Kar si skuhal, to pojej

Odraščala sem v času, ko smo se tudi otroci zavedali, da si moramo v prvi vrsti pomagati sami, potem pa bo morda za nas, simbolično rečeno, kakšno dobro besedo zastavil tudi Bog. Kadar smo kakšno ušpičili, smo imeli na krožniku tudi rek: »Kar si skuhal, to pojej.« Slišalo se je zelo kruto in brez milosti, saj besede niso ponujale nobene tolažbe, kaj šele, da bi dopuščale izmikanje. Je ni bilo trde buče, ki ne bi razumela, da med zagrešenimi dejanji in posledicami obstaja jasna vez, ki je ni mogo