Bo Janševa vlada zagrizla v najtrši oreh – subvencije?
- 9. 6. 2026 ob 11:53
- 13 komentarjev
Ko nova vlada napoveduje racionalizacijo javne porabe in odgovornejše upravljanje državnih financ, se bo prej ali slej srečala z vprašanjem subvencij, ki se mu doslej, vsaj ne zares, ni posvetila nobena slovenska vlada.
Tu se križajo politični interesi, vplivne interesne skupine in desetletja ustaljenih praks, zato je zmanjševanje subvencij eden najtežjih političnih projektov, hkrati pa eden najpomembnejših, če želi država dolgoročno uravnotežiti javne finance in spodbuditi večjo gospodarsko samostojnost.
V Sloveniji smo se v zadnjih desetletjih navadili, da država rešuje skoraj vsako težavo z novo subvencijo. Ko je težava v energetiki, pride subvencija. Ko je težava v prometu, pride subvencija. Ko se pojavijo težave v medijih, kulturi ali gospodarstvu, je prvi odziv države praviloma nova finančna pomoč.
Toda vsaka subvencija ima svojo ceno. Plačujejo jo davkoplačevalci, pogosto pa ima tudi manj opazne posledice: zmanjšuje podjetnost, slabi konkurenčnost in ustvarja odvisnost od države.
Vsaka subvencija ima svojo ceno.
Subvencije za kmetijstvo
Posebno poglavje predstavljajo subvencije v kmetijstvu. Za razliko od mnogih drugih področij imajo kmetijske subvencije določeno zgodovinsko in strateško utemeljitev. Evropska unija že desetletja podpira kmetijstvo zaradi prehranske varnosti, ohranjanja poseljenosti podeželja in varovanja kulturne krajine.
Toda ali subvencije dejansko spodbujajo razvoj in modernizacijo slovenskega kmetijstva? Ali pa v nekaterih primerih ohranjajo neučinkovite strukture, ki brez državne pomoči ne bi mogle preživeti?
Slovenski kmetje se pogosto znajdejo v paradoksalnem položaju. Po eni strani so močno regulirani in odvisni od evropskih sredstev, po drugi pa se soočajo z nelojalno konkurenco uvožene hrane in z vse višjimi stroški poslovanja.
Zato je vprašanje, kako subvencije v kmetijstvu usmeriti tako, da spodbujajo produktivnost, samooskrbo in razvoj, namesto da zgolj ohranjajo obstoječe stanje.
Država mora ločiti med podporo slovenski prehranski varnosti in financiranjem sistemov, ki sami po sebi ne ustvarjajo dodane vrednosti.
Subvencioniranje medijev
Še precej manj prepričljiva pa je zgodba pri subvencioniranju medijev.
Ko država začne financirati medije, se odpre vprašanje njihove neodvisnosti. Tudi če je sistem dodeljevanja sredstev formalno transparenten in zakonit, ostaja dejstvo, da medij, ki pomemben del svojih prihodkov prejema iz javnih virov, težko povsem zanemari politično okolje, ki o teh sredstvih odloča.
V Sloveniji že deluje javni medijski servis RTV Slovenija, ki ga državljani financiramo prek obveznega prispevka. Zato se upravičeno postavlja vprašanje, ali je dodatno državno financiranje zasebnih medijev res potrebno in kakšen javni interes z njim zasledujemo.
Zagovorniki subvencij trdijo, da gre za zaščito medijskega pluralizma. Kritiki opozarjajo, da gre pogosto za zaščito poslovnih modelov, ki se niso uspeli prilagoditi novim razmeram digitalne dobe.
V zadnjih letih smo bili priča številnim razpisom, digitalizacijskim projektom in posebnim oblikam državne podpore medijskim hišam. Ob tem se vedno znova pojavlja isto vprašanje: ali država dejansko varuje javni interes ali pa predvsem podpira posamezne lastnike in njihove poslovne modele?
Prava medijska neodvisnost temelji predvsem na zaupanju bralcev, gledalcev in poslušalcev. Medij, ki ga občinstvo ceni, bo našel način financiranja. Medij, ki ga občinstvo ne potrebuje, pa težko upraviči obstoj zgolj z državno pomočjo.
Medij, ki ga občinstvo ceni, bo našel način financiranja.
Trg potrebuje več svobode in manj državnega skrbništva
Večina subvencij ima skupno lastnost: ustvarjajo občutek varnosti, ki pa je pogosto le navidezen.
Podjetja, organizacije in posamezniki se postopoma prilagodijo sistemu državne podpore. Namesto da bi iskali nove tržne priložnosti, inovacije in boljše poslovne modele, se naučijo spremljati razpise.
Posledici sta manj konkurenčno gospodarstvo in zmanjšana odpornost na spremembe.
To ne pomeni, da je treba ukiniti vse subvencije – nekatere imajo pomembno razvojno, socialno ali strateško vlogo. Vendar pa bi vsaka subvencija morala prestati preprost preizkus, ali brez nje nastane več škode ali več koristi.
Če je odgovor nejasen, je morda čas za resen razmislek o tem, ali je takšna pomoč sploh upravičena.
Nova vlada bo svojo resnost pri izvajanju reform dokazala prav na tem področju. Zmanjševati subvencije tam, kjer ni političnega odpora, je razmeroma preprosto. Veliko zahtevneje je poseči na področja, kjer so interesi najmočnejši in kjer so prejemniki državne pomoči navajeni, da jim država vedno znova priskoči na pomoč.
Prav zato bodo subvencije eden prvih resničnih preizkusov političnega poguma Janševe vlade. Če ji bo uspelo omejiti neučinkovite državne pomoči in hkrati zaščititi strateške interese države, bo naredila pomemben korak k bolj odgovorni, konkurenčni in svobodni družbi. V nasprotnem primeru bomo še naprej živeli v sistemu, v katerem je uspeh pogosto bolj odvisen od dostopa do državnega proračuna kot od sposobnosti konkuriranja na trgu.
Zahtevno je poseči na področja, kjer so interesi najmočnejši in kjer so prejemniki državne pomoči navajeni, da jim država vedno znova priskoči na pomoč.
Izbrano za naročnike
Zadnje objave
Čudovita ljubezenska zgodba
Vzpon islamske države (3. del): Milenijska teroristična zarota
Sveta Joahim in Ana – Jezusova stara starša
Ivankine in Žanove sledi (3/10): Pastirče mlado i milo, kaj si se táko stužilo ...
O Prešernovi rojstni hiši, žlahtni dediščini pesnikovega humanizma (1. del)
Ekskluzivno za naročnike
Čudovita ljubezenska zgodba
Vzpon islamske države (3. del): Milenijska teroristična zarota
Ivankine in Žanove sledi (3/10): Pastirče mlado i milo, kaj si se táko stužilo ...
Prihajajoči dogodki
Romarsko potovanje: »Višarje z okolico«
Večeri v atriju: »Harmonikarski trio«
61. študijski dnevi Draga
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 261: Raje kot otroke sprejemamo migrante
Domovina št. 260: Čigave so slovenske gore?
Domovina št. 259: Evropa je v veliki meri zavožena
Domovina št. 258: Kdor ne sprejme naše kulture, naj odide
Domovina št. 257: 35 let Slovenije – kam smo prišli?
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
13 komentarjev
Irena
Delno bi morali dati na izbiro davkoplačevalcem, da sami izberemo, komu bi želeli dati državno subvencijo, tako kot lahko namenimo 1% dohodnine, ali pa naj to povečajo in ukinejo kaj drugega. Vsaj za medije in NVO-je bi bilo treba dati na izbiro davkoplačevalcem, pa naj se vidi koliko maronov bo podprlo msm trobila in KGB-propagando na hamasTV. To bi naredilo medije bolj neodvisne, kar je osnova za demokracijo.
Andrej Muren
Osebno sem velik nasprotnik vseh možnih oblik subvencij. Kar takoj bi brez obrazložitve črtal vse subvencije za medije, NVO in razna društva ter privatne "inštitute".
Nasprotujem tudi subvencijam podjetjem. Kot nekdanji dolgoletni uslužbenec Ministrstva za gospodarstvo vem, da so subvencije podjetjem dejansko, ne samo potencialno koruptivne (ker ni dovolj denarja za vsa podjetja), poleg tega je njihov učinek največkrat minoren. Veliko pametneje bi bilo za obseg nameravanih subvencij znižati davke, pa bi imeli od tega korist vsi, ne samo (politično) izbrani.
Posebno poglavje so kmetijske subvencije, ker se z njimi skušajo reševati širši problemi, ne samo kmetijska pridelava. A še tu so po mojem uporabljene napačno. Ker se dajejo na 1 ha obdelovalne zemlje, namesto da bi se dajale na 1 kg pridelanega živila, zagotovo. Ne vem pa, ali bi EU tako spremembo dopuščala.
Sklepna misel bi bila, čim manj ali po možnosti nobenih subvencij. Seveda se povsem zavedam eksplozivnosti takega stališča. Naš narod ja zaradi 80-letnega socializma navajen na subvencije in na to, da njegove težave rešuje država, ne on sam. Zato bo morebitno zmanjševanje subvencij rodilo grozen ljudski revolt, ki ga bodo podpihovali levuharji in večina bo nasedla njihovi propagandi še precej bolj kot je pri interventnemu zakonu.
A nekoč je potrebno začeti omejevati našo škodljivo prakso dajanja subvencij vsepovprek. V sedanjem trenutku, ko denarja manjka na vseh področjih in je proračun v velikem minusu, je ravno pravi čas za začetek.
Peter Klepec
Mediji so eden od večjih slovenskih problemov. Zaradi majhnosti jezikovnega prostora noben od njih ne more eksistirati po tržnih pogojih. Tudi z reklamami vred ne more. Z razpoložljivim izkupičkom od prodaje pa tudi ne more nuditi kvalitete. Zato so vsi še obstoječi mediji “prodane duše”, ki živijo od subvencij ali dotacij od svojih političnih sponzorjev. In potem trošijo naročeno muziko, kar jih diskvalificira. Rešitev bi bila privatizacija s tujim kapitalom, kar je pa mali verjetno: nihče ne bo investiral v nelukrativne slovenske medije. Ali pa nek mehanizem subvencije brez političnega ozadja. Kako, ne vem. Ker v Sloveniji je še korupcija korumpirana. Mogoce bi bilo možno kaj podobnega kot pri letalskih družbah: subvencije zato, da tuje družbe sploh letijo na Brnik. Mogoce bi potem kak večji tuji medij publiciral v slovenščini imel tukaj svojo depandanso. Verjetno bi se pa tudi to sfižilo.
Xylon
Že od nekdaj sem proti državnim subvencijam, saj gre v večini primerov za golo potuho podjetjem in cuzlanje davkoplačevalskega denarja brez efektivnih rezultatov za ekonomski preboj. Torej, subvencije NE, razen za kmetijstvo, ki je itak že pod patronatom evropske kmetijske politike, in za velike infrastrukturne projekte, v obeh primerih ob strogem nadzoru ekonomičnosti porabe in efektivnosti rezultatov. Torej v nobenem primeru aneks na aneks ali metanje denarja v kmetijstvo brez rezultatov.
Off the topic, novi vladi predlagam in jo milo naprošam, naj dokončno preseka s sedanjim modelom nujnosti registracije s.p.jev za vsako malenkost. A se je res tako težko dogovoriti, da bi postavili neko letno mejo prihodka, do katere lahko posameznik služi na trgu, ne da bi bil sploh prisiljen registrirati s.p. in plačati davek ? Naj jih finančna služba potem sproti obvešča, če so letno mejo presegli, da je od te meje dalje potrebno registrirati prikladno obliko s.p.ja ali podjetje. Pustimo ljudem, naj se sami preživljajo, namesto da so prisiljeni raje prejemati socialne pomoči, ker na črno ne upajo delati, za sp-je pa ne zaslužijo dovolj. Kombiniranje tega ukrepa s stimuliranjem prostovoljnih vplačil v pokojninski sistem bi ljudem omogočilo "dihati". Naj bo posamezniku dopuščena možnost, da se sam preživi na trgu. Če začne ustvarjati višji letni promet, pa se v odvisnosti od letnega prometa nad to letno mejo registrira ustrezna samozaposlitvena oblika in obvezna vplačila v pokojninski sistem plus (nizke) davčne dajatve. Nekatere države že imajo podobne sisteme, logika za njimi pa je pustiti ljudem, da sami preživijo, in presekati odvisnost državljanov od države. Z drugimi besedami, morda bi dobili več čistlcev čevljev, sprehajalcev psov ali ostarelih, najetih gospodinj, oskrbovalcev, itd., torej cel spekter poklicev, ki jih v Sloveniji skorajda ni (več) ali pa uvažanje delovne dile zanje državo drago stane. Če lahko posameznik do neke meje letnega prometa dela brez strahu glede registracije in obdavčitve, bi to stimuliralo cel kup mladih in tudi drugih delov populacije, da se sami preživljajo na trgu, brez da jih država pri tem ovira in zaradi pretirane regulacije raje sili v sprejemanje brezposelnosti in v socialne pomoči . In dajmo enkrat za vselej presekati preživeto socialistično mantro o prekarnem delu, ki sodi v prejšnje stoletje. Dajmo si naliti čistega vina, da je glavnina poklicev takšnih, kjer ni pričakovati, da se bo posameznik ugnezdil v nekem podjetju za 20, 30 ali 40 let, in tam nehal razmišljati ter bo tam vzdrževal minimalno produktivnost. Ravno nasprotno, prihodnost je v fleksibilnih in dinamičnih oblikah zaposlitve, ja, tudi prekarnih, ki so bolj pisane na kožo pisameznikovega življenjskega sloga (digitalni nomadi, kombinacija dela z odsotnostjo zaradi potovanj, torej kombinacija work&pleasure, kombiniranje različnih poklicev in del, itd.). Zelo mi je žal, vendar teh zaostalih sindikatov, ki imajo še vedno enako logiko razmišljanja, kot da smo v 19. stoletju, o kobajagi nevarnosti prekarnih poklicev, ne morem poslušati več.
Že krepko lezem v 60.-a leta, pa sem že jaz tista generacija, ki nikoli ni imela zaposlitve za nedoločen čas. Sindikalno bluzenje o bojda škodljivi prekarnosti mi zato obrača želodec. Težišče mora biti na vrednoti dela in zaslužka, ne pa na tem, da se 20 ali 40 let zasediš v nekem podjetju, ki na koncu zaradi tega nima več neke dodane vrednosti, posameznik pa se mora odreči življenjskemu stilu in se omejiti na 20 ali največ 30 dni dopusta na leto. Čemu, če pa so bolj fleksibilne oblike zaposlovanja lahko bolj prilagojene posameznikovim potrebam?
Nihče me ne bo prepričal, da v Sloveniji ni mogoče uvesti zakona, da lahko posameznik do neke letne meje prometa prosto dela in zasluži, ne da bi bil za to prisiljen registrirati s.p. in plačevati davke. Lahko bi dejali, da gre na nek način za legalizacijo že obstoječega dela na črno, od katerega se v davčne blagajno prav tako ne steka nič, se pa iz nje odteka za socialne transferje navidezno brezposelnih. Če posameznike odklopimo od transferjev in jim damo možnost, da se sami preživijo brez strahu, smo že s tem na konju. Da ne govorim o tem, kakšen spodbuden učinek bi to imelo na podjetnost državljanov. Mi takšen obrat potrebujemo zaradi socialistične miselnosti ljudi, da bo država vse dala in vse uredila (predvsem enakost v revščini), posameznik pa pasivno čaka, da se to zgodi.
Peter Klepec
Mislim, da nimate prav. Res je, da je preveč toga ureditev z s.p.-ji. Za mnoge poklice je bolj praktična oblika “Freelancer”, prosti poklic. Tako kot to pozna Evropa. Zadosca prijava in davčna napoved. Freelancer mora izstavljati račune in plačat dohodnino na koncu leta, oz. po akontacijah, ki se izračunajo na podlagi dohodkov iz preteklih let. Tudi prispevkov ni treba placevat. Pridobitna dejavnost brez davka ni pravična do ostalih aktivnih državljanov, ki morajo davke placevat. Seveda pa freelancerji ne morejo biti vsi v vseh poklicih. Se enkrat: enostavno prepišite brez sprememb eno ureditev druge moderne drzave. Slovenija (se) ni moderna država.
Igor Ferluga
Nisem ravno poznavalec, vem pa da obstajajo alternative polnemu s.p.-ju, ki so v nekaterih primerih ugodnejse: popoldanski s.p., delo po podjemni/avtorski pogodbi ali pa ODD- občasno dopolnilno delo.
Xylon
Igor, te alternative zahtevajo registracijo in mesečno plačevanje davka, vezanega na registrirani s.p., v kakršnikoli obliki že je. Ko mora nekdo vsako mesec zaslužiti 600 EUR ali več samo za plačilo tega davka, kje je potem še mesečni zaslužek? Realno gre za to, da ljudem omogočimo, da se prebijejo čez mesec. Če zasluži premalo, da bi plačeval davčni harač za s.p., hkrati pa ne sme delati brez registriranja tega dela, potem ljudje raje ne delajo in so na socialki. Kot sem dejala, gre na nek način za legalizacijo dela na črno. Peter je omenil freelancarje in plačilo akontacije od dohodnine, kar je ena od možnih oblik. Gre pa za to, da se po eni strani delovno aktivirajo celi segmenti zaposlenega ali nezaposlenega prebivalstva, ki so za delo zainteresirani, ne zaslužijo pa dovolj, da bi bili zmožni plačevati mesečni harač za cel ali popoldanski s.p., zato so tisti, ki so brezposelni, raje priklopljeni na socialke, ker se bojijo kazni iz dela na črno. Po drugi strani pa da sodržavljanom, ki potrebujejo razne storitve, in so zanje pripravljeni tudi plačati, omogočimo, da brez strahu najemajo izvajalce teh storitev, ne da bi se bali inšpekcije in kazni za zaposlovanje na črno. Osebno poznam cel kup žensk, ki hodijo družinam likati, pospravljati, kuhati, ali pa skrbijo za ostarele starše. Tako njih kot njihove delodajalce je strah inšpekcij, saj delajo na črno. Zakaj takšnega dela ne legalizirati? Tu je masa mladih, armade brezposelnih na socialkah, ki bi nili zainteresirani za priložnosti na trgu za zaslužke, ki so ravno dovolj visoki, da se oseba mesečno prebije in plača položnice, niso pa dovolj visoki, da vsak mesec plača še dodatnih 600 ali več EUR iz naslova tega ali onega s.p., ki ga je po sedanji zakonodaji dolžan registrirati. Neko gospodinjstvo za to, da jim kuha in čisti doma ali hodi po nakupe ali "pedina"ostarele starše, hrani ali sprehaja psa, pazi otroke itd., ne bo s to osebo sklepalo podjemnih pogodb, saj tudi oni nimajo ustrezno ahtevane statusne oblike, da bi lahko to počeli. Takšne oblike dela so zaradi zbirokratizirane države in zakonodaje nujno prisiljene v ilegalo. Nedavno je davčna opustila primer proti sosedu, ki je drugemu, nepokretnemu sosedu, BREZPLAČNO popravil streho in bil nemudoma pod postopki zaradi dela na črno in menda utaje davkov. Gre za katastrofalno neumnost omejevanja in potiskanja v ilegalo aktivnosti, ki bi ljudem omogočile preživetje, državo pa prepoved tega stane, saj ima zato armado uživalcev socialnih transferjev. Naj ljudje delajo in zaslužijo do neke letne meje prometa, brez potrebe sklepanja podjemnih pogodb ali s.p.jev, naj od tega plačajo akontacijo dohodnine, če želijo in jim ostane tudi v tretji pokojninski steber, in to je to. Druge države v Evropi take sisteme že imajo, zato praktično nimajo delala na črno oz. je le-to v zelo majhnem obsegu. DA SE. In bi bilo treba. Saj so že v jugi poznali nekaj podobnega, madona, že v jugi so dosedi pomagali npr. pri gradnji ali pokrivanju strehe ali v kmetijstvu, pa država, sicer mahnjena na 100% kontrolo, ni komplicirala in pošiljala davčnih inšpektorjev, če je kdo na ta način zaslužil. Res pa je, da od tega nič ni imela, saj ti ljudje niso od teh zaslužkov državi plačevali ničesar, npr. v obliki akontacije dohodnine. Jaz pa predlagam, da se ljudem to delo omogoči, ne da ga posebej registrirajo, in od tega pač plačajo npr. akontacijo dohodnine. Do neke meje letnega prometa, nad katero bi se zahteval s.p., ker so zaslužki višji in je smiselno, da se na podlagi teh višjih prihodkov zahteva registrirana samozaposlitev z vsemi vplačili davkov in prispevkov, kot so zahtevani za te in one s.p.je. Rešitve mikro s.p.ja ne poznam, vendar menim, da ni dovolj. Država MORA ljudem pustiti, da se mesečno preživijo, PIKA, ker je to dobro za posameznika in njegovo neodvisnost od državne pomoči, in ker je to dobro za davkoplačevalsce, da se sredstva namesto v socialne transferje lahko usmerjajo tha, kjer so potrebnejša, npr. v zdravstvo, institucionalizirano in neinstitucionalizirano oskrbo ostarelih ali v šolstvo, na primer. Igor, a boste sosedi, ki vam je prišla polikat in pospraviti, dali podjemno pogodbo? Kako pa boste to storili? Na kakšni zakonski podlagi? Noben od vaju ni podjetje ali s.p., pravnoformalno v takšna pogodbena razmerja ne morete sklepati, lahko gresta zgolj v polje dela na črno. O TEM GOVORIM. In ja, s Petrom se strinjam, akontacija od dohodnine naj bo model. Brez registracije, brez prijav dela, podlaga naj bo zgolj letni zaslužek (promet) in naj ta letni promet država omeji na 12 povprečnih plač ali malce pod to mejo, če pa je ta meja presežena, pa se zahteva registracija s.p. Ne kričim, boldiram.
Igor Ferluga
Kmetijske subvencije so del skupne evropske politike odkar pomnim in nacionalne vlade, tudi Janseva tu nimajo neposrednih pristojnosti. Te subvencije so glavni razlog, da Evropa uziva bistveno bolj okusno in zdravo hrano kot mnoge druge zahodne drzave z ZDA vred in da Evropa zaradi njih ohranja kolikor toliko privlacno kulturno krajino podezelja. Posredno ustvarjajo moznosti turizma na podezelju, ki ga v ZDA, razen v nacionalnih parkih, skoraj ni. Evropska kmetijska politika ekosocialnega druzinskega kmetijstva, bistveno razlicna od intenzivne trzno-liberalne kmetijske produkcije, je zgodba o uspehu. In zgodb o uspehu pametne druzbe ne uničujejo. Zato skrbi zmanjsevanje deleza za kmetijske subvencije v evropskem proracunu, ki ga nacrtuje Evropska komisija.
Ostale subvencije v gospodarstvu po mojem nimajo pravega rezona. Najmanj resevanje priviligiranega bancnega sektorja, ko ta iz razlogov neodgovornega deljenja posojil zaide v probleme. Pogojno sem za racionalne subvencije zaradi tehnolosko-razvojnih in ekoloskih motivov.
Peter Klepec
Nimate prav glede bank. Tudi ne gre za subvencioniranje neke panoge, ki se tržno ne izplaca, ampak za reševanju necesa, kar je neobhodno potrebno za obstoj druzbe. Ce vam crknejo sistemske banke, vse crkne. Ker potem ni več denarja. To je Merkel razumela leta 2008 in 2010, ko je rešila Grke, s tem da je rešila banke.
Igor Ferluga
Ce so davkoplacevalci ze res nujno dolzni resevati banke, naj vsaj za ta denar pridobijo lastniski delez v istih bankah. Ne pa da jim oblasti kar poberejo denar za resevanje slabega upravljanja bank.
Peter Klepec
Oh no! Kadar se rešuje banka, je vrednost banke negativna. Slabo upravljanje je bilo v primeru NLB, šlo je za krajo. V primeru bančne krize 2008 je bila pa objektivna škoda zaradi bankrota ameriške banke. Banke so vse povezane, če ena velika sistemska kle ne, zadene vse druge. In pa seveda ljudi, ki imajo v banki spravljen denar.
Teodor
Striženje subvencij je vsekakor dobra ideja, predlagal bi 100% zmanjšanje na vseh področjih. In sicer takoj. Za enkart pa sem slišal le modrovanje o višjem DDV.
Peter Klepec
Drasticna ukinitev subvencij potegne za seboj drastično ukinitev delovnih mest. Skila ali Karibda, tretje možnosti ni. Je pa seveda smiselno bolj precizno dimenzionirat subvencijo. UI bi znala izracunat optimum.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.