Javno zdravstvo je več kot to, kar nam zdaj prodajajo kot državno zdravstvo

Pred nevrološko kliniko je dolgo stal kontejner z mobilnim MR-aparatom. Takšne naprave so običajno začasna rešitev, dokler bolnišnica ne dobi nove. Toda v Sloveniji začasne rešitve trajajo dolgo – in niso poceni. Da zdravniki iz javnega zdravstva odhajajo v zasebno, se govori na glas. Malo manj na glas pa se govori o tem, kam »odhaja« denar iz javnega zdravstva.

Že celoten mandat vlade Roberta Goloba poslušamo politiko, da bo ločila javno in zasebno zdravstvo, češ da je to najboljši recept za izboljšanje našega zdravstvenega sistema. Pogovarjali smo se z zdravnico, ki bi ji na vladni strani verjetno rekli dvoživka – vsaj do pred kratkim. S sprejetjem novele ZZDej se je bila namreč prisiljena odločiti, ali bo še naprej delala v javnem zdravstvenem zavodu ali pa bo šla v zasebništvo. Svoje delo v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana je zelo rada opravljala. Delala je dobro, bolniki in sodelavci so jo spoštovali. Po dolgem razmišljanju in notranjih bitkah se je odločila zapustiti javno zdravstvo. Vprašali smo jo, zakaj. V odgovor je naštela zelo slabe pogoje dela – od iztrošenih računalnikov in sesuvanja zastarelega informacijskega sistema do dotrajanih diagnostičnih aparatur, ki se nenehno kvarijo, čakanja na osnovni potrošni material ter plačne uravnilovke. A to so le »drobne« težave zdravnikov v primerjavi s finančnimi nepravilnostmi, ki se dogajajo (tudi) v naši največji bolnišnici.

Z zdravnico se nismo pogovarjali o odtekanju milijard – kot je sama rekla, si povprečen Slovenec težko predstavlja, za koliko denarja gre. Namesto tega nas je sogovornica opozorila na nekaj konkretnih stvari, na račun katerih klinični center po njeni oceni izgublja od nekaj 10.000 do 100.000 evrov mesečno. Zakaj do tega prihaja? »Zaradi nesposobnosti, neangažiranosti vodilnih ali ker jim je vseeno, saj denar ne gre iz njihovega zasebnega žepa,« nam je odgovorila in opozorila še na eno možnost – morda so ti ljudje na vodilnih mestih ravno zato, da ne bi opozarjali na nepravilnosti, da jih ne bi odpravljali in končno začeli urejati organizacijo in upravljanje. A pojdimo kar na konkretne razloge, zaradi katerih po oceni zdravnice denar ne pride do tja, kamor bi moral.

Po oceni zdravnice klinični center izgublja od nekaj 10.000 do 100.000 evrov mesečno.

Se prenove sploh kam premikajo?

»Prenova ljubljanskega univerzitetnega kliničnega centra (UKC) stoji več let, zidarski oder je že od vsega začetka na istem mestu,« je povedala zdravnica. V glavni stavbi je opazila le prenovo dvigal. »Ki so, mimogrede, preplačana za večkratnik v primerjavi s prenovo dvigal na primer v stolpnici časopisne hiše Delo,« je opomnila. Po njenih besedah so dvigala pač dvigala – ne glede na to, kje vozijo ljudi. Po načrtih bi prenova dvigal morala biti zaključena že konec leta 2025, a se je nekoliko zavleklo. Nedavno naj bi sicer zaključili prenovo, dela na vseh gradbiščih pa po besedah vodilnih menda potekajo po načrtih – zaključuje se prenova prve osmine glavne stavbe. Ta je bila sicer predvidena za poletje 2024, s tem da je že takrat sanacija zaradi spora med ministrstvom in družbo GH Holding zastajala za pol leta.

Spomnimo: prva faza obnove zunanjega dela glavne stavbe UKC Ljubljana se je začela že junija 2022. Takrat so napovedali vse – od menjave fasade do večfazne modernizacije glavnega objekta. Pred tremi leti je vlada v načrt razvojnih programov za obdobje 2023–2026 uvrstila spremembo projekta revitalizacije oz. notranje prenove glavne stavbe UKC. Takrat so povedali, da bo projekt po novem stal 75,3 milijona evrov, skoraj 13 milijonov več od ocenjene vrednosti investicije po potrjenem investicijskem programu. Povedali so, da bo sočasno s celovito prenovo potekala tudi energetska sanacija, kar bo zmanjšalo izpad bolnišnične oskrbe. Po zadnjih informacijah so vrednost prenove glavne stavbe UKC spremenili na 86,7 milijona evrov, datum zaključka pa prestavili na leto 2029.

S prenovo 50 let starih dvigal so začeli novembra 2024 – kot so poročali mediji, naj bi prenova stala 2,6 milijona evrov, 86 odstotkov več kot po prvotni pogodbi. Pred kritikami so se v UKC branili, da bo od tega 1,4 milijona evrov znašala cena za fazno odstranitev starih in vgraditev novih dvigal ter ves material. Pri tem so poudarili, da so poslovna ali stanovanjska dvigala – tudi če se komu na prvi pogled zdijo podobna – neprimerljiva z bolnišničnimi dvigali in prav tako so neprimerljive cene. Sicer naj bi šlo za 4. dodatek k pogodbi »Covid 19 – celovita energetska sanacija stavbe UKC hospital«, ki je že vključevala prenovo dvigal – osnovna pogodba je bila vredna 48,5 milijona evrov. A že samo zato, ker so se šele naknadno odločili za protipotresno obnovo dvigal in čakali na gradbeno dovoljenje, se je projekt podražil za 4,5 milijona evrov.

Milijon evrov na leto za izposojo naprav

Ogromno denarja UKC meče skozi okno tudi zaradi iztrošenih naprav. »Pred leti se je pokvaril aparat za računalniško tomografijo (CT) na nevrološki kliniki. Namesto da bi čim prej nabavili novega, je bil na ploščadi pred vhodom več kot eno leto izposojen zabojnik s prenosnim aparatom za CT,« je povedala zdravnica. Čez kakšno leto se je isto ponovilo z napravo za magnetno resonanco (MR). Stari aparat se je po številnih popravilih dokončno pokvaril, po nekaterih podatkih so hospitalizirane bolnike na MR pošiljali v Medilab – torej je javno zdravstvo reševal zasebnik. Mladina je aprila 2024 celo poročala, da naj bi v UKC Ljubljana odpovedale vse MR-naprave. V ustanovi so to zanikali, hkrati pa potrdili, da sta odpovedali dve napravi, zato so imeli težave z zagotavljanjem diagnostičnih storitev. Nevrološka klinika je bila pol leta brez naprave, nato pa so za prenosno MR-napravo plačevali enormne stroške. Kot je povedala zdravnica, sta bila takrat nekaj časa pokvarjena tudi aparata v glavni stavbi, delala je le ena naprava, na pediatrični kliniki. Na preiskavo so pacienta smeli poslati le, če je bilo urgentno, konkretno, če je šlo za sum na rakavo bolezen. »Odgovorni v javnih bolnišnicah bodo rekli, da se počasi odvija zaradi sistema javnih naročil,« je dejala zdravnica in ob tem poudarila, da to ni izgovor – če več kot očitno tak sistem ne deluje, ga je treba popraviti.

Tudi generalni direktor UKC Ljubljana Marko Jug je priznal, da so bili v zadnjem obdobju naprave prisiljeni najemati, kar je povzročalo izredno visoke stroške. Opravljanje storitev na treh najetih napravah za MR je po njegovih besedah v enem letu povzročilo za milijon evrov stroškov. Pripomnil je, da bi s tem denarjem lahko postopoma že pokrili vrednost nove aparature. Brez štirih obljubljenih MR-naprav so namreč ostali zaradi »že tradicionalnih« zapletov pri državnem razpisu. Leta 2023 je ministrstvo za zdravje zaradi domnevnega favoriziranja enega od dobaviteljev ustavilo skoraj 40-milijonski nakup aparatur. Štiri naprave so v začetku marca letos končno dobili. Golob je naznanil, da se lahko v UKC Ljubljana vsak prepriča, kaj pomeni močno javno zdravstvo. V predvolilnem zanosu je poudaril, da bi morala biti naloga vsake vlade, da krepi znanje in motivacijo zaposlenih v zdravstvenem sistemu ter da poskrbi, da so delovni pogoji čim boljši in oprema čim bolj napredna.

Povečalo se je torej vse – razen evropskih sredstev. Ta so s 70 milijonov skopnela na 55 milijonov evrov.

Načrti in cene se spreminjajo že pred (zamujenim) začetkom gradnje

Pri gradnji infekcijske klinike UKC Ljubljana se je spremenilo praktično vse, kar se je spremeniti dalo. V začetku leta 2024 so podpisali pogodbo za prvo fazo dograditve klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, vrednost naložbe so ocenili na 95,5 milijona evrov in povedali, da bodo dobili 70 milijonov nepovratnih evropskih sredstev iz načrta za okrevanje in odpornost. Že kmalu je bilo očitno, da bodo z začetkom gradnje zamujali. Zamude so nastajale pri gradnji novega povezovalnega predora do glavne stavbe UKC, pri izvedbi postavitve transformatorske postaje na gastroenterološki kliniki ter pri prenovi negovalne bolnišnice – začetek gradnje infekcijske klinike je bil odvisen od vsega naštetega. Zaradi evropskih sredstev se je mudilo. Še preden so začeli dela, je aneks prvotno vrednost projekta že povišal za malo manj kot dva milijona evrov. Z zamudo so se julija dela le začela. Rekonstrukcija obstoječe stavbe nato ni bila več na mizi, novi načrt je predvidel rušenje stavbe in gradnjo nove. Nekje vmes so ugotovili, da je stavba za prvotni namen prevelika, in odločili, da bo 70 odstotkov prostorov v sklopu nadomestne gradnje namenjenih gastroenterološki kliniki. Ko so junija 2025 položili temeljni kamen, je vrednost znašala 152 milijonov evrov. Celoten projekt naj bi bil končan do konca leta 2030 (prva faza do začetka 2027), vse skupaj pa naj bi naneslo okoli 225 milijonov evrov. Povečalo se je torej vse – razen evropskih sredstev. Ta so s 70 milijonov skopnela na 55 milijonov evrov.

Kot so nas opozorili iz zdravniških vrst, so bili na majhnem prostoru gradbišča v jesenskem času kar štirje žerjavi. Po njihovem mnenju jih je Kolektor tam le parkiral in za vsak dan obračunal parkirnino. Na tako majhnem prostoru štirje žerjavi ne morejo delati, kvečjemu sta lahko aktivna le dva hkrati, menijo. Po njihovih besedah so trenutno tam trije žerjavi. To je tipičen primer »cuzanja« davkoplačevalskega denarja preko preplačanih investicij, so prepričani.

Do zapletov je prihajalo tudi v Mariboru. Vlada je leta 2025 v načrtu razvojnih programov spremenila tako vrednost kot tudi datum zaključka izgradnje nove infekcijske klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor. Po novem je investicija za novo kliniko vredna 109,5 milijona evrov, medtem ko je bila pred leti ocenjena na 54,6 milijona evrov.

Vlada je leta 2025 v načrtu razvojnih programov spremenila tako vrednost kot tudi datum zaključka izgradnje nove infekcijske klinike Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor.

Že plačane preiskave iz raziskovalnih projektov še na napotnico?

Univerzitetne bolnišnice poleg zdravljenja izvajajo tudi raziskovalno dejavnost, financirano iz državnih in evropskih projektov. UKC dobi za raziskovalno dejavnost denar iz dodatnih virov, bodisi gre za raziskovalna sredstva iz proračuna, ARIS-a, ali pa iz tujine, če so raziskave mednarodne. Torej bi vse stroške teh raziskav moral UKC pokrivati iz teh raziskovalnih sredstev. Po besedah zdravnice, s katero smo se pogovarjali, pa se v praksi dogaja tudi, da se nekatere preiskave iz raziskovalnih projektov opravijo na napotnico iz javnega sistema. Po njenih besedah se dogaja, da zdravniki, ki te raziskave vodijo, sodelujočim udeležencem dajejo navodila oz. jih prosijo, da od osebnih družinskih zdravnikov pridobijo napotnice, npr. za MR glave. Nekateri osebni zdravniki ne izdajo takih napotnic, ker se zavedajo goljufanja, večinoma pa jih osebni zdravniki izdajo in tako nevede sodelujejo pri UKC-jevskih 'rabotah'. »To konkretno pomeni: ZZZS plačuje preiskave, ki so del raziskovalnih projektov in za katere UKC dobiva posebej denar. Tako UKC profitira, saj dobi dvakratno plačilo za isto preiskavo,« je opozorila in dodala, da je vse povedano le kaplja v morje tega, kako UKC slabo upravlja z našim denarjem.

Medtem ko se za gradbenike in dobavitelje denar vsakič najde, pa za popravljanje krivic, ki so nastale z novim plačnim sistemom, ni denarja. Zdravniki, ki so specializacijo končali pred nekaj leti, imajo tudi do 600 evrov nižje plače kot tisti, ki so jo končali po januarju 2025. Na zahteve za popravo krivic vodstvo odgovarja, da ima zvezane roke, češ da jim na ministrstvu ne dajo dovoljenja za izenačitev plač, ker UKC posluje z izgubo. Leto 2025 so sicer zaključili s 600.000 evri presežka, morda so na dobri poti, da prepričajo ministrstvo.

ZZZS plačuje preiskave, ki so del raziskovalnih projektov in za katere UKC dobiva posebej denar. Tako UKC profitira, saj dobi dvakratno plačilo za isto preiskavo.

Kje smo in kam bi po volitvah morali iti?

»Slovenski zdravstveni sistem danes ne deluje tako, kot bi za zbran denar lahko in bi moral. Tega se zaveda vsak, ki vanj vstopi – v vlogi bolnika ali zaposlenega,« je opozoril primarni pediater in koncesionar z 31 leti delovne dobe v javnem zdravstvu Igor Dovnik. Vse reforme in popravki zakonodaje v času samostojne Slovenije so prej ohranjali privilegije kot pa reševali pomanjkljivosti in težave. »To se mora končati. Če želimo delujoče, evropsko primerljivo zdravstvo, je potrebna korenita reforma,« je bil jasen pediater in ob tem pojasnil, da je za tako reformo potreben širši družbeni dogovor in predvsem cilj: bolnika postaviti v središče sistema. Razlog, da se nič ne spremeni, po njegovi oceni tiči v razlogih, vrednih šest milijard evrov – toliko je znašal lanskoletni proračun Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Koncesionarje se po zdravnikovi oceni problematizira zato, ker nastavljajo ogledalo državnemu zdravstvu. Nudijo kvalitetne in pogosto dostopnejše zdravstvene storitve. In morda najpomembnejše – pri koncesionarjih ni korupcije, preplačil investicij, materiala, storitev – na njih tako nihče ne more služiti. »Z denarjem, ki ga imajo, skrbno gospodarijo, saj jim nihče ne pokriva izgub, kot to v državnem zdravstvu počne država,« je dejal Dovnik in spomnil na 40 milijonov evrov, ki jih Golob namenja za sanacijo dolgov bolnišnic.

Za gradbenike in dobavitelje denar vsakič najde, za popravljanje krivic, ki so nastale z novim plačnim sistemom, pa ni denarja.

Kot je opomnil pediater, imamo v slovenskem zdravstvu zakonsko privilegiran položaj državnih zdravstvenih zavodov. Poleg tega imamo pri zbiranju in razdeljevanju sredstev za zdravstvo monopol ZZZS. »Gre za zavod, ne zavarovalnico. To je dvakratno omejevanje svobode, ki traja predolgo,« je opozoril Dovnik. Ker državni zdravstveni zavodi delujejo po zakonu o zavodih, pri investicijah, nabavi opreme, potrošnega materiala in vzdrževanju vlada nepregledna in negospodarna poraba za zdravstvo zbranega denarja. Tu so potem še korupcijska tveganja oz. korupcija ter centralnoplansko deljenje preko ZZZS zbranega denarja, ki ne sledi potrebam bolnikov. Svoboda ponudbe, povpraševanja in plačevanja zdravstvenih storitev je omejena. Vse to po njegovi oceni neizbežno vodi v pomanjkanje zdravnikov, medicinskih sester in drugih zaposlenih v zdravstvu. Tisti, ki ostajajo v sistemu, pa so nezadovoljni in preobremenjeni. Bolniki tako ostajajo brez izbranega zdravnika, tudi brez pediatra, ginekologa in zobozdravnika. Rezultat tega so vse daljše čakalne dobe. »Dejansko je slovensko zdravstvo že dolgo sprivatizirano, in sicer v načinu porabe denarja. Za zdravstvo zbran denar, namenjen investicijam v prostore, opremo, potrošni material in storitve, praviloma poberejo zasebni gradbinci, dobavitelji, informatiki, svetovalci, vzdrževalci – v resnici so oni pravi zmagovalci v državnem zdravstvu,« je potrdil besede predhodne sogovornice in opozoril tudi na pravo privatizacijo, ki bo povzročila oblikovanje vzporednega zdravstvenega sistema.

»Še ena taka vlada – in podobni ukrepi v zdravstvu – pa bomo imeli res pravo privatizacijo zdravstva tudi na strani izvajalcev zdravstvenih storitev,« je napovedal in opozoril, da bo takrat dvakratno plačevanje potrebnih obravnav pravilo in ne izhod v sili. »To nikakor ni to, kar si bolniki in zaposleni v zdravstvu zaslužimo,« je dejal in zatrdil, da si Slovenci zaslužimo evropsko primerljivo, varno, kvalitetno, solidarno in pravočasno dostopno, delujoče zdravstvo – za vse. »Zato volimo pametno, volimo za spremembo in predvsem pojdimo na volitve,« je pozval zdravnik.

Če želimo delujoče, evropsko primerljivo zdravstvo, je potrebna korenita reforma.

Cene švicarske, čakanje slovensko

Po pediatrovih besedah je rešitev v koncu omejevanja svobodne izbire pacientom in zdravnikom. Plačevanje po programih in koncesijah je preživeto. Bolnik bi moral imeti možnost izbrati izvajalca, ta pa se odloči, kje in kako bo delal. Vsak, ki izpolnjuje pogoje, bi moral imeti možnost pod enakimi pogoji nuditi zdravstvene storitve. »Javno zdravstvo je več kot to, kar nam sedaj prodajajo kot državno zdravstvo,« je zatrdil. Slovenija po njegovem mnenju potrebuje evropsko primerljiv, varen, kakovosten in pravočasno dostopen zdravstveni sistem. Kot pravi, je konkurenca rešitev za skoraj vse težave – vendar pa sta zaradi posebnega družbenega pomena zdravstvenih storitev nujna tudi ustrezna regulacija in nadzor. Ob tem je Dovnik še poudaril, da je nujna krepitev primarne ravni zdravstva ter razbremenitev zaposlenih vsega, kar ni zdravstvena storitev. Predvsem pa je treba zaposlene v zdravstvu ustrezno plačati – le tako bodo vztrajali v sistemu in se vanj tudi vračali.

Še ena taka vlada – in podobni ukrepi v zdravstvu – pa bomo imeli res pravo privatizacijo zdravstva tudi na strani izvajalcev zdravstvenih storitev.

(D243: 30-33)