Prenova zdravstva ne izboljšuje njegove kakovosti

V javnem sistemu zdravstva se še vedno otepamo ideologije egalitarnosti in še vedno imamo delujoč sistem samoupravljanja. Novela ZZDej (zakon o zdravstveni dejavnosti) ni zdravstvena reforma, tako kot to niso zakon o kakovosti v zdravstvu, kot ni uredba o zdravstvenih regijah, kot tudi niso navodila za merjenje obremenitev zdravnikov. 

Zakaj? Razlogov je več 

Novela ZZDej je v bistvu le poseg, kot je to ugotovilo ustavno sodišče, celo neustaven, v pravice do dela zdravnikov. Ob tem je treba razmisliti, kot so zapisali ustavni sodniki, zakaj bolnišnična vodstva, ki jih imenuje in razrešuje vlada s svojo večino v svetih zavodov, ne organizirajo in nadzorujejo dela z ukrepi, ki jih imajo na voljo, na osnovi že sprejete zakonodaje. Seveda bo vlada novelo ZZDej zagovarjala kot nujno potrebno zaradi razmejitve javnega in zasebnega zdravstva v maniri samohvale, kako so učinkoviti. 

Na očitek, recimo prof. dr. Alojza Ihana, dr. med., da to ni reforma, bo odgovorila, da so spremenili še marsikaj drugega: sprejeli so zakon o kakovosti v zdravstvu, tik pred volitvami so sprejeli uredbo o regijah in s tem v zvezi tudi ureditve zdravstva v regiji, pripravili so navodila za merjenje dela zaposlenih zdravnikov. Ob tem je predsedujoči Strateškega sveta RS za zdravstvo priznal, da jim ničesar ni uspelo narediti v zvezi s potrebnimi spremembami na ZZZS! Torej ob vsem, o čemer bo govora v nadaljevanju, niso nič naredili na področju financiranja zdravstva. 

Poglejmo podrobnosti. Res je, sprejeli so marsikaj, v ZZDej zapisali celo protiustavno določbo, kot je navada te vlade, z močjo velike večine v parlamentu. Vladi postavljam nekaj vprašanj:  

1. Kako bodo sprejete zakone in odloke realizirali v okviru na vsakem koraku prisotnega samoupravljanja, z na novo sprejeto kolektivno pogodbo, brez kriterijev za meritokracijo?
2. Zakaj je dr. Golob oz. »njegov« svet ZZZS na mesto direktorja ZZZS nastavil človeka, ki do sedaj ni imel nobenih izkušenj s področja zavarovalništva? Ves svoj delovni vek je deloval na področju kakovosti v farmaciji. 
3. Ali to ni morda posledica gospodarskih interesov lobijev v farmaciji? Ali vlada s svojimi ukrepi res gradi utrujeno, slabo organizirano in vodeno javno (državno) zdravstvo? Kje je to razvidno? Ali vlada razume sodobne zahteve zdravstva oz. ljudi ter posledično finančno podhranjenost z javnimi sredstvi? Ali se ne dogaja prav nasprotno in dr. Robert Golob z ukrepi svoje vlade na najslabši možen način razgrajuje zdravstvo? 

Nič niso naredili na področju financiranja zdravstva. 

Pomanjkanje kadra 

Glede na ZZDej in dejansko potrebno ločevanje med javnim in zasebnim delom zdravstva ter v zvezi s konkurenčno klavzulo je treba pogledati k našim severnim sosedom. V zasebni ambulantni praksi lahko delajo le izkušeni, strokovno priznani zdravniki, v omejenem času, le na kartico dodatnega zavarovanja, ki je za dobro plačane ljudi obvezna! Če mora zdravnik takega zavarovanca zdraviti v bolnišnici, ga lahko zdravi, operira le v bolnišnici, v kateri je zaposlen (konkurenčna klavzula), prav tako na kartico dodatnega zavarovanja. Tako ima od dodatnega zavarovanja korist bolnik, ki pride v obravnavo takoj, finančno korist ima bolnišnica zaradi višje cene te storitve in pri tem se sprosti eno mesto v obveznem zavarovanju.  

 Glede obremenitev zdravnikov bi na osnovi izkušenj rad videl, kako se bodo lotili tega problema ob vseh nedorečenostih v samem sistemu: pomanjkanju kadra na posameznih deloviščih, veliki odsotnosti zaradi bolniških dopustov, pomanjkanju operacijskih prostorov, slabi organizaciji dela, slabi prostorski razporeditvi in ob tem izgubi časa, zaradi izgub časa z administrativnimi opravili, zaradi pravic zaposlenih, vključno s pravicami do dopustov, ob omejitvah delovnega časa v EU ter ob odsotnosti odgovornosti članov v svetih zavodov.  

Če se vrnem na omenjeno pomanjkanje kadra, je povsem razumljivo, da to za vlado dr. Goloba ni problem, kajti po odhodu štirih izkušenih specialistov naj bi na oddelku vse potekalo normalno. Odhod kar štirih starejših specialistov s področja izjemno zahtevne kirurgije ne more ostati brez posledic za bolnike, o čemer nas sedaj prepričujeta predstojnica oddelka in generalni direktor UKC Ljubljana. Iz koga se norčujeta? 

Odhod kar štirih starejših specialistov s področja izjemno zahtevne kirurgije ne more ostati brez posledic za bolnike. 

Obremenitve zdravnikov 

Na eni od svojih funkcij sem vodil pripravo meritev obremenitve zdravnikov. Pripravili smo poseben program, imenovan ČUDOZIR (začetnice aktivnosti zdravnikov):  

Čakanje: na prost dostop do operacijske, aparata itd.;  Učenje: predavanja, vaje, mentorstvo itd.;  Delo doma: študij, priprava predavanj, pisanje člankov;  Organizacija dela: raport, sestanki o kakovosti, organizacija dela na oddelku, dežurstev, el. pošta itd.;  Zdravniško delo: ambulante, operacije, diagnostični posegi, vizite, konziliji, telefonske konzultacije itd.;  Izpopolnjevanje: kongresi, strokovni sestanki, delavnice.  

Ugotovili smo, da so zdravniki v neposrednem stiku z bolniki le 60 odstotkov delovnega časa. Bistveni razlogi so navedeni v predhodnem odstavku. Vodstvo bolnišnice se ni upalo sprejeti predlaganih merjenj. Zakaj? Večinoma politično nastavljena vodstva nimajo zadostne avtoritete v stroki in ne dovolj znanja iz menedžmenta niti ustreznih pooblastil. Samoupravljanje ima še vedno domovinsko pravico v javnem sektorju. Nadzorni organ ministrstva zaradi miru, če začne vodstvo s podobnimi, nujnimi ukrepi, raje zamenja vodstvo. To so moje izkušnje. Poleg tega bi ob meritvah na dan prišle slabosti, za katere sta odgovorna zakonodajalec in vlada.  

Glede zakona o kakovosti v zdravstvu – brez omembe varnosti – ni vredno izgubljati besed. Zakon je le črka na papirju. Dokler nam primanjkuje kadra, ki mora pogosto delati na več deloviščih hkrati; dokler bomo zaradi strahu, zasramovanja ob veljavnem kazenskem zakoniku, ki predvideva, da mora biti zdravnik nezmotljiv, sicer je kazensko odgovoren, napake skrivali, nimamo pravega pregleda nad stanjem kakovosti in varnosti; dokler so akreditacije le črka na papirju; dokler zdravniki ne bomo dosegali minimalnega števila posegov, ki zagotavlja, da smo v praksi ustrezno usposobljeni; dokler ne bomo imeli ustrezne izbire kandidatov za delo v zdravstvu (izbira temelji le na uspehu iz srednjih šol in nič na osebnostnih lastnostih izbranih študentov, kar ne prispeva k timskemu delu, spoštovanju sodelavcev, odgovornosti, odpornosti na stres), ne bomo mogli govoriti o kakovosti storitev za bolnike in varnosti za izvajalce in bolnike. Zaenkrat je vse to v razmerah našega javnega, v resnici državnega zdravstva, nedosegljivo! 

Ukrep o regionalizaciji in racionalizaciji zdravstva v regijah (ter s tem o potrebnem zapiranju določenih oddelkov v bolnišnicah) bo neuresničljiv ob odsotnosti realnih podatkov o kakovosti in varnosti. Prvi, ki bodo temu nasprotovali, ker omenjenih podatkov ni, bodo lokalni politiki in stroka. Stvar bo ostala na papirju. Vprašanje je, ali smo pri nas, v egalitarni družbi, pripravljeni na ugotovitve, da je nekdo boljši. Spomnimo se razprav o primerjavi rezultatov maturitetnih spričeval med srednjimi šolami. Primerjave bi bile nekaj nezaslišanega! 

Ob meritvah bi na dan prišle slabosti, za katere sta odgovorna zakonodajalec in vlada. 

Zavarovanja in dostopnost do storitev 

Bistvo problema našega zdravstvenega sistema pa je na področju zavarovanj in dostopnosti do storitev. V enotni košarici storitev, ki jo imamo, nam ZZZS ponuja vse, brez kakršnekoli pogodbe! Ko imamo težave, nas postavijo v čakalne vrste, tudi nesprejemljivo dolge! Razloga sta preprosta. Prvi je pomanjkanje denarja, drugi razdrobljenost storitev po bolnišnicah. 

Najprej moramo vedeti, da v velikih ekonomijah, brez ideoloških razmišljanj, zdravstvo predstavlja velik del gospodarstva države, v katerem je zaposlenih ogromno ljudi. Ne gre za dejavnost, ki bi le trošila denar. Ob tem se postavljajo resna vprašanja: Ali je prav, da imamo samo eno košarico pravic? Ali je prav, da vsi, iz različnih poklicev (glede na psihične in fizične zahteve), z različno odgovornostjo do podjetij in ljudi, čakamo v isti vrsti in v dolgem bolniškem staležu? Ali je prav, da nimamo urejeno, tako kot večina držav EU, pravih dodatnih, obveznih zavarovanj (tudi socialnih, kritih iz proračuna za socialno ogrožene) za nenujne zdravstvene storitve? Zakaj nimamo prostovoljnih dodatnih zavarovanj (celo obveznih) za tiste z nadpovprečnimi plačami, z možnostjo takojšnjega dostopa do storitve namesto dolgotrajnega čakanja? Ali je prav, da ZZZS financira kapacitete bolnišnic (način delitve denarja glede na opravljene storitve v predhodnem letu) in ne opravljeno delo? To so sicer poskusili (minister Danijel Bešič Loredan), a se ni nič izcimilo iz tega. Ali je prav, da vodstva zdravstvenih zavodov nimajo ustreznih pooblastil (glede na vse, kar je zapisano v naši zakonodaji in pravicah zaposlenih), ob tem pa tudi ne odgovornosti? Ali je prav, da glavni nadzorni organ zdravstvenih zavodov, svet zavoda (njihovi člani), nima nikakršne osebne odgovornosti? Zakaj na vsa ta vprašanja ne iščemo odgovorov, rešitev? Zaradi ideologije? Ali gre zaradi lažjega obvladovanja politike ogromno denarja za edino košarico in s tem v zvezi za korupcijo? Mimogrede. Vprašanje vrhunskemu menedžerju dr. Robertu Golobu: Zakaj v zvezi s korupcijo v zdravstvu napada zaposlene v zdravstvu – zdravnike (posameznike upravičeno)? Zakaj se ne zazre tudi v dobavitelje in farmacijo, kjer je eden od virov korupcije? 

Zakaj Robert Golob v povezavi s korupcijo v zdravstvu napada zaposlene v zdravstvu? Zakaj se ne zazre v dobavitelje in farmacijo? 

Sistem ni pošten do zavarovancev 

Naš zdravstveni sistem po zaslugi ideoloških omejitev ni pošten do zavarovancev. V zapisih in besedah nam daje vse, v resnici nam veliko daje le na področju urgence, ob velikih obremenitvah tam delujočih, na vseh drugih področjih pa čakamo. Zakaj čakamo? Predvsem zaradi pomanjkanja denarja, zbranega v blagajni ZZZS. Na to nas vrsto let opozarjajo iz EU (prevelika odvisnost zbranega denarja le iz naslova zaposlenih). 

Drugi pomembni razlog je razdrobljenost storitev po bolnišnicah. Ob tem leva politika z lažmi idealizira sistem iz Jugoslavije, ko smo bili brez čakalnih dob. Ob tem molčimo, da smo naredili vse, kar so ljudje potrebovali, ker smo denar lahko tiskali in tako plačali (sicer z manj vrednim denarjem) izvajalce. Zdaj so za te politike in »nevladnike«, za vse, kar je negativnega v zdravstvu, odgovorni zdravniki. Ne bo šlo! Na ta način vlada dr. Goloba v borbi za državno zdravstvo slednjega razgrajuje. Dejstvo je, da danes države EU ob razmerah in stanju, v katerem živimo, iz obveznih prispevkov za zdravstvo ne morejo kriti vsega, kar potrebujemo ali celo zahtevamo. Nujno potrebna so dodatna zavarovanja, tudi obvezna, deloma socialna, pa tudi prostovoljno zasebna. O tem pri nas levi del politike in nevladnih organizacij ne želi slišati ničesar. 

Nujno potrebna so dodatna zavarovanja, tudi obvezna, deloma socialna, pa tudi prostovoljno zasebna. O tem pri nas levi del politike in nevladnih organizacij ne želi slišati ničesar. 

(D238, 27-29)