[Duhovna misel] Krščanstvo ni limonada (33. nedelja med letom)

Duhovna misel za 33. nedeljo med letom: Lk 21, 5–19

Evangeljski odlomek opozarja na apokaliptične in eshatološke napovedi, ki razkrivajo konec časa in pomen trpljenja. Jezus napoveduje preizkušnje svojih učencev, a jih hkrati spodbuja k vztrajnosti in veri. Kristjani naj se ne pustijo zapeljati lažnim odrešenikom in ideologijam, ki obljubljajo raj na zemlji. Resnična vera se izkaže v zvestobi Bogu sredi stisk, ne v udobnem pričakovanju odrešenja. Krščanstvo zato ni »sladka limonada«, ampak resen klic k zvestobi, zaupanju in pogumu v težkih časih.

Komentar: Krščanstvo ni limonada

Odlomek iz Lukovega evangelija za predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu ima značaj apokaliptične in eshatološke napovedi. Podobne odlomke najdemo tudi pri Mateju in Marku. Najprej razjasnimo besedi, kaj je eshatologija in kaj apokalipsa. Z besedo eshatologija mislimo na nauk ali domneve o tem, kar naj bi se zgodilo v prihodnosti – morda še natančneje, kaj je tisto zadnje, kar se bo zgodilo nekoč. Če je vse stvarstvo v Božjih rokah, kaj bo tista zadnja, radikalna sprememba celotnega stvarstva? Beseda apokalipsa, ki nam je veliko bližja in bolj znana kot eshatologija, pomeni razkritje oziroma razodetje. Za apokaliptične spise je značilno, da so zelo slikoviti, ko opisujejo kozmične katastrofe ali boj med dobrim in zlim. Cilj apokaliptičnih sporočil je, da vernike opogumljajo z razodetjem Božjega načrta, po katerem bo premagano zlo sedanjega sveta, vsi dobri in pravični pa bodo dosegli večno zmago ter zadoščenje za vse tegobe, ki so jih preživeli. Apokaliptične napovedi so pogosto grozljive in zastrašujoče – morda bi jih lahko primerjali celo s scenami iz grozljivk.

Odlomek današnjega evangelija je dejansko nekakšna mešanica eshatološke napovedi in apokaliptičnih scen. Ko je govora o stvareh, ki se bodo dogajale pred dokončno spremembo stvarstva, lahko govorimo o eshatološki vsebini. Če pa gledamo predvsem slikovit opis in cilj, ki naj bi opogumljal k budnosti in čuječnosti, potem lahko v tem odlomku prepoznamo apokaliptične napovedi.

Evangelist Luka postavlja Jezusove napovedi v čas pred njegovo smrtjo in vstajenjem, hkrati pa že napoveduje čas Cerkve – čas po vstajenju. V odlomku ni težko prepoznati napovedi trpljenja in mučeništva Jezusovih učencev. Prva krščanska skupnost je drugi Jezusov prihod pričakovala razmeroma hitro, a se to ni zgodilo. Jezusova napoved je bila dolgoročna in kristjani so morali prilagoditi svoje pričakovanje drugega Jezusovega prihoda, ki naj bi se zgodil še v času njihovega življenja. Judje so v času rimskega imperija pričakovali Mesija, vendar si niso predstavljali Mesija – odrešenika, ki bo trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa (vnebohod). Krščanska skupnost se je tako znašla v daljšem časovnem razponu med sedanjostjo in drugim Kristusovim prihodom. V tem času je bila poklicana, da nadaljuje Jezusovo oznanilo. Sovraštvo in trpljenje sta postala del odrešenjskega boja z zlom sredi tega sveta. Jezus je kristjanom napovedal, kaj jih čaka in kako naj se v takšnih okoliščinah obnašajo. To sporočilo zmanjšuje nevarnost napačnega pričakovanja in upanja. Brez teh opozoril bi učenci in učenke izgubili vero, saj drugega Kristusovega prihoda niso dočakali neposredno.

Seveda se ob tem postavi vrsta vprašanj: zakaj morajo ljudje še naprej trpeti, če je Kristus pravi odrešenik; zakaj je prišel na svet, če ni dokončno opravil z zlom; zakaj Bog ne dokonča tega, kar se je namenil storiti, če je že poslal svojega Sina, da prinese odrešenje in premaga smrt. Tudi vsi apokaliptični dogodki, ki jih dnevno spremljamo na različnih koncih zemeljske oble, bodejo v oči in spravljajo ljudi v obup ter nevero. Jezusov odgovor na ta in podobna vprašanja se glasi: vse to se je dogajalo, se dogaja z menoj in se bo tudi z vami; na vas pa je, kakšen odnos boste zavzeli do vsega apokaliptičnega. Ali boste sredi najhujših apokaliptičnih dogodkov, kot so vojne in naravne katastrofe, ohranili vero v Boga in v dokončno zmago nad zlom? Boste ohranili vero v to, da se nam, dokler smo v telesu, lahko zgodijo hude reči, duše pa ne more nihče uničiti, ubiti ali izbrisati z obličja tega in onega sveta?

Zato Jezus tudi opozori, da se bodo pojavljali ljudje, ki bodo sebe predstavljali kot dokončne rešitelje tega sveta. Takšnih samooklicanih ljudi se je treba bati in se jim izogibati. Nekateri izmed njih človeško stisko izkoriščajo in naivnost mnogih zlorabljajo za svoj finančni uspeh. Odrešenjskih idej ne prodajajo samo posamezni guruji, ampak tudi svetovne ideologije, ki obljubljajo raj na zemlji. V dvajsetem stoletju sta bila to nacizem in komunizem, v enaindvajsetem stoletju pa visoko razvita tehnologija in potrošniška družba.

A to še ni vse. Kristjani, Jezusovi sledilci, morajo računati tudi na nasprotovanje in celo sovraštvo znotraj lastne družine. Boj za vero v pravega Odrešenika je neizprosen, trd in poln konfliktov. To je resničnost, v kateri živimo, se gibljemo in smo. Nobene apokaliptične okoliščine niso dovolj močne in usodne za človeka, ki sredi njih zaupa v Jezusa Kristusa; ki jasno pove, da nam bo po veri dano vse, kar bomo v vsakem trenutku potrebovali – prava drža in prava beseda. Tako verovati ne pomeni, da udobno sedimo na balkonu sveta in pijemo sladko limonado.

Apokaliptične scene in eshatološke napovedi nam pomagajo razumeti resničnost tega sveta, našega življenja in vsega, kar nas v življenju lahko doleti. Kvečjemu lahko uporabimo nekdanje vojaško geslo propadle jugoslovanske vojske, ki se je glasilo: »Nič nas ne sme presenetiti.« A ker je bila ta vojska del apokaliptične scene, je doživela še kako veliko presenečenje.