Ustavno sodišče ne sme biti bojno polje

Saga okoli ustavnega sodišča se nadaljuje. Vsakokrat, ko je treba zaradi preteka mandata imenovati nove sodnike, nastane bolj ali manj tihi boj ob njihovem imenovanju. Ob tem so pravniki hvaležen predmet maltretiranja. Na to sem na teh straneh že opozoril. Tisti, ki sodelujejo v tem vsakokratnem neprimernem ravnanju, pa naj bodo to predsednica republike ali poslanci v državnem zboru, s tem ne prizadenejo samo sodišča, temveč celó ustavo. 

Mnogi državljani se ne zavedajo pomena ustavnega sodišča. Dejansko je to edini organ, ki je nad ustavo, saj le on definira, kaj ustava končno določa. Le on namreč interpretira ustavo in iz splošnih načel, ki so v njej navedena, izlušči specifično pravilo, ki je veljavno za določeno zadevo in posledično za vse podobne. Zato se ustavno sodišče včasih imenuje 'negativni zakonodajalec', v primerjavi s pozitivnim naravnim zakonodajalcem v državnem zboru. Ustavno sodišče je tisto, ki z dokončno in brezprizivno avtoriteto pove, kaj je v našem ustavnem sistemu prav in kaj ne.  

Ustava RS v svojem 160. členu našteva več kot deset pristojnosti tega sodišča (»odloča … o skladnosti zakonov z ustavo; … o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti …«). Skratka, smo na absolutnem področju vladavine prava. Zato je ta funkcija še kako pomembna in še kako važna sestava tega devetčlanskega organa. Člen 163 zahteva, da so člani »pravni strokovnjaki«, vendar glede na vse povedano ni dvoma, da morajo biti ne samo pravno kompetentni, temveč tudi – upam si trditi – moralno visokokvalificirani modreci, saj naj bi s funkcijo prevzeli značaj najpristnejše elite v družbi, ki bo imela v zatišju pred političnimi boji vizijo o tem, kakšne so resnične vrednote in njim odgovarjajoča pravila igre v naši družbi. S tem bi se malemu človeku zagotavljale pravna varnost in osnovne pravice, ki mu gredo. Zato ta funkcija sega globoko v srčno kulturo. 

Ustavni sodniki morajo biti ne samo pravno kompetentni, temveč tudi moralno visokokvalificirani modreci, saj naj bi s funkcijo prevzeli značaj najpristnejše elite v družbi. 

Nimamo demokracije 

V normalnih demokratičnih državah so si ustavni sodniki edini v bistvenih vrednotah, ki vodijo sam obstoj države, ne glede na osebna prepričanja. Ustavno sodišče v demokratični državi ne bi smelo biti nikoli bojno polje, na katerem bi se branilo neke pridobljene pozicije. Naša država pa žal v marsičem in tudi v tej problematiki ni normalna. V našem ustavnem sodišču so ločena mnenja v preteklih letih in danes dovolj jasen pokazatelj, kako tam »misli« neka večina. Stare sile v tem organu vidijo zadnjo barikado v obrambi nebranljivih revolucionarnih privilegijev iz dobe enoumja. Če za koga to ni jasno, nam je poslanka državnega zbora pred nekaj dnevi postregla z argumentom, da enega izmed kandidatov ne bodo podprli, ker se ne strinjajo z njegovim osebnim vrednotenjem in gledanjem na občečloveška vprašanja. 

Odličen primer tega je tudi odločitev US iz zadnjega tedna. Današnje ustavno sodišče je potrdilo veljavnost montirane sodbe vojaškega sodišča iz leta 1946, ki je odločalo v skladu z revolucionarnim pravom tedaj zmagovite strani in je bilo polno proceduralnih kršitev klasičnega sojenja. Prav zaradi tega jo je Vrhovno sodišče RS pred petimi leti razveljavilo, kar je sicer bila njegova sodna praksa v več sto podobnih zadevah (Narte Velikonja, Gregorij Rožman, Miha Krek idr.).  

Kar je danes odredilo US, je milo rečeno neskladno z normami in vrednotami Evropske unije, da o vladavini prava ne govorimo. Z internega vidika naše države pa se sprašujem, kakšno vrednost ima za slovenske državljane ustavno sodišče, ki odloča na tak način. In kaj lahko še pričakujejo! 

V normalnih demokratičnih državah so si ustavni sodniki edini v bistvenih vrednotah, ki vodijo sam obstoj države, ne glede na osebna prepričanja. 

Ponavljajoča se kriza okoli ustavnega sodišča pomeni veliko, čeprav se dogaja nekako pod površino. Ker ustavno sodišče ni organ, ki bi ga lahko obravnavali s pouličnim kričanjem, je videti, da je bolj odmaknjen od ljudskega ocenjevanja. A državljani morajo v njem videti zadnje jamstvo pravičnosti v vsakdanjem življenju. Če ne bi bilo tako, je ena najhujših posledic tega stanja prav nezaupanje. Če pa v družbi ni zaupanja, je s tem načeto povezovalno tkivo. Pri nas se moramo prav v ustvarjanju zaupanja najbolj potruditi. Neprimerno postopanje s kandidati posledično pomeni rušenje zaupanja v ustavno sodstvo in ustavno ureditev, končno pa tudi nič manj kot rušenje vladavine prava. To rušenje pa prihaja od tistih in takih, ki jim demokratična in samostojna država pred 35 leti ni bila zaželena opcija. Pri nas smo še vedno v tranziciji, v utrjevanju našega demokratičnega sistema, ki še vedno trpi porodne bolečine. Lahko bi tudi rekli, da smo v tem oziru družbenopolitično v stanju najstništva. Stare revolucionarne sile nas vlečejo nazaj v »varnost« primitivne populistične maternice in elementarnega infantilizma, ki je sam po sebi debilen in neperspektiven.  

Neprimerno postopanje s kandidati pomeni rušenje zaupanja v ustavno sodstvo in ustavno ureditev, končno pa tudi rušenje vladavine prava. 

Kultura in modrost 

Ali se bo z maltretiranjem še našel kak pravnik, po možnosti ugleden, ki bo hotel med mlinske kamne, da se mu bo dogajalo to, kar se je dogajalo mnogim predhodnikom? Očitno mora za to pri nas priti še do kakšnega prelomnega trenutka. Prva taka sta se zgodila ob prvih demokratičnih volitvah in na dan plebiscita, decembra 1990. Prav tako kot takrat pa bomo glavni igralci tega trenutka morali biti državljani, ki se bomo spet odločali za temeljne in globinske zadeve, ki se tičejo našega sedanjega in prihodnega sožitja.  

V takem, bolj zdravem miljeju gotovo ne bo tolikšnih težav za izvolitev vrhunskih strokovnjakov – modrecev. Teh imamo v svoji sredi dovolj tudi danes. Vedno smo jih imeli. Niso se pa vedno mogli izkazati kot taki. Očitno tudi danes ne. Ker smo v dnevih praznika kulture, je neizogibno pomisliti na istovetnost med kulturo in modrostjo. Kultura je sestavljena iz vrednot, ki to resnično so. Modrost pa nam pomaga, da jih spoznavamo in uveljavljamo. 

Kultura je sestavljena iz vrednot, ki to resnično so. Modrost pa nam pomaga, da jih spoznavamo in uveljavljamo. 

(D 238, 35-36)