Evropski vrh na Cipru – finančni okvir in želja po skupni obrambi

Evropski voditelji se na vrhu v Cipru pogovarjajo o več temah. Govora bo o evropskem proračunu, energiji, vojni v Iranu, skupni obrambi, odnosih s Turčijo in Izraelom, zalivskimi državami, v zvezi z Ukrajino pa je dogovor potekal relativno hitro. Oči evropskih in tujih vlad so uprte v Ciper, ker pričakujejo dogovore, ki bodo prinesli vsaj natančno usmeritev delovnih načrtov, finančno konstrukcijo ter zunanje politični okvir. V večini točk so evropske države na liniji, z izjemo nekaj perečih tem, kjer se bodo najbrž lomila kopja.

Sprejetje večletnega finančnega okvirja 2028–2034 (MFF)

Ena izmed glavnih točk je sprejetje večletnega finančnega okvirja za 2028-2034, o čemer potekajo debate že devet mesecev. Velikost MFF naj bi bila okoli 1,2 bilijona EUR, vendar so realne številke med 1,5 in 1,8 bilijona EUR v današnji vrednosti EUR.

Države članice se ne morejo dogovoriti o razdelitvi sredstev, za finančni okvir pa je treba soglasje vseh članic. V tem primeru ne gre le za nasprotovanje raznih Orbanov in Ficov, ampak za dejanski strah, da bodo nekatere države, predvsem tiste iz vzhodne in južne Evrope, izpadle iz pomembnih finančnih shem. Dogovorjeni finančni okvir pa bo praktično fiksiran in ga bo zelo težko spreminjati, zato se ob pogajanjih članice navezujejo na najmanjše možne investicije, pomoči in subvencije, kar posledično podaljšuje pogajanja v nedogled.

MFF bo potekal nekoliko drugače kot dosedanji proračuni, ki so nekako sledili dinamiki porabe evropskih držav in koheziji. MFF se bo osredotočal na konkurenčnost, učinkovitost in dodano vrednost, kar pomeni, da bosta državi z višjo dodano vrednostjo, recimo Nemčija in Irska, prejeli več kot državi z nižjo dodano vrednostjo, na primer Španija in Romunija. Nekatere članice na vzhodu in jugu se torej bojijo, da bodo zato izpadle iz mnogih proračunskih postavk in prejele manj denarja, kar bo povečevalo razlike med državami in celo regijami. Nekatere države so prepričane, da bo to ogrozilo celotni koncept evropske kohezije.

Po drugi strani so bogatejše članice nekoliko bolj zadržane pri višjem vplačevanju v evropski proračun. Nizozemska, Švedska in Danska so vse izrazile nasprotovanju višjim vplačilom, če to ne bo pogojeno s striktnim nadzorom in izplenom, kot sta učinkovitost in produktivnost. Več držav na spodnjem dnu dohodkovne lestvice pa je izrazilo nasprotovanje rezom v kmetijske in kohezijske sklade, ki bi ogrozili več njihovih regij. Te članice so izrazile strah, da bo šla večina denarja v evropske regije z najvišjo dodatno vrednostjo in konkurenčnostjo, na primer Irska, Nemčija, Danska, Francija, Luksemburg, Švedska in Finska.

Toda nov koncept bo vseeno prinesel več svobode državam članicam. Medtem ko bo Evropska komisija obdržala pravico do strateškega odločanja na najvišji ravni, bodo imele države članice več svobode pri odločanju in razpolaganju s sredstvi.

Manj konkurenčne članice pravijo, da bodo tako sredstva iz Evropskega sklada za konkurenčnost v vrednosti okoli 400 milijard EUR v večini končala v najbolj razvitih članicah. Tako pravijo, ker že danes večina denarja iz fondov Horizon Europe, Inovacijski fond in Program za digitalno preobrazbo v večini konča pri bogatejših članicah. Predsednik Evropskega sveta Antonio Costa zato poizkuša pospešiti sprejetje MFF do konca leta 2026, da bi se lahko države začele pripravljati na nova pravila, čeprav večina članic pravi, da bi hiter sprejem MFF pomenil ad-hoc rešitev, s katero ne bo zadovoljen nihče.

Financiranje Ukrajine

Evropa se je po dolgem času zedinila glede financiranja Ukrajine, potem ko je ta ponovno odprla naftovod do Madžarske in Slovaške. Novi madžarski predsednik vlade Magyar je dovolj prisrčno pozdravil ukrajinskega predsednika Zelenskega in s tem nakazal nekoliko bolj prisrčne odnose med državama, čeprav bodo ti še vedno bolj ali manj temeljili na pragmatizmu. EU je tako Ukrajini zagotovila 90 EUR veliko posojilo, ki bo zagotovilo Ukrajini preživetje za naslednji dve leti. Prva tranša bo v višini 45 milijard EUR in izplačana v letu 2026.

Ukrajina bo večino proračuna porabila za vojsko, velik del porabe bo končal ponovno v Evropi pri evropski vojaški industriji, del pa bo šel za lastni razvoj v obrambnem sektorju. Ukrajina je namreč za časa vojne postala ena vodilnih držav v tehnologiji proizvodnje dronov, obrambe pred droni, v tem trenutku pa pomaga učiti ameriške vojake v zalivu, kako učinkovito uporabljati drone tako v napadu kot v obrambi. Poleg posojila je EU sprejela še dvajseti sveženj sankcij proti Rusiji. Medtem je hrvaški predsednik vlade Plenković nagovoril članice o morebitnem vstopu Ukrajine v Evropsko unijo do konca 2026 in povedal, da je to nerealistično, kajti Ukrajina ne bo mogla izpolniti vseh zahtev v tako kratkem času.

Obrambne zmogljivosti Evrope

Ciprski predsednik Christodoulides je zahteval pogovor o skupni obrambi Evrope, s katero ni zadovoljen. Poudaril je, da člen 42.7. Lizbonske pogodbe nalaga ukrepanje in zaščito članic, ko je ta pod napadom tuje države. Ciper namreč ne potrebuje NATA, ampak obrambno močno Evropo, ki bo sposobna braniti evropsko zemljo. Christodoulides je še poudaril, da so imeli med iranskim napadom na Ciper težave v komunikacijah z evropskimi državami, odziv je bil počasen in niso vedeli, kdo je odgovoren za katere naloge ter kako bi se morali odzvati.

Christodoulides torej želi povedati, da ima EU obrambni sistem, ki ne deluje učinkovito. Glede na to, da je Ciper vedno pod ponovnim udarom iz Turčije, je njegova skrb na mestu.

Evropske članice se morajo strinjati, da so njihove obrambne zmogljivosti bistveno slabše od tistih iz hladne vojne, ZDA pa imajo prav, da mora EU poskrbeti za lastno obrambo in interese. Če EU ni sposobna takoj zaščititi niti Mediterana, ki je njeno dvorišče, potem bo težko izvajala obrambne naloge v Arktičnem morju ali na vzhodu unije. Nekatere članice so povišanje obrambnih zmogljivosti vzele resno, kot na primer Švedska, Finska, Poljska, Grčija in Nemčija, medtem ko mnoge druge članice še vedno uporabljajo populizem pri nasprotovanju učinkovitejših obrambnih zmogljivosti.

Kot je ob večerji povedal Christodoulides, mora EU vsaj začeti z načrtovanjem sistema koordinirane obrambe, povečanja vojaških sil in evropskega centralnega poveljstva. Več naj bi bilo znano v prihodnjih dneh.

Afera med Von der Leyenovo in Turčijo

Predsednica Evropske komisije von der Leyen je povedala nekaj krepkih besed v zvezi s Turčijo in povzročila manjši škandal. Von der Leyenova je ob 80. obletnici časopisa Die Zeit povedala, da če EU ne sprejme drugih evropskih članic in se konsolidira znotraj kontinenta, potem bodo te članice padle pod ruski, kitajski in turški vpliv. Mnogi evropski poslanci predvsem z levega pola so kritično nastopili proti von de Leyenovi in jo obtožili, da deli ljudi na naše in ne-naše. Toda večina članic in voditeljev razmišlja podobno, uradna Ankara pa zaenkrat še ni komentirala njenih izjav.

Vsekakor pa je dejstvo, da Turčija aktivno podpira Hamas, Hezbolah in Muslimansko bratovščino ter financira njihove organizacije v Evropi. Turčija je izvedla že več agresivnih morskih manevrov proti Grčiji in Cipru, nenazadnje pa še vedno okupira 37 % Cipra.

Enako je Turčija aktivno odprla migracijske poti tudi po končani vojni in je aktivna pri pošiljanju migrantskih plovil v Grške vode. V tem trenutku podpira Iran in njihov teokratski režim ter omogoča pripadnikom IRGC kupovanje nepremičnin v Turčiji, od koder lahko izvajajo naloge v Evropi. Igrala je dvojno vlogo v ukrajinski vojni in podpirala oborožene milice Muslimanske bratovščine v Egiptu. Turčija pod Erdoganom se je izkazala kot nezanesljiv partner, zato morda besede von der Leyenove niso diplomatsko taktične, toda vsekakor razumne.

Nove energetske poti in odnosi z Izraelom

EU je začela delati na alternativnih energetskih poteh tudi v sodelovanju zalivskimi državami in Indijo. Več evropskih držav se je vključilo v projekte ali v njih sodeluje, kot na primer IMEC, savdska povezava vzhod-zahod, novi terminali v emiratih in iraške povezave skozi Jordanijo. Več o tem smo že pisali. Voditelji iz držav članic zalivskih držav (GCC), Egipta, Sirije, Jordanije in Libanona se bodo danes, 24. aprila, sestali z najvišjimi voditelji EU na ciprskem vrhu. Pogovarjali se bodo o razmerah v Libanonu, zato bo vsekakor na Cipru libanonski predsednik Aoun, egiptovski Sisi, jordanski kronski princ Husein in generalni sekretar GCC Al Budaiwi.

Pogovori bodo potekali o izraelskih napadih in zasedbi dela Libanona in strahu evropskih držav o novem begunskem valu. Egiptovski predsednik Sisi, ki se je zadnje čase znašel v zavezništvu s turškim predsednikom Erdoganom, z njim se je namreč ponujal za skupna mirovna pogajanja med ZDA in Iranom, upa na evropsko pomoč pri končanju vojne v regiji in denarno pomoč. Egipt, ki se sicer že leta bori s težavami, se je znašel v hudi energetski krizi, zdaj pa se boji težav še v Adenskem zalivu, ki bi zmanjšale promet skozi Sueški prekop.

Christodoulides se je sicer ponujal za gostitelja pogajanj med Libanonom in Izraelom, ki naj bi ga organiziral francoski predsednik Macron, vendar sta se obe državi odločili za pogajanja v ZDA pod sponzorstvom Trumpa.

Medtem je Evropska komisija zavrnila pobudo, ki bi ukinila sporazum med EU in Izraelom. Pobudo je dal španski predsednik Sanchez skupaj z Irsko, zanjo se je ogrela tudi Slovenija, vendar naj bi večina članic nasprotovala, najbolj pa Nemčija in Italija. Nasprotovanje sta izrazili tudi Francija in Švedska, ki sta sicer večkrat izrazili kritiko do Izraela, zato je bilo jasno, da predlog ne bo sprejet. Morda so nekateri pričakovali drugačno reakcijo od obeh držav, saj sta pred kratkim dali predlog za povišanje carin na izdelke izraelskih naseljencev iz Zahodnega brega.

Pred dnevi se je v Bruslju sicer mudil palestinski predsednik vlade Mohamed Mustafa, s katerim so razpravljali o dolgoročnem miru in palestinski državi. Vsi so se strinjali, da so napadi izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu nesprejemljivi in da je ustanovitev dveh delujočih držav edina pot k miru.

Kaj lahko pričakujemo

EU bo verjetno sprejela nekaj zavez v zvezi obrambe svojih ozemelj in večjo učinkovitost lastnih vojaških sil. Ali bo resna vojaška reforma ali le krpanje lukenj, še ni jasno. Obstaja želja po ureditvi razmer v Libanonu, vendar ni jasno, ali bo EU pritisnila na libanonske voditelje, da bi se resno lotili odstranjevanja vpliva teroristične organizacije Hezbolah, ki ima vpliv tako v predsedstvu, vladi, parlamentu in vojski. Hezbolah je namreč glavni razlog težav v Libanonu.

Dogovori o alternativnih energetskih poteh bodo lažji, kajti te EU nujno potrebuje, arabske države pa so zelo odločne doseči nekakšen sporazum.

Evropska unija je pasivna med iransko vojno, zato je vprašanje, kako se bo zares lotila Hormuške ožine in discipliniranja Irana. Glede na to, da EU nima niti vojske niti volje za urejanje razmer v Arabskem morju, se bo verjetno poskušala z Iranom pogajati. Toda dolgoročno bo to ponovno prineslo nemire, napetosti, iransko oboroževanje, teroristične napade in vojno.

Evropski strah pred novo migracijo je tako globok, da bodo pristali na vsako iransko izsiljevanje. Vsekakor pa je pozitivno, da bo novi proračun naravnan na učinkovitost, dodano vrednost in konkurenčnost. Upati je, da se bodo članice uspele dogovoriti za takšen proračun.