Janez Podobnik: »Nekaj najbolj normalnega je, če se oblast zamenja«

V pogovoru z Janezom Podobnikom, nekdanjim predsednikom Državnega zbora, zdravnikom, nekdanjim ministrom in danes aktivnim državljanom v Zboru za republiko, se odpira širok lok tem: od osamosvojitve in vloge Slovenske kmečke zveze pri rojstvu slovenske države do današnje krize parlamentarizma, razočaranja nad delovanjem RTV Slovenija, stanja na pomladni strani politike in vprašanja, kaj slovenski volivci, posebej mladi, danes sploh še pričakujejo od politike.

Mlajših volivcev ne zanima, s kom ne boste šli, zanima jih, s kom boste šli in kako boste reševali družbene probleme.

Podobnik tudi v tem pogovoru ostaja zvest misli, da je menjava oblasti normalen del demokracije in nepolitična katastrofa. Po njegovem mnenju so volivci sedanji koaliciji izrekli nezaupnico, saj je dobila manj glasov, kakor jih je pričakovala oziroma kakor jih je potrebovala za utrditev svojega položaja. Posebej pomenljivo pa je, da so odgovor dali mladi volivci. Kot poudarja: »Mlajših volivcev ne zanima, s kom ne boste šli, zanima jih, s kom boste šli, kako boste reševali družbene probleme, da bomo v Sloveniji ustvarili družino, da bomo lahko delali, da ne bomo šli v tujino.« V tej misli vidi eno ključnih sporočil sedanjega političnega časa: prihodnost ni v politiki izključevanja, ampak v politiki povezovanja in stvarnih odgovorov.

Od kmetije nad Cerknim do zdravniškega poklica in lokalne politike

Janez Podobnik izhaja iz kmečkega okolja nad Cerknim, kjer je skupaj z bratom Marjanom odraščal v svetu dela, odgovornosti, reda in trdnih vrednot. Iz tega življenjskega okolja je prinesel občutek za skupnost, spoštovanje do zemlje, do dela in do ljudi, ki živijo od konkretnega napora. Pomembno življenjsko šolo mu je dalo tudi zdravniško delo, saj je kot zdravnik v neposrednem stiku z ljudmi spoznaval, kaj pomenita služenje človeku in odgovornost za skupno dobro.

V politiko ni vstopil skozi velike kabinete, temveč po poti konkretne lokalne izkušnje. Bil je župan Idrije, pozneje pa še župan Cerkna, zato Slovenijo razume tudi od spodaj navzgor, iz življenja krajev, občin in družin, ne le iz perspektive državne politike.

Vinko Kobal in družbeno prebujanje katoliške mladine

Posebno mesto v pogovoru ima njegova mladost in vpliv duhovnika Vinka Kobala. Podobnik poudarja, da Kobal ni bil le duhovni voditelj, ampak osebnost, ki je tedanjo katoliško mladino spodbujala k družbenemu angažiranju, tudi v politiki. V času, ko je bil verski prostor pod strogim nadzorom režima, je bilo to dejanje poguma in zorenja.

Prav ta svet je po njegovih besedah pomembno prispeval tudi k osamosvojitveni zavesti. V pogovoru izpostavi pomen slovenskega katoliškega prostora pri rojstvu države in pravi: »Slovenski katoličani so imeli izredno pomembno vlogo pri osamosvojitvi Slovenije. S plebiscitom smo se odločili, da bomo naš jezik in kulturo najbolje zaščitili, če ustanovimo svojo državo. Slovenska kmečka zveza je bila prva lastovka slovenske pomladi.«

To ni le zgodovinska ugotovitev, ampak tudi opomin, da slovenske osamosvojitve ni mogoče razumeti brez močne vloge civilne družbe, katoliškega prostora in političnega prebujenja, ki je raslo iz odgovornosti za narodov obstoj.

Slovenska kmečka zveza, slovenska pomlad in sprava znotraj pomladnega prostora

Podobnik posebej poudari, da je bila v času osamosvajanja Slovenska kmečka zveza del temelja slovenske pomladi in nastajanja slovenske države. Ob tem omenja ključne osebnosti tega časa – Ivana Omana, Franca Zagožna in Jožeta Pučnika – kot ljudi, brez katerih ni mogoče razumeti ne demokratizacije ne osamosvojitve Slovenije.

Posebej zanimiva je njegova teza, da so prav v tem političnem prostoru znali narediti nekaj, česar Slovenija v širšem smislu še danes ni zmogla v celoti: spravo. Znotraj Slovenske ljudske stranke oziroma njenega političnega kroga so po njegovih besedah znali sodelovati ljudje iz partizanskega in protipartizanskega okolja ter delovati enotno za skupen cilj. To vidi kot dokaz, da je narodno in državotvorno sodelovanje mogoče, če obstaja dovolj jasen skupni cilj.

V nadaljevanju pogovora se dotakne tudi kasnejšega povezovanja na pomladni strani in izpostavi moč povezovanja NSi, SLS in Fokusa, ki je nekoč ponovno močno potegnilo SLS na parlamentarno tekmo. Po njegovi oceni je to pomembno sporočilo tudi za danes: ljudje ne iščejo več novih delitev, ampak prepričljivo skupno ponudbo.

Ljudje ne iščejo več novih delitev, ampak prepričljivo skupno ponudbo.

Leto 1996: velika lekcija slovenske tranzicije

Ena osrednjih političnih postaj v pogovoru je leto 1996. Tedaj je desna stran na volitvah dobila več, toda po prestopu Cirila Pucka in drugačni sestavi oblasti je Slovenska ljudska stranka vstopila v Drnovškovo vlado. Podobnik ta trenutek razume kot eno velikih lekcij slovenske tranzicije.

Za številne volivce je bil to trenutek razočaranja, saj je desni volilni izid ostal brez politične posledice, sodelovanje z Drnovškovo oblastjo pa je imelo za SLS visoko ceno. Na naslednjih volitvah se je rezultat stranke prepolovil. To sodelovanje je bilo po njegovi oceni velika politična lekcija, tudi zato, ker se je pokazalo, kako usodno je, če volivci dobijo občutek, da politični akterji ne sledijo več jasni smeri, ki so jo obljubljali.

Prav zato danes opozarja, da prihodnost ni več v vprašanju, s kom ne boš šel, ampak s kom boš šel. To je po njegovem mnenju sporočilo mlajši generaciji, ki manj gleda stare zamere in bolj pričakuje odgovore na vprašanja stanovanj, družine, dela, razvoja in možnosti, da ostanejo v domovini.

Prihodnost ni več v vprašanju, s kom ne boš šel, ampak s kom boš šel.

Dobri časi parlamentarizma so za nami

Podobnik je v pogovoru zelo oster tudi do stanja slovenskega parlamenta. Njegova ocena je jasna: čas vrhunskega delovanja slovenskega zakonodajnega telesa – parlamenta – je s sedanjo vlado minil. Dodaja, da so dobri časi slovenskega parlamentarizma za nami, in to ne le zaradi politične sestave, ampak predvsem zaradi padca politične kulture.

Spomni, da so v njegovem času obstajali tudi pomembni mehanizmi političnega dialoga, med drugim institut srečevanja predsednikov strank, kar je omogočalo, da so se ključna vprašanja reševala z več medsebojnega spoštovanja in politične zrelosti. Danes pa je po njegovem mnenju parlament prepogosto prostor razvrednotenja, poniževanja in izključevanja.

Izrazito kritičen je do vodenja Državnega zbora pod Urško Klakočar Zupančič. Po njegovi oceni ni razumela temeljnih postulatov vodenja DZ. Parlament je namreč prostor oblasti in opozicije, pri čemer opozicijski poslanci niso poraženci, ampak polnopravni predstavniki ljudstva. Vsi poslanci sestavljajo Državni zbor, odhajajoča predsednica pa tega po njegovi presoji ni razumela. Zato je prišlo do zdrsa politične kulture, kakršnega Slovenija v parlamentu dolgo ni poznala.

Kot simbol tega padca omenja tudi prizor, ko je poslanka Gibanja Svoboda opozicijskega poslanca označila, da »laja«, za to pa ni bilo ne opravičila ne ustrezne reakcije predsednice parlamenta. Podobnik v tem vidi znamenje, da smo na področju politične kulture dosegli dno.

Čas vrhunskega delovanja slovenskega zakonodajnega telesa – parlamenta – je s sedanjo vlado minil. 

RTV na informativnem področju deluje izrazito pristransko in navijaško

Podobnik se v pogovoru ne izogne niti medijem. Zelo jasno pove, da so tako on osebno kot tudi njegovi sogovorniki v Zboru za republiko razočarani in jezni zaradi ravnanja nacionalne televizije. Njegova ocena je neposredna: »RTV na informativnem področju deluje izrazito pristransko in navijaško.«

Po njegovem je to eden od resnih problemov slovenske demokracije, saj bi moral javni medij delovati v interesu vseh državljanov in zagotavljati pluralen, uravnotežen prostor, ne pa utrjevati politične enostranskosti. Prav zaradi tega je po njegovih besedah nezaupanje ljudi v osrednje institucije države vse večje.

Stevanović, nova priložnost in politika brez etiket

V pogovoru se dotakne tudi Zorana Stevanovića. Tu ne nastopa z vnaprejšnjo obsodbo, ampak zadržano in odprto izpostavi, da mora Stevanović dobiti priložnost in da obstaja upanje, da bo lahko tudi pozitivno presenetil. To stališče je povezano z njegovo širšo politično držo, da demokracije ni mogoče graditi le na etiketiranju, ampak tudi na pripravljenosti, da ljudi presojamo po dejanjih.

Prihodnost Slovenije: več povezovanja, manj izključevanja

Jedro Podobnikovega sporočila je vendarle širše od dnevne politike. Prepričan je, da Slovenija potrebuje več zrelosti, več povezovanja in več pripravljenosti za skupno delo. Menjava oblasti je v demokraciji nekaj normalnega, opozicija ni sovražnik države, mladi pa od politike ne pričakujejo več praznih izključevanj, temveč jasen odgovor, kako bodo lahko v Sloveniji živeli, delali, si ustvarili družino in ostali doma.

Zato je ta pogovor pomemben tudi kot razmislek o prihodnosti: ali bo slovenska politika še naprej obtičala v starih zamerah in delitvah ali pa bo zmogla oblikovati prepričljivo skupno smer.

Podobnik svoj razmislek sklene tudi z osebnim, skoraj etičnim sporočilom, ki presega politični spor: »Iščimo priložnosti, da naredimo nekaj dobrega. Prizadevajmo si, da bomo dobri ljudje, in odpuščajmo ljudem, ki so nas razočarali.«

To je hkrati tudi ton pogovora, ki ne bo le politična analiza, ampak razmislek o tem, kakšna skupnost želimo biti.

Iščimo priložnosti, da naredimo nekaj dobrega. Prizadevajmo si, da bomo dobri ljudje, in odpuščajmo ljudem, ki so nas razočarali.