[Duhovna misel] Ni odrešenja brez trpljenja

Duhovna misel za 2. postno nedeljo: Jezusova spremenitev (Mr 9,2–13; Lk 9,28–36)

Besedilo predstavlja Jezusovo spremenjenje na gori Tabor kot razodetje njegove božanske narave in enega ključnih dogodkov njegovega zemeljskega delovanja. Dogodek je postavljen v širši svetopisemski kontekst, kjer gore simbolizirajo prostor srečanja med Bogom in človekom. Hkrati gre za povezavo z judovskim šotorskim praznikom in pomenom izhoda iz sužnosti. Mojzesova in Elijeva navzočnost poudarja kontinuiteto odrešenjske zgodovine ter povezavo med postavo, preroki in Kristusom. Spremenjenje razodeva, da je pot do odrešenja neločljivo povezana s trpljenjem, kar tudi apostoli sprva težko razumejo. Zato vabi besedilo k sprejetju resnice, da vodi do vstajenja in polnosti življenja pot odpovedi, preizkušenj, trpljenja in zvestobe.

Komentar: Ni odrešenja brez trpljenja

Gora Tabor v Sveti deželi je po svoji geografski legi izrazit primer osamelca, ki omogoča razgled na vse strani neba. V Sloveniji ima zelo podobno geografsko lego gora Oljka v Savinjski dolini. Tudi številne božjepotne cerkve so postavljene na vrhovih vzpetin; alpinisti pa, ki osvajajo najvišje vrhove sveta, pogosto govorijo o človekovi presežnosti. V celotnem Svetem pismu so gore vedno predstavljale poseben kraj povezave med zemljo in nebom.

Jezusovo spremenjenje na gori predstavlja enega ključnih dogodkov njegovega zemeljskega delovanja, saj se razodene kot Božji Sin. Goro skušnjav, ki je bila v središču evangelija prejšnje nedelje, nadomesti gora mističnega razodetja Božjega Sina pred očmi treh apostolov. Na gori Tabor se zgodi vdor Božje resničnosti po osebi Jezusa Kristusa, ko apostoli slišijo in spoznajo, da je Jezus ljubljeni Božji Sin.

Novejše razlage tega odlomka, vključno z razlago papeža Benedikta XVI., povezujejo Petrovo reakcijo, da bi postavili tri šotore, z judovskim šotorskim praznikom, ki je sledil spravnemu dnevu. Petrova izjava je postavljena v kontekst tega praznika, ker je edinkrat v letu judovski veliki duhovnik smel izgovoriti Božje ime. Pobuda, da se postavijo trije šotori, se tako dokaj jasno navezuje na judovsko tradicijo šotorskega praznika (Sukkot). Njegovo bistveno sporočilo je bilo spominjanje na izhod iz egiptovske sužnosti in hvaležnost za letino. Šotori ali kolibe brez trdne strehe so bili edina oblika bivališča na poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Vsi judovski prazniki vsebujejo tri razsežnosti: govorijo o Stvarniku in stvarstvu, spominjajo na zgodovinsko Božje delovanje in so prazniki upanja, ki nakazujejo prihodnje obljube srečanja z Bogom – mesijanska razsežnost (Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, str. 310).

Petrova omemba Mojzesa in Elija prav tako nakazuje povezavo med Mojzesovim vzponom na goro Sinaj, razodetjem Boga in s tem povezanimi zapovedmi. Oba sta bila preizkušana ter sta kot preroka priči trpljenja in nosilca novega upanja. Njuna navzočnost nakazuje, da sta živa in da komunicirata z apostoli in Jezusom. Ta komunikacija se dogaja v posebnih, skrivnostnih oziroma mističnih okoliščinah, ki jih simbolično izražajo belina, svetloba in oblak. Te podobe so praviloma navzoče v vseh prikazovanjih Jezusa, Marije in svetnikov.

Jezusovo spremenjenje na gori je mogoče razumeti v povezavi z dvema bistvenima poudarkoma odrešenjske zgodovine: z izhodom iz sužnosti kot podobo odrešenja ter s trpljenjem kot neizogibnim dejstvom na poti odrešenja. Zanimivo je tudi, da se isti trije apostoli pojavijo na vrtu Getsemani, preden Jezusa primejo in ga odvedejo na pot trpljenja in smrti.

Vsako leto na drugo postno nedeljo beremo pri vseh treh sinoptikih odlomek o Jezusovem spremenjenju na gori. To ni naključje. Cerkveno bogoslužje nam na začetku postnega časa želi približati, skrivnost odrešenja, ki jo morda najtežje razumemo: odrešenja ni brez trpljenja. Tudi predstave apostolov o odrešenju, ki naj bi ga prinesel Mesija, so bile daleč od takšnega razumevanja. Človek pričakuje in upa, da se bo odrešil vsega, kar ga tare in bremeni, po poti udobja, v morebitnih novih okoliščinah, ki mu bodo omogočile, da se otrese preizkušenj in težav. Skratka, človek bi se rad za vsako ceno izognil preizkušnjam. 

Na podoben način se je odzval tudi apostol Peter, ki je Jezusa odvračal od trpljenja. Prav zaradi te drže je Jezus apostole postopoma pripravljal na konec svojega zemeljskega življenja. Vedel je namreč, da je po človeško težko razumeti, da se mora Božji Sin podati na pot trpljenja in smrti, da bi dosegel odrešenje.

Jezusovo spremenjenje na gori je razodetje njegove božanske narave in hkrati razodetje, da bo ta ista narava v človeški podobi šla skozi vse faze in obdobja človekovega življenja – skozi bolečino, trpljenje in smrt. Ko je apostol Peter doživel to pozitivno, odrešenjsko izkušnjo na gori Tabor, je želel, da bi tam ostali, se tam naselili in udomačili. Za trenutek je doživel rajsko stanje odrešenosti. Dobil je uvid v to, kaj ga čaka po smrti. Vendar to še ni bilo dovolj, da bi razumel odrešenje v luči in kontekstu trpljenja, kakor vidimo iz njegovih nadaljnjih odzivov.

Tako kot Petru je tudi nam težko razumeti, sprejeti in ponotranjiti dejstvo, da osvoboditev in odrešenje lahko dosežemo le po poti trpljenja. Pomislimo na različne oblike zasvojenosti in na načine, kako se jih osvoboditi. Vedno gre za odpoved, disciplino in določeno mero trpljenja, da se človek očisti navezanosti in odvisnosti. Druge poti do osvoboditve ni. Tako je na vseh področjih našega življenja. Jezusovo spremenjenje na gori Tabor ni le napoved vstajenja in velike noči, ampak tudi razodetje poti, po kateri pridemo do tega cilja.