[Leto pod črto] Dve klofuti aroganci oblasti in zmaga kulture (in) življenja

Referendum je bila verjetno ena najpogosteje uporabljenih besed v politični in tudi širši javnosti v iztekajočem se letu. Državljanke in državljani smo odločali na dveh ljudskih glasovanjih. Vladna zakona o dodatkih k pokojninam za umetniške dosežke in o asistiranem samomoru sta kljub agresivni vladni propagandi padla, oba referenduma pa sta imela še en skupni imenovalec: izjemno netočnost raziskav javnega mnenja.

Pred referendumom o dodatkih k pokojninam smo tako lahko brali, kako bo zakon podprla četrtina, proti pa bo polovica volivcev. Izid je bil dramatično drugačen. Tako tudi v primeru asistiranega samomora, kjer so napovedovali, da bo zakon povsem gladko prestal referendumsko sito. Ponovno se je izkazalo nasprotno.

»Referendum proti nori oblasti«

Zbiranja podpisov za referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke so se lotili v SDS. Še pred iztekom predpisanega roka so zbrali precej več od zahtevanih 40.000 podpisov. »Ta referendum bo tudi referendum proti tej nori oblasti,« je predsednik največje opozicijske stranke Janez Janša napovedal na shodu, ki ga je februarja organiziral Glas upokojencev. »Medtem ko ni denarja za dostojne pokojnine za vidno delo, ko moramo zbirati zamaške in donacije za bolne otroke, se delijo privilegiji nekulturni eliti,« je ocenil Janša.

Zakon je vlada potrdila predlansko jesen in naj bi po več desetletjih uredil področje pokojnin za umetnike s posebnimi zaslugami v umetnosti. Dotlej veljavni zakon naj ne bi vseboval natančnih meril, medtem ko naj bi novi natančno in transparentno določa kriterije za dodeljevanje pravice do dodatka in njegovo višino.

Na drugi strani so pobudniki referenduma, katerih osrednjih obraz je bil v kampanji poslanec SDS Andrej Hoivik, poudarjali predvsem neupravičeno visoke zneske, saj bi pokojnine za kulturniško elito skupaj z dodatki znašale tudi več kot 3000 evrov. Obenem pa so izpostavljali primere nespodobnih »umetniških« stvaritev, katerih avtorji naj bi bili kot Prešernovi nagrajenci oziroma nagrajenci Prešernovega sklada do dodatkov upravičeni. Med njimi sta bili tudi podobi nosečnice, ovite v razparano in uničeno slovensko zastavo ter razgaljena človeška dojilja psa. Nujno je odpraviti vsakršne neupravičene privilegije, sploh ob množici upokojencev s prenizkimi prejemki je poudarjal Hoivik.

Nedemokratični pozivi k bojkotu

Vladna koalicija je stavila na to, da predlagateljem ne bo uspelo doseči zavrnitvenega kvoruma. Zato so pozivali k bojkotu glasovanja, češ da naj bi šlo za zlorabo referenduma. A aroganca se jim je vrnila kot bumerang. 11. maja je spregovoril glas ljudstva in več kot 404.000 volivk in volivcev je zakon zavrnilo. S tem je bil za več kot 60.000 glasov presežen zahtevani kvorum. Ob približno 26-odstotni volilni udeležbi pa je bil še bolj impresiven rezultat v odstotkih. Za zakon je glasovalo 7,47 odstotka volivcev, preostalih 92,53 odstotka je bilo proti.

Janša je rezultat referenduma pospremil z oceno, da je šlo za dve klofuti oblastnikom. »Prva, ker je bil zavrnjen slab, pravzaprav sramoten zakon, s katerim se je želelo neupravičene privilegije dodeliti le peščici. Druga, še večja klofuta, je bila dana predstavnikom oblasti, ki so ljudi pozivali k bojkotu.« Referendumski izid pa je po daljšem času obudil tudi prve resnejše znake pristnejših odnosov na desni sredini. »Od danes bo vse lažje, zmaga desnosredinske vlade je mogoča,« je namreč dejal tedanji predsednik NSi Matej Tonin.

V vladni koaliciji so le v SD zmogli trezen odziv. Medtem ko sta predsednik vlade Robert Golob in koordinatorica Levice Asta Vrečko še naprej govorila o »lažeh in manipulacijah« desnice ter preštevanju volivcev, pa je šef SD Matjaž Han izid dojel kot klic k streznitvi leve sredine, koalicija pa da se mora prešteti.

Boj Davida z Goljatom

Obkladanje z očitki o lažeh in manipulacijah je zaznamovalo tudi kampanjo pred drugim letošnjim referendumom. Da bi se koalicija ob razpravah o zakonu o asistiranem samomoru streznila, pa ni bilo videti. Kljub temu, da so imeli podporniki uveljavitve zakona absolutno prevlado pri medijskem pokrivanju referendumske kampanje, so pretehtali zdravorazumski argumenti njegovih nasprotnikov.

Zbiranja podpisov se je lotila novoustanovljena koalicija proti zastrupljanju bolnikov pod vodstvom Aleša Primca. V prvih dneh nekoliko zadržane državljanke in državljane je v drugi polovici 35-dnevnega roka za zbiranje podpisov k opredelitvi proti smrtonosnemu zakonu spodbudila civilna družba, na čelu z verskimi skupnostmi, predvsem Katoliško cerkvijo. Nazadnje je bilo podpisov več kot dovolj, a začela se je dolgotrajna medijska bitka Davida z Goljatom.

Zakon, ki so mu že od vsega začetka nasprotovali tudi zdravniki, ki naj bi po vladni direktivi postali kar rablji, je bil za oblastnike še eden od izrazov večletne vojne proti zdravništvu. Zakonodajo, ki bi na smrt bolnim omogočil asistirano samousmrtitev, so oblastniki skušali upravičevati s človekovo svobodno izbiro.

Kritična masa podpornikov zdravorazumske politike

Na drugi strani je desnosredinski del politične javnosti predvsem opozarjal, da takšen ukrep predstavlja neposredno kršitev ustavne določbe o nedotakljivosti človeškega življenja ter se zavzel za civilizirane rešitve, predvsem za izboljšanje paliativne oskrbe. Številne luknje v zakonu, ki so predstavljale tveganje zlorab, pa tudi grenke izkušnje držav, kjer je asistirani samomor v veljavi, so še dodatno krepile argumente nasprotnikov zakona.

Na referendumu 23. novembra je zmagala kultura življenja. Glasovanje, ki je marsikomu predstavljalo najpomembnejšo odločitev po plebiscitu za samostojno Slovenijo, je bilo veliko olajšanje za zagovornike človeškega dostojanstva, hkrati pa naslednja klofuta levičarski oblasti, ki je referendum očitno imela za vnaprej dobljeno bitko. Ob 41-odstotni volilni udeležbi je zakon podprlo 46,56 odstotka, zavrnilo pa ga je 53,44 odstotka volivk in volivcev. Za več kot 30.000 upravičencev je bil s preko 370.000 nasprotniki zakona presežen tudi potreben zavrnitveni kvorum.

Referenduma kot najbolj neposredna oblika ljudskega odločanja sta na eni strani pokazala, da dobršen del slovenske javnosti še prisega na zdravorazumsko politiko, ki pa je v potezan aktualne vlade pač ne prepoznava, naj so se merilci oziroma ustvarjalci javnega mnenja še tako trudili doseči drugače.