SŠK: Asistirani samomor ni politično vprašanje, življenje je treba varovati ne glede na politično opredeljenost

»Vsako človeško življenje ima neprecenljivo vrednost, ne glede na starost, zdravje ali položaj. Nihče ni gospodar življenja – ne svojega, ne tujega. Življenje je Božji dar, ki ga je treba varovati od spočetja do naravne smrti,« je na novinarski konferenci pojasnila predstavnica Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) Urška Leskovšek. Komisija je zato danes še enkrat pozvala državljanke in državljane, da na referendumu 23. novembra glasujejo proti zakonu o asistiranem samomoru. »To ni politično vprašanje, ampak se dotika korenin človekovega obstoja in dostojanstva,« je dejala.

Dostojanstvo je temelj, na katerem stoji naš celoten pravni sistem, predvsem človekove pravice. »Če se to zamaje, se zamaje naše poslanstvo, vse naše bivanje,« je opozorila. Življenje je po njenih besedah treba varovati ne glede na politično opredeljenost. Ne glede na to, ali smo del referendumske kampanje ali ne, moramo to mnenje kot katoličani izražati,« je odgovorila na nekatere očitke, da se Katoliška cerkev ni uradno opredelila kot organizator kampanje.

Rešitev za osamljenost ni smrt, ampak bližina

Zakon, ki dovoljuje pomoč pri samomoru, pač spodkopava kulturo življenja, na kateri temelji naša civilizacija. Kot je poudarila Urška Leskovšek, razumejo trpljenje, bolečino in osamljenost, s katerimi se mnogi soočajo. »Toda odgovor nanje ni smrt, ampak bližina, skrb in upanje,« je pojasnila.

Zavzela se je za krepitev paliativne oskrbe ter psihološke in duhovne podpore. Prav ob dobri paliativni oskrbi so primeri neznosnih bolečin v zadnjem obdobju življenja »zelo redki in predvsem posledica pomanjkljive in necelovite skrbi za bolnika«.

Zaskrbljujoče izkušnje iz tujine

Obenem je spomnila, da zdravniški poklic temelji na spoštovanju življenja, poslanstvo medicine pa je skrb za življenje in lajšanje trpljenja. Zakon, o katerem bomo glasovali na referendumu, pa po besedah predstavnice Komisije zdravnika postavlja v vlogo izvajalca smrti.

Pri tem pa izkušnje iz tujine kažejo, da se tam, kjer je pomoč pri samomoru dovoljena, meje postopoma širijo – od neozdravljivo bolnih k invalidnim, duševno bolnim in celo utrujenim od življenja. To pa povečuje tveganje za zlorabe in pritisk na najranljivejše, je opozorila.

Spomnila je še, da predlagatelji niso upoštevali mnenja tistih, ki z umirajočimi delajo, jih podpirajo in jim stojijo ob strani. Med temi je tudi strokovni sodelavec Slovenskega društva Hospic Jani Kramar. Kot je dejal na novinarski konferenci, društvo že 30 let stoji ob strani umirajočim in njihovim svojcem.

Smrt kot del življenja

»Smo zagovorniki pravic umirajočih, njihovi ombutsmani, in poskušamo biti most med neozdravljivo bolnimi in njihovimi svojci,« je pojasnil. Ne želijo za vsako ceno dodajati dni življenja. »Obratno, želimo dajati življenje v dni, ki so nam še preostali,« je dejal.

Po njegovih izkušnjah v primerih, kjer je za bolnika dobro poskrbljeno, ni »naglice« pri odhodu s tega sveta. Sam je bil prisoten pri več kot 100 smrtih in se srečal tudi z vprašanjem, ali bodo komu »pomagali umreti«. Vsakemu so pojasnili, da bodo zanj poskrbeli tako, kot znajo: da ga ne bo bolelo, da ne bo sam in da bodo poskrbeli za njegovo družino. Nihče od bolnikov jih o tem ni povprašal več kot enkrat, je povedal Kramar.

V društvu sicer posebej poudarjajo, da »je smrt del življenja«. »O rojstvu bi se pogovarjali vsi, smrt smo pa izrinili iz naših razmišljanj,« je razložil. Kadar se o smrti ljudje pogovarjajo takrat, ko je za to še čas, so zadrege in stiske ob koncu življenja po besedah Kramarja vendarle nekaj lažje.

»Zelo žalostno«

»Prav je, da se pogovarjamo o smrti,« se je strinjala višja medicinska sestra Helena Zevnik Rozman. Vendar pa se po njenih besedah mnogokrat o tej temi pogovarjamo napačno. »Zelo žalostno« je v Sloveniji ljudem ponujati asistirani samomor, in to v izjemno krhkem sistemu, kjer več kot 130.000 ljudi nima osebnega zdravnika, ki bi spremljal njihovo zdravje in s katerim bi ustvarili nek zaupen odnos.

Ko gre za konkreten zakon, ta »pomoč« pri samomoru opredeli kot zdravstveno storitev. »Definicija zdravstvene storitve pravi, da je to storitev, ki ima preventivni, diagnostični, terapevtski in rehabilitacijski namen,« je poudarila. Asistirani samomor ni mogoče umestiti v nobeno od teh kategorij. Iz istega razloga ji je nerazumljivo, da bi te storitve plačevali iz zdravstvene blagajne.

»Ko sem si izbrala poklic medicinske sestre, je bila to odločitev za to, da pomagam ljudem,« je še poudarila. Kot je poudarila, je to njena osnovna etična drža in sklepa, da se je na podlagi podobne drže za poklic odločilo tudi vsaj 90 odstotkov njenih kolegov v zdravstvu. Nov zakon poleg očitne opreke to etično držo uničuje tudi medsebojni odnos med zdravnikom in bolnikom, je med drugim navedla Helena Zevnik Rozman.

Ne nazadnje pa je opozorila, da je žalovanje po samomoru, naj bo »običajen« ali takšen »s pomočjo«, dolgotrajno. Leta in leta, tudi več desetletij se svojci sprašujejo, kaj bi lahko storili oziroma česa niso.