Kaj je narobe s pobudo, s katero anonimni vlagatelj na US izpodbija odlok o omejitvi gibanja

POSLUŠAJ ČLANEK
Na današnjih protivladnih protestih je bilo večkrat slišati, da je odlok o omejitvi gibanja, ki ga je sprejela vlada, protiustaven, zato se državljani lahko prosto gibajo in tudi družijo na protestih. Kot smo lahko videli iz številnih posnetkov, so protestniki tovrstno stališče udejanjali tudi v praksi, saj predpisane razdalje dveh metrov večinoma niso upoštevali.

Ali je odlok protiustaven, sicer ravno ta čas, na pobudo vlagatelja, katerega identiteto US ohranja v anonimnosti, presoja ustavno sodišče. To je del odloka do končne presoje že zadržalo, zaradi česar mora vlada vsakotedensko preverjati, ali še obstajajo razmere, ki zahtevajo omejevanje gibanja.

A ugledni ustavni sodnik, ddr. Klemen Jaklič meni, da Ustavno sodišče pobude sploh ne bi smelo sprejeti v obravnavo. Zakaj, razlaga v svojem odklonilnem ločenem mnenju, katerega bistvene poudarke povzemamo spodaj. 



Ustavno sodišče je v začetku aprila po več letih dokončno odločilo o vprašanju financiranja zasebnih osnovnih šol.

Kljub temu da je bila odločitev v javnosti manj odmevna zaradi epidemije COVID-19 (najbrž pa tudi zaradi resignacije zainteresirane javnosti nad dolgotrajnim postopkom, politizacijo vprašanja in samim rezultatom razsodbe), pa je nekaj uglednih pravnikov pospremilo odločitev z alarmantnimi besedami.

Nekdanji ustavni sodnik dr. Jan Zobec je tako v komentarju za siol.net zapisal, da so ustavni sodniki s to odločno »razvrednostili ugled svoje institucije, njeno upoštevnost in njeno spoštovanje – ter s tem omajali enega od temeljev ustavne demokracije.«

Prvopodpisani pobudnik dr. Peter Gregorič pa je v oddaji Faktor ocenil, da se je ustavno sodišče postavilo za razsodnika v političnih vprašanjih (razmerje med javnim in zasebnim šolstvom), namesto da bi se ukvarjalo z ustavnopravnimi vprašanji. Če je tako, »potem ustavnega sodišča ne rabimo več,« je bil v svoji oceni oster Gregorčič.

Pobuda za oceno ustavnosti vladnega odloka o omejitvi gibanja


Ni še minil mesec dni od objave te razsodbe, že lahko na novem primeru spremljamo novo sporno odločitev ustavnega sodišča.

Gre za razsodbo o vladnem odloku, ki z namenom zaustavljanja epidemije COVID-19 med drugim omejuje gibanje izven občine stalnega prebivališča.

Da se je ustavno sodišče že s tem, da je pobudo sploh sprejelo v obravnavo, poslužilo dvojnih meril, da s tem ustvarja občutek, da izbira privilegirane stranke in da je razlog za to lahko tudi v političnih razsežnostih obravnavane materije, je razvidno iz odklonilnega ločenega mnenja, ki ga je konec preteklega tedna objavil sodnik ddr. Klemen Jaklič.



Celotno mnenje vam zaradi njegove jasnosti in argumentiranosti priporočamo v branje, na straneh Domovine pa vam prinašamo nekaj glavnih poudarkov.

Ustavno sodišče naredilo izjemo, kjer jo sicer ne dela


Vir: Ustavno sodišče RS


Ustavno sodišče praviloma sprejme pobudo v obravnavo potem, ko so izčrpana že vsa druga sredstva, po poti rednih sodišč.

Ustavno sodišče vsako leto zato zavrne stotine na stotine pobud. Celo v primerih, ko so zaradi dolgotrajnega pravdanja ogrožene človekove pravice in bi bil sprejem v obravnavo upravičen, skoraj nikoli ne naredi izjeme. V tem primeru pa jo je.

Zakaj je bila po mnenju sodnika Jakliča tokrat izjema neutemeljena?

(Neznani) pobudnik namreč v tem primeru ni izkazal pravnega interesa. To pomeni, da ni z ničimer pojasnil, v čem ga prepoved gibanja izven svoje občine onemogoča oziroma mu krši človekove pravice (recimo, da zaradi njega ne bi mogel obiskati partnerja ali partnerke, otroka ali česa tretjega, kar bi bilo zanj življenjsko nujno). Navedel je le, da se vozi na službo v Ljubljano, ki ni občina njegovega stalnega prebivališča.

»Toda to seveda ni utemeljitev njegovega pravnega interesa, saj Odlok ravno predvideva izjemo za prehod občinskih meja v primeru voženj na delo. /…/ Vožnja v službo preko meja občine z Odlokom vendar ni prepovedana,« zapiše sodnik Jaklič.

Pravni interes ne more biti že v tem, da ti grozi sankcija


Večina na ustavnem sodišču se je dejstva, da pravni interes posameznika v omenjeni pobudi ni izkazan, sicer zavedala. Iz zagate se je želela rešiti z utemeljitvijo, da je pravni interes vseeno podan, ker bi ob prehodu občinske meje pobudnik tvegal, da bi s tem storil prekršek in bil kaznovan z globo.

A Jaklič utemeljuje, da ne more veljati, da je pravni interes za sprejem pobude v obravnavo izkazan že s tem, da pobudniku grozi sankcija.

Praktični vsi prisilni predpisi se namreč nanašajo splošno na vse državljanke in državljane. A samo po sebi to ne zadošča za priznanje pravnega interesa posameznika, opozarja sodnik Jaklič:

»Sicer bi to pomenilo, če držimo večino za besedo, da od sedaj naprej vsakdo v tej državi izpolnjuje pravni interes in lahko neposredno na Ustavno sodišče vloži pobudo zoper katerikoli prisilni predpis npr. prekrškovne ali kazenske narave. Vselej v teh primerih namreč grozita kršitev in sankcija.«

Posledica – poplava neutemeljenih pobud


Ddr. Klemen Jaklič v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapiše, da je že ob odločanju o omenjeni pobudi ostale ustavne sodnike opozarjal, da tovrstna sodna praksa na široko odpira vrata neposrednim pobudam za izpodbijanje ukrepov, povezanih s Covid-19.

In res je v roku tedna dni število vloženih pobud skočilo z ene na kar 75 (podatek z dne 23. aprila 2020).

»Česa takega še nismo videli,« piše sodnik Jaklič. »V želji, da bi za vsako ceno vzelo v obravnavo ta politično nabiti primer, v katerem pobudnik ni izkazal niti ene konkretne okoliščine posega in ki bi ga Ustavno sodišče ob kaki drugi konstelaciji v državi v trenutku zavrglo (o tem sem v dobrih dveh letih opazovanja odločanja povsem prepričan), je Ustavno sodišče s tem že povzročilo škodo varstvu človekovih pravic v vseh ostalih primerih, kjer pa dokazano gre za konkretne posege, ki kličejo po presoji in jo že dolgo, predolgo čakajo.«

Dvojna merila – US izbira privilegirane stranke


Zakaj je torej kljub vsemu navedenemu ustavno sodišče sprejelo v obravnavo omenjeno pobudo?

To »ostaja neodgovorjena skrivnost,« zapiše sodnik Jaklič. »Takšno postopanje pa vzpostavlja občutek, da si Ustavno sodišče v nasprotju z zakonom in ustavno zapovedjo enake obravnave izbira privilegirane stranke.«

Čeprav prepušča presojo, kaj bi lahko bil razlog za neenako obravnavo, nam, državljanom in državljankam, pa vseeno opozori, da bi lahko razlog bil politične narave: »Če ima razlog za razlikovanje karkoli opraviti s politično visoko napeto vsebino te zadeve (v nasprotju z zadevami ostalih), takšno razlikovanje lahko predstavlja celo privilegiranje diskriminatorne narave, kar bi bilo samo po sebi huda kršitev človekovih pravic.«
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike