Na volitve eni z realnimi programi, drugi z nadaljnjim eksperimentiranjem

Še nekaj dni in na volitvah bomo izbirali prihodnji sklic parlamenta in s tem tudi novo slovensko vlado. Za lažjo presojo tistih, ki morda še oklevajo, v katero politično smer vidijo prihodnost države, smo tokrat pripravili osnovna programska izhodišča strank. V izbor smo uvrstili stranke z zanesljivimi ali pa vsaj nekaj možnostmi za prestop parlamentarnega praga, kot jih vidijo predvolilne ankete. O zanesljivosti njihovih napovedi je bilo sicer prelitega že veliko črnila.

Gre le za osnovna izhodišča politik strank. Zagotovo ima vsaka posamična v programu tudi marsikaj, česar tu ni navedenega, a o nekih osnovnih smernicah razvoja države, kot ga vidijo pretendenti za parlamentarne stolčke in vladne položaje, je najbrž tudi iz navedenih informacij mogoče sklepati.

Cilji so eno, načini povsem drugo

Če se denimo za skrajševanje čakalnih vrst v zdravstvu zavzemajo v Gibanju Svoboda, SD ali Levici, kjer so to želeli doseči z izganjanjem t. i. dvoživk, potem o realnosti takšnega cilja še največ povedo rezultati iztekajočega se mandata. Obljube nekdanje vodje SD o 30 dneh do specialista so se denimo res zoprno postarale. Diametralno nasprotno politiko na tem polju zagovarjajo stranke sredine in desne sredine, ki želijo v odpravljanje krize v zdravstvu vključiti vse razpoložljive sile tako v javnem kot zasebnem sektorju.

Podobno je tudi, ko gre za obljube o pravičnejšem davčnem sistemu, ki za stranke levo od sredine pomeni nekaj povsem drugega kot za tiste desno od sredine. Leve stranke želje po nadaljnjem obdavčevanju gospodinjstev in gospodarstva povečini niti ne skrivajo. Ali pa podpore podjetništvu, ki se je v iztekajočem se mandatu zaradi visokih davščin in izjemno nepredvidljivega poslovnega okolja v delu že začelo seliti na tuje, tudi k južnim sosedom. Da ne govorimo o depolitizaciji policije ali javne radiotelevizije, v procesu katere je odhajajoči premier Robert Golob dosegel prav nasprotno. Seveda namenoma, ne nazadnje je oboje tudi javno napovedal.

Programske smernice za prihajajoči mandat so javno objavile skoraj vse navedene stranke, podrobneje so bile predstavljene na volilnih konvencijah. To so storili tudi v Gibanju Svoboda, zanimivo pa je, da od leta 2022, ko so sprejeli program za iztekajoči se mandat, na njihovi spletni strani v tem pogledu ni dostopen noben nov dokument. Svoboda se torej na nedeljske volitve podaja praktično brez programa za prihodnji mandat. Pri analizi smo zato upoštevali tistega izpred štirih let.

Svoboda se torej na nedeljske volitve podaja praktično brez programa za prihodnji mandat.

FOTO: https://www.shutterstock.com/image-photo/human-hand-holding-megaphone-vote-words-2410794649?trackingId=c1dccfd6-1127-4cb8-907d-2cda56cb3644&listId=searchResults

Vsi bi varnost, a nekateri za to ne bi nič plačali

V analizo smo zajeli področja zdravstva, davkov, dela, šolstva, stanovanj, družine in demografije, gospodarstva ter okoljske in zunanje politike. Da bi analiza ostala čim bolj pregledna, smo nekatera področja izpustili, zato na tem mestu še nekaj več o načrtih strank na področjih zagotavljanja obrambe države, usposobljenosti policije in migracijske politike.

Ko gre za vprašanje varnosti Slovenije v luči vse bolj zaostrenih geopolitičnih razmer, so strankarski programi sicer v veliki večini naklonjeni krepitvi in modernizaciji vojaških zmogljivosti in sodelovanju v Natu, prav tako je videti, da se bolj ali manj zavedajo pomena krepitve deleža obrambnih izdatkov za izpolnjevanje zavez. Seveda z izjemo Levice, ki ne bi plačala ničesar, državo bi kar demilitarizirala in izstopila iz zavezništva. Sicer pa stranke pozornost namenjajo tudi sodobnim grožnjam in krepitvi kibernetske varnosti ter podpori domače obrambne industrije.

Za restriktivno migrantsko politiko tudi Prerod

Večje razlike med glavnimi akterji je prepoznati na področju migracijske politike. Težnjam po bolj restriktivni politiki do ilegalnih migracij, ki so značilne zlasti za SDS, NSi, Demokrate in SNS, se pridružuje tudi Prerod Vladimirja Prebiliča. Navedene stranke so si enotne v prizadevanju za preprečevanje ilegalnih tokov in krepitev nadzora na mejah. Ranljive je treba zaščititi, a meja ne moremo enostavno odpreti. Ekonomski migranti po njihovem mnenju ne bi imeli pravice do mednarodne zaščite. Drugače pa je v Gibanju Svoboda, SD in Levici, kjer izpostavljajo humanost in solidarnost pri obravnavi migrantov ter porazdelitev bremen med evropskimi državami.

Krepitev vloge policije pri zagotavljanju varnosti in reda izpostavljajo predvsem na desni sredini. Pri Demokratih ob tem predlagajo tudi ustanovitev finančne policije in novo specializirano tožilsko telo za preprečevanje korupcije in kriminala. Medtem stranke leve sredine bolj zanima krepitev civilnega nadzora in preprečevanje policijskega nasilja.

Resnični pokazatelj, koliko so tovrstni programi vredni, je torej gotovo učinkovitost njihovega izvajanja. Večina strank iz analize je namreč že imela možnost pokazati, kako vidi upravljanje države in njenih podsistemov. Novim igralcem oziroma njihovim obljubam pa volivke in volivci lahko verjamemo na besedo – ali pa tudi ne.