Sporočilo zdravnikov naslednji vladi: omejitve povečujejo neenakost

Zdravstveni sistemi so bili organizirani, da bi ljudem olajšali pot do zdravljenja. A pri nas gremo v nasprotno smer – aktualna vlada namreč meni, da so omejitve dela zdravnikov pri zagotavljanju dostopnosti neizogibne. Vendar pa vse bolj kaže, da so te rešitve v nasprotju z deklariranimi cilji zdravstvene politike o dostopni, varni in kakovostni oskrbi za vse. Namesto da bi do storitve prišli čim prej, v razumnem roku nihče več ne pride na vrsto. »Upam, da ljudje, ki jim je mar za svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih, ne bodo več volili nobene stranke obstoječe vladne koalicije,« je poudarila naša sogovornica, zdravnica Bojanka Štern.

V mandatu vlade Roberta Goloba zdravnikom ni bilo prizaneseno. Še več, opazovalec bi imel občutek, da so bili prav oni njena najpogostejša tarča. Žal pa so to najbolj občutili ljudje, ki so se jim čakalne dobe na preglede le še podaljšale. Pred »ločevanjem« javnega in zasebnega zdravstva so se namreč marsikje redčile čakalne vrste v popoldanskem času, ko zdravniki v javnih zavodih niso imeli uradnih ur delovanja. Nato pa so nekatere zdravnike celo obdolžili, da vrste podaljšujejo – dolgoletnega predstojnika ortopedskega oddelka Splošne bolnišnice Novo mesto Gregorja Kavčiča so zaradi »preusmerjanja« bolnikov h koncesionarju odpustili. Da je oblast z odlokom omejila izvajanje operativnih posegov pri koncesionarjih, je Kavčič označil za noro potezo. Dejstvo je, da bo na tak način operacij manj, čakalne dobe pa še daljše. Z novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) so zdravnikom onemogočili delo pri zasebnikih; da je del ureditve neustaven, je ugotovilo tudi ustavno sodišče. Vendar pa so po mnenju aktualne vlade omejitve pri delu zdravnikov neizogibne za zagotavljanje in ohranjanje javne službe, ki je pod enakimi pogoji dostopna vsem.

Število ljudi brez izbranega zdravnika je v določenih obdobjih že preseglo 150.000, od tega jih je v Ljubljani približno 31.000. O težavah in razlogih, da se študenti ne odločijo za specializacijo iz družinske medicine, smo že nekajkrat pisali. Ta trend se je sicer nekoliko obrnil v letu 2023, ko je bil v času prejšnjega ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana podpisan sporazum, ki je mladim zdravnikom omogočil nižje glavarine. Dostopnost je težava tudi na nekaterih drugih področjih, kot sta ginekologija in zobozdravstvo, pa tudi pediatrija. Marsikdo je že pozabil, da še vedno poteka stavka zdravnikov. Ta ob njihovem ustaljenem delu na dostopnost ali čakalne vrste sicer ne vpliva, kaže pa na to, da odločevalci za zahteve zdravnikov nimajo posluha. Tudi v tem primeru naj bi ustavno sodišče preverjalo ustavnost. Vlada je namreč v času stavke z odlokom oz. uredbo posegla v pravila izvajanja zdravniške službe – po mnenju sindikata Fides neustavno.

Imamo stotisoče bolnikov, ki ne morejo do zdravnikov – Golobova vlada pa je sistematično zapirala kanale, kjer bi bolnik do zdravnika lahko prišel.

Centralnoplanski sistem

Pogovarjali smo se z zdravnico Bojanko Štern, sicer specialistko javnega zdravja, ki je magistrirala iz ekonomije in poslovnih ved. Že na začetku je poudarila, da urejena družba potrebuje zdravstveni sistem, ki temelji na zaupanju, medsebojnem spoštovanju in odločitvah, ki izhajajo iz preverljivih dejstev. Izpostavila je, da je v centralnoplanskih sistemih, kakršen je slovenski, razporeditev sredstev določena po centralnem proračunskem načrtu zdravstvene blagajne, potrebe prebivalstva pa niso upoštevane v celoti. To ustvarja čakalne vrste. Na drugi strani zdravniki v takšnih sistemih čutijo omejeno avtonomijo in preobremenjenost. »Razporeditve, plače in dostop do opreme določajo politični odločevalci, direktorji zdravstvenih ustanov in uradništvo. To zmanjšuje profesionalno zadovoljstvo zdravnikov in vodi do odhoda v tujino, zasebni sektor ali do odhoda iz zdravstva nasploh,« je pojasnila.

Zaradi razkorakov med ponudbo in povpraševanjem po zdravstvenih storitvah se ustvarjajo čakalne vrste z različno dolgimi čakalnimi dobami. NIJZ je v začetku februarja letos objavil zadnje podatke o čakanju na prvi pregled, na diagnostiko in na zdravljenje. V teh treh kategorijah je bilo v Sloveniji skupno čakajočih 322.416 bolnikov, od tega 85.590 nad dopustno čakalno mejo. Kot je opozorila zdravnica, je pri interpretaciji teh podatkov na mestu določena previdnost, saj v postopku zbiranja in obdelave podatkov lahko pride do pomanjkljivosti, po drugi strani pa je »čakanje nad dopustno mejo« podatek, ki je lahko statistična orientacija, ničesar pa ne pove o dejanskih potrebah in zdravstveni ogroženosti posameznega bolnika. »Ne glede na to so ti podatki dovolj povedni, da lahko ocenimo velikostni rang tega problema – to so stotisoči čakajočih v različnih čakalnih vrstah,« je poudarila.

Zdravnica je spomnila, da so bili zdravstveni sistemi organizirani z namenom, da ljudem olajšajo pot do zdravljenja. Noben zdravstveni sistem namreč ni nastal zato, da bi se stik med zdravnikom in bolnikom omejil. »V decentraliziranih zdravstvenih sistemih je regulacija teh stikov v dokajšnji meri prepuščena trgu, za vsako spremembo v centralnoplanskem sistemu pa je odločilna volja politike,« je razložila in opomnila, da je za slovensko zdravstvo zato vitalnega pomena, kakšen pogled ima na njegovo urejanje vsaka trenutna vlada.

Spomnila je tudi, da je zdravstveno politiko, ki je trenutno še na oblasti, pred našimi očmi usmerjala ulica. »Poimenovali so se za 'glas ljudstva', čeprav jim nobeno ljudstvo ni podelilo nikakršnega mandata in gre v resnici za zlorabo v poimenovanju. Ne glede na to so jim poslanci Svobode, Socialnih demokratov in Levice zvesto sledili,« je dejala in opomnila, da je trenutna slovenska vlada prav na osnovi teh uličnih usmeritev neomajno delovala v smeri zmanjšanja dostopa bolnika do zdravnika. V Sloveniji imamo tako danes stotisoče bolnikov, ki ne morejo do zdravnikov – hkrati pa je Golobova vlada sistematično, enega za drugim, zapirala kanale, kjer bi bolnik do zdravnika lahko prišel. Splošno omejevanje dostopa, kar počne ta vlada, je po oceni Šternove za bolnike zelo nevarno. »Teh škodljivih zakonskih rešitev in ukrepov si ne znam razlagati drugače kot z ideološko zaslepljenostjo njihovih tvorcev in/ali z njihovimi finančnimi interesi. Ukrepi aktualne vlade niso bili usmerjeni v dobrobit bolnika, osredotočili so se na vojno proti ugledu zdravnikov in vojno proti njihovi pravici do dela,« je poudarila. Po njenem mnenju verjetno s ciljem preusmeritve pozornosti od drugih področij, kjer pozornost volivcev ne odgovarja njihovim interesom. Kot je izpostavila, to potrjuje dejstvo, da je bil prvi ukrep na področju zdravstva ukinitev organa za določitev referenčnih nabavnih cen in da v skupščini javne zdravstvene zavarovalnice še vedno sedi vplivna skupina dobaviteljev v zdravstvu.

Ukrepi aktualne vlade niso bili usmerjeni v dobrobit bolnika, ampak na vojno proti ugledu zdravnikov in njihovi pravici do dela.

Zdravniki dežurni krivci za vse

Za vse težave slovenskega zdravstva so postali edini krivci zdravniki, ki na sistemske težave sploh nimajo vpliva. V resnici je za čakalne dobe v državnih ustanovah krivo predvsem dejstvo, da so programi omejeni. Če v sistemu ni dovolj denarja ali kadra oz. denar ni porabljen učinkovito in skladno s potrebami bolnikov, so čakalne vrste logična posledica tega. »Če pa kdo še vseeno meni, da zdravniki v državnih zavodih ne delajo dovolj, naj povpraša direktorje in nadzorne svete teh zavodov, zakaj ne odpravijo anomalij,« je predlagala Šternova in nadaljevala: »Če so v državnih ustanovah notranje rezerve, naj jih poslovodstvo odpravi in zniža cene. Če tega niso sposobni, so za to krivi njihovi ustanovitelji oz. njihovi nadzorniki.« Če državna ustanova za kolčno protezo ali žilno opornico plača petkrat ali desetkrat več kot zasebna, za to seveda niso krivi zdravniki. Tudi v tem primeru se je treba obrniti na direktorja in nadzorni svet. »Če je zdravnik, ki dela več in bolje, enako plačan kot drugi, ki dela manj in slabše, pa naj vlada poskrbi za spremembe v plačni politiki,« je bila jasna. Vendar je vlada namesto tega ukrepala s prepovedjo dela zdravnikov v njihovem prostem času, če s tem ne soglaša matični državni delodajalec.

Po noveli ZZDej je delo zdravniku zunaj matične ustanove dovoljeno le pod pogojem, da »redno in kakovostno opravlja svoje delo in ne moti izvajanja javne službe«. Pri tem pa zakon ne pove, kaj pomeni »redno in kakovostno delo«, kako se to meri in kaj sploh pomeni »motenje izvajanja javne službe«. »Izdaje ali zavrnitve soglasij so tako prepuščene samovolji in političnemu oportunizmu poslovodstev državnih ustanov,« je opozorila zdravnica. Opozorila pa je tudi na posledice te politike – oddelki tržno zanimivih strok se v državnih ustanovah praznijo. Ob tem je spomnila na najbolj svež primer maksilofacialnih kirurgov, ki so najdlje in najširše šolani zdravniki na poti do licence. »Res niso odšli vsi, odšli pa so najbolj izkušeni. Kdo bo operiral obrazne rake, prirojene obrazne anomalije, razbite obrazne kosti in izmaličena tkiva?« je vprašala. To so najtežja, najdražja stanja in ne pozabimo – za to vplačujemo v zdravstveno blagajno. Podobno je z okulisti, dermatologi in drugimi.

Če državna ustanova za kolčno protezo plača več kot zasebna, za to niso krivi zdravniki. Obrniti se je treba na direktorja in nadzorni svet.

Amerikanizacija zdravstva

Sedanja politika zdravnikom kar naprej očita zaslužkarstvo in stavi na vzbujanje jeze pri volivcih. Paradoksalno pa je ravno ta politika povzročila, da se je zaradi nedostopnosti zdravljenj v javni mreži dejansko izoblikoval prosti trg. Zdravnica je ocenila, da gre za nekakšno amerikanizacijo slovenskega zdravstva. Zasebni izvajalec postavi ceno, kakršno želi, in samo od zdravstvene stiske ter finančnih zmožnosti bolnika je odvisno, kakšno ceno je za storitev kdo pripravljen plačati. »Tako deluje prosti trg vseh dobrin in storitev, pa če se politični ideologi postavijo na glavo,« je pripomnila in dodala, da so takšen trg ustvarili prav politiki s svojim odganjanjem vrhunskih specialistov iz državnih ustanov.

Pri plačilih zdravljenj »iz žepa« pa se po njenih besedah zgodi še nekaj. Ko zdravnik v samoplačniški ambulanti odkrije resno ali celo življenjsko ogrožajoče zdravstveno stanje, ni pravnega, strokovnega ali etičnega razloga, da bolnik – ki plačuje tudi obvezno zdravstveno zavarovanje – v javnem zdravstvenem sistemu ne bi bil obravnavan skladno s stopnjo ugotovljene ogroženosti, enako kot vsak drug bolnik. »Tako se ustvarja sistemska razlika med tistimi, ki vstop v sistem lahko plačajo, in tistimi, ki tega ne morejo in čakajo, kolikor je treba,« je opozorila. Glede na podatke o dohodkih delavcev in stopnji revščine v Sloveniji si velik delež prebivalstva nakupa zdravstvene storitve na prostem trgu ne more privoščiti. Rešitve, ki vodijo v opisano stanje, torej niso solidarne, ne zagotavljajo razumno hitrega dostopa do zdravstvene oskrbe za vse prebivalce ter so v nasprotju z deklariranimi cilji zdravstvene politike o dostopni, varni in kakovostni oskrbi za vse. »Te neenakosti bolnikov se politika, ki je krivec za to stanje, dobro zaveda. A kljub temu z zakonskimi omejitvami posega v stik med zdravnikom, ki želi delati, in bolnikom, ki storitev potrebuje tudi izven državnih ustanov,« je opozorila Šternova. Sama meni, da so paradoks zaostrili do skrajnosti – namesto da bi do storitve vsi prišli čim prej, do nje v razumnem roku ne pride nihče več.

Ustvarja se sistemska razlika med tistimi, ki vstop v sistem lahko plačajo, in tistimi, ki tega ne morejo in čakajo, kolikor je treba.

Sramotilna sredstva

Zdravnike zmerjajo z izrazi, kot so dvoživke, paraziti, zaslužkarji, čeprav so ti za vsak svoj zaslužek plačani izključno za svoje delo – opravijo ga s svojo glavo in svojimi rokami. »Verjetno z namenom, da bi ljudje pozabili, kako predsednik te vlade tukaj in sedaj kljub svojemu položaju velik osebni kapital služi s prodajo elektrike državnemu podjetju,« je morebiten razlog za zmerjanje navedla zdravnica in ob tem spomnila, da je treba začeti z nekaterimi njegovimi najglasnejšimi poslanci, ki poleg svoje državne plače v poslih z državo krepko služijo še preko svojih zasebnih podjetij.

Kaj na vse to porečejo zdravniki? »Nekateri so preutrujeni, da bi sploh še kaj rekli, drugi se trudijo spraviti informacije o resničnem stanju stvari v javnost, tretji so vdani v usodo in ne nazadnje so tudi tisti, ki pravijo, da imajo vsega dovolj, in odidejo, kamorkoli pač odidejo,« nam je odgovorila. Poudarila je, da osebno ne pozna zdravnikov, ki bi brez dela in nepošteno bogateli, čeprav se verjetno najdejo tudi takšni. »Naj država te najde in sankcionira, to je njena naloga,« je pozvala. Mladi se po njeni oceni za študij medicine prav gotovo ne odločajo, da bi bili nepošteni, ampak zaradi želje pomagati ljudem. Pa tudi zaradi zanimanja za zdravje in pričakovanega ugleda njihovega dela. V Sloveniji pot po zaključeni maturi od vpisa na medicinsko fakulteto do zaključka specializacije traja približno 11 let, kar pomeni, da je zdravnik po koncu šolanja star okoli 30 let. »Tem ljudem je zelo mar za vsakega bolnika, pa vendar imajo svoja življenja, svoje družine, pa tudi svoje potrebe,« je pojasnila.

Skrb za življenje in zdravje

Zdravnica iskreno upa, da v naslednji vladi ne bo več nikogar iz sedanje politične garniture, ki je skrb za zdravstveno oskrbo prebivalstva zamenjala za svojo ideološko zadrtost in osebne cilje. Upa tudi, da bodo prihodnje politike znale vzpostaviti vzdržen zdravstveni sistem in da bodo znale voditi zdravstveno politiko, tako da bo solidarnost v sistemu obstala. Da bo bolnik pravočasno dobil zdravljenje, ki ga potrebuje, ter da zdravnik ne bo več zmerjan in zasmehovan.

Želi si, da bo prepoznana tudi vrednost ter nagrajeno delo medicinskih sester in drugega zdravstvenega kadra, ki v neposrednem stiku z bolniki dneve in noči skrbijo, da bolniki preživijo težke dni, ki jim jih povzročajo bolezni. »Da bo vrednota skrb za življenje, zdravje, blaginjo ljudi, skrb za strokovno in človeško toplo oskrbo ob koncu življenja. Da ne bo vrednota pomoč pri samomoru, ki so jo zagovarjali od prvega do zadnjega vsi, ki imajo danes glavno besedo in vpliv v slovenski politiki,« je še poudarila. Predvsem pa bi si želela, naj se v izvajanje javne službe čim prej vključijo vsi za to usposobljeni zdravniki – ne glede na to, ali delajo v zasebni ali v državni ustanovi. Vsi, ki želijo in znajo delati kakovostno in učinkovito, da slovenski bolniki ne bodo več čakali v nepreglednih vrstah ter trpeli posledic zamujene diagnostike in zdravljenja. »To bi moral biti cilj vsakega posega v zdravstveni sistem, pri čemer ne dvomim, da je ob ustreznih političnih odločitvah vse to mogoče tudi izpeljati,« je zatrdila in še dodala: »Zato iskreno upam, da ljudje, ki jim je mar za svoje zdravje in zdravje svojih bližnjih, nobene stranke obstoječe vladne koalicije ne bodo več volili in da tudi nobene od teh ne bo več v bodoči vladni koaliciji.«

(D240: 20-23)