Evropski parlament potrdil drastičen načrt za deportacije, levica na nogah

Evropska unija je obrnila ploščo. Evropski parlament je z nedavno potrditvijo nove Uredbe o vračanju in zaostritvijo azilne zakonodaje znotraj novega Pakta o migracijah in azilu uradno potrdil najstrožjo migracijsko politiko v zgodovini povezave. Zgraditev t. i. »centrov za deportacijo« zunaj meja EU, dvoletna pridržanja in trajne prepovedi vstopa so ukrepi, ki so še včeraj veljali za mokre sanje evropske trde desnice, danes pa postajajo evropska realnost.

Dejstvo je, da gre za zgodovinski premik. Ukrepi, ki so jih še pred nekaj leti zagovarjale izključno desne in nacionalistične stranke, so zdaj postali uradna politika Evropske unije. Levica, Zeleni in nevladne organizacije so besni, saj opozarjajo na dramatično kršenje človekovih pravic in »legalizacijo črnih lukenj«. Na plenarnem zasedanju je bil s 389 glasovi za, 206 proti in 32 vzdržanimi potrjen predlog strožje azilne in migracijske zakonodaje (vključno s konceptom t. i. »return hubs« oziroma centrov za vračanje in dvoletnim pridržanjem).

Kaj prinaša najstrožji načrt za priseljence doslej?

Nova zakonodaja namesto upravljanja in integracije v ospredje postavlja odvračanje, pridržanje in hitre deportacije. Glavni stebri novega načrta, ki bo v celoti zaživel do junija 2026, vključujejo:

• Deportacijske centre zunaj EU: Evropa bo po zgledu kontroverznih politik (podobnih tistim iz časa Trumpove administracije ali dogovoru med Italijo in Albanijo) migrante pošiljala v zbirne centre v »tretjih državah« zunaj EU, tudi če ti z njimi nimajo nobene neposredne povezave. Tam bodo čakali na končno deportacijo.
• Podaljšanje časa pridržanja: Maksimalna doba, v kateri je lahko posameznik brez urejenega statusa zaprt v centru za pridržanje, se drastično podaljšuje, in sicer na do 2 leti.
• Trajna prepoved vstopa: Osebam, ki bodo prepoznane kot varnostna grožnja ali bodo deportirane zaradi nezakonitega bivanja, bo izrečena trajna prepoved ponovnega vstopa na območje EU.
• Biometrija in 7-dnevni ultimat: Vsak migrant, ki bo nezakonito prečkal mejo, bo v sedmih dneh podvržen strogim zdravstvenim in varnostnim pregledom. Odvzeti mu bodo biometrični podatki (obraz in prstni odtisi), ki se bodo takoj shranili v razširjeno bazo Eurodac.
• Hitri azilni postopki za vnaprej zavrnjene: Prosilec, ki prihaja iz države z manj kot 20-odstotno stopnjo odobrenih azilov v EU, bo avtomatsko preusmerjen v hitri postopek neposredno na meji – pogosto v strogo varovanem objektu.

Pritisk, ki stopnjuje politično napetost

Države na zunanjih mejah EU že leta opozarjajo na nevzdržen pritisk, ki uničuje lokalno infrastrukturo in dviguje politično napetost.

Italija ostaja glavna tarča sredozemske poti. Otok Lampedusa je v zadnjih letih večkrat doživel popoln kolaps, ko je število prebežnikov v enem samem dnevu preseglo število lokalnih prebivalcev. Prihodi čolnov so pošteno napolnili sprejemne centre, kar je vlado v Rimu prisililo v iskanje dvostranskih sporazumov (npr. z Albanijo) – model, ki ga je zdaj Evropa praktično posvojila.

Španija se sooča z enormnim porastom migracij prek smrtonosne atlantske poti na Kanarske otoke, hkrati pa redno bije bitke na mejah svojih severnoafriških enklav Ceuta in Melilla. Zaradi preobremenjenosti lokalnih oblasti in pomanjkanja solidarnosti znotraj EU so bili španski centri pogosto na robu humanitarne katastrofe.

Tudi Slovenija ni imuna na te trende. Kot ključna tranzitna država na zahodno-balkanski poti se sooča s stalnimi pritiski na južni meji in obremenjenostjo azilnih domov, še posebej na Viču, v Ljubljani. Z novim »mehanizmom obvezne solidarnosti« bo Slovenija, tako kot druge članice, morala bodisi fizično sprejeti določeno kvoto prosilcev za azil bodisi plačati 20.000 evrov globe za vsakega zavrnjenega migranta. Kljub temu pa slovenski politični vrh opozarja, da je hitrejše vračanje na zunanjih mejah ključno za razbremenitev slovenske policije in notranje varnosti.

Bes levice: »To so legalne črne luknje«

Medtem ko desnosredinske in konservativne frakcije (vključno z EPP) slavijo sprejetje zakonodaje kot veliko zmago in nujno vrnitev reda, je politična levica ogorčena.

Evropski zeleni in levosredinski poslanci opozarjajo, da gre za popolno kapitulacijo evropskih vrednot. Trdijo, da novi sporazumi odpirajo vrata celo sodelovanju z nedemokratičnimi režimi (omenjajo se celo posredni dogovori za vračanje afganistanskih državljanov).

Amnesty International in druge nevladne organizacije so še ostrejše. Opozarjajo na t. i. »legalne črne luknje«. Ker bodo centri za deportacijo locirani zunaj ozemlja EU, opozarjajo, da bo tam nemogoče zagotavljati nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic in preprečevati zlorabe. Predstavniki nevladnikov so glasovanje označili za »dramatičen korak nazaj za človekove pravice« in opozarjajo, da bo stroga zakonodaja ljudi zgolj pahnila v še bolj nevarne in skrite poti, polne kriminalnih združb in tihotapcev.

Spodnja preglednica prikazuje gibanje števila nezakonitih prehodov meja v zadnjih treh letih. Gre izključno za zabeležene (vpisane) in uradno obravnavane prehode – strokovnjaki opozarjajo, da je dejansko število zaradi izmikanja nadzoru vedno nekoliko višje.

Paradoks: stroga zakonodaja ob padajočih številkah

Na prvi pogled se morda zdi protislovno, da Evropski parlament sprejema najstrožjo migracijsko zakonodajo in odpira centre za deportacijo natanko v trenutku, ko uradne številke prihodov po Evropi in v Sloveniji drastično padajo. Leta 2023 je bil absolutni vrhunec, ko je bilo najvišje število prihodov po letu 2016, a sta mu sledila ostra padca v letih 2024 in 2025. V Sloveniji se je pritisk na meje v letu 2025 skoraj prepolovil v primerjavi z letom prej.

Prvi razlog za močan upad nezakonitih prehodov v Sloveniji so močno poostreni varnostni ukrepi v regiji, ponovne uvedbe notranjih mejnih kontrol (Slovenija, Hrvaška, Italija) ter razširjene operacije Frontexa južneje na balkanski poti, denimo v Bosni in Hercegovini. Drugi razloga pa je v zunanjem izvajanju nadzora; drastičen padec prihodov na osrednje-sredozemski poti, ki najbolj obremenjuje Italijo, je v veliki meri rezultat kontroverznih sporazumov EU z državami Severne Afrike (Tunizija in Libija). Te so v zameno za finančno pomoč začele bistveno bolj agresivno prestrezati čolne in preprečevati izplutja, še preden ti dosežejo evropske vode.

Zakaj torej nova, radikalna zakonodaja?

Zagovorniki novega Pakta (vključno z desno sredino in nacionalističnimi bloki) te padajoče številke uporabljajo prav kot dokaz, da strogi ukrepi odvračanja in fizični nadzor delujejo. Uradni Bruselj se zaveda, da so trenutni padci prihodov predvsem posledica začasnih dvostranskih dogovorov in povečanega policijskega nadzora, zato želi s t. i. »deportacijskimi centri« takšne, lahko rečemo, »ad-hoc« prakse, zabetonirati v trajen sistemski mehanizem EU, preden se trend znova obrne navzgor.

Frontex (Evropska agencija za mejno in obalno stražo) namreč stalno opozarja na hitre preusmeritve poti, ki so ob padcih v Sredozemlju in na Balkanu na primer beležili skokovite poraste na t. i. »atlantski poti« do Kanarskih otokov in na vzhodnih mejah. Slednja lokacija si zasluži posebno zgodbo, saj je v ozadju organiziran kriminal, ki služi s prodajo čolnov z navigacijo, ki omogoča migrantom zahodne Afrike pot do Kanarskih otokov.