelane kmečke ženice v zadnjih klopeh, danes pa duhovniki nekaj momljajo v mikrofone, da jih slišijo le v prvih vrstah (vsaj v koprski stolnici je tako; škoda, ker so lahko pridige vsebinsko bogate). Kako lepa bi bila sinteza starega in modernega! Saj je možna!
Strinjam se, Kapodistrias, to bi bilo lepo.
Capodistrias, tudi meni tele nove obhajilne mize, obrnjene proti občinstvu, niso všeč. Ko je bil duhovnik obrnjen k (lepo okrašenemu) oltarju, katerega del je tudi tabernakelj, in razširil roke v prošnji ali zahvali – je bilo, kot da je vse nas navzoče dvignil k duhovnosti in molitvi. To je morda edina stvar, ki mi pri novem obredu “ne štima”. Vse drugo, kar je uvedel novi obred, pa me nagovarja. Posebno me nagovori maša pri kakšni kapelici v naravi. Tudi tisto “kitarjenje” mi ni všeč. Kaj hočeš, sem pač stara. Moji vnuki pa tej moderni glasbi z veseljem prisluhnejo.
Tako je, sto ljudi sto čudi. Ko bi se vsaj katoličani med seboj ne gledali po strani ali “od zgoraj dol”.