[Duhovna misel] Kako je hudič nasankal pri Jezusu

Duhovna misel za 1. postno nedeljo: Hudič skuša Jezusa, Mr 1,12–13; Lk 4,1–13

Odlomek o hudičevih skušnjavah Jezusa obravnava temeljno vprašanje odnosa do moči in oblasti; hkrati gre za soočenje med hudičevo in Božjo močjo ter logiko. V jedru skušnjav je nevarnost, da človek postavi sebe na mesto Boga; to moč uporablja za lastne koristi, tudi na škodo drugih. Skušnjavec meša sveto z egocentričnim in zlorablja celo Sveto pismo; Jezus pa mu odgovarja z zvestobo Božji besedi in zaupanjem Očetu. Tri skušnjave – potešitev lastnih materialnih potreb, zloraba Božje moči in hrepenenje po svetni oblasti – razkrivajo stalne nevarnosti človeške zgodovine. Jezus jih dokončno premaga s svojo pokorščino, trpljenjem in nenasilno ljubeznijo ter tako potrdi svoje Božje sinovstvo in zmago nad hudičem. 

Zgodba o hudiču in Jezusovih skušnjavah je izjemno zanimiva in razkriva nekatere temeljne težave celotne zgodovine človeštva. V središču je vprašanje oblasti in moči. Čemu sta moč in oblast namenjeni, za kaj ju kdo uporabi? Ob teh vprašanjih trčita druga ob drugo dve nasprotni logiki – hudičeva in Božja. Klaus Berger pravi, da gre v jedru teh skušnjav za vprašanje ateizma – mišljenja in delovanja brez upoštevanja in zavedanja Boga – ter njegove navzočnosti v zgodovini (Berger, 178). Kdor sebe postavi na mesto Boga, uporablja moč in oblast zgolj za svoje koristi in namene. Uporablja ju brezsramno tudi na področju trpljenja, ki se mu želi popolnoma izogniti, tako da druge tišči v trpljenje. Prvenstveno ne gre za upravljanje z močjo in oblastjo nasploh, ampak za vprašanje, ali bo Jezus svojo božansko moč in oblast uporabil zase in v svojo korist. S tem je neposredno povezan padec angelov, ki so hoteli biti kakor Bog in so pristali v kraljestvu zla, v peklu. Njihov interes je, da ujamejo ljudi v to svojo logiko, in njihova predrznost je šla tako daleč, da so v to zanko hoteli ujeti tudi samega Božjega Sina.

Skušnjavec – diabolos – je tisti, ki vse pomeša, ki naredi zmedo v človekovem mišljenju in vrednostnem redu. V pobožne fraze, ki jih vzame iz Svetega pisma, zapakira uničujoče in egocentrične motive. Pomeša dobro s slabim, življenje s smrtjo, nihilizem z napredkom in ateizem z racionalnostjo.

Tudi Jezus v svojih odgovorih hudiču citira Sveto pismo Stare zaveze, natančneje odlomke iz 2. Mojzesove knjige. S tem jasno pokaže, da so njegove skušnjave identične tistim, ki jih je imelo ljudstvo, ko je zapustilo Egipt, oziroma tistim, ki jih ima človek in človeštvo v celotni zgodovini.

Hudiča – skušnjavca – zavrne z besedami: »Poberi se, satan!« To se ponovi še dvakrat: prvič, ko to reče Petru, ki ga hoče odvrniti od trpljenja in drugič na križu, ko ga razbojnik skuša z besedami: »Če si Božji Sin, pomagaj sebi in nama.« Umiranje na Kalvariji in trpljenje pripeljeta skušnjavo do vrhunca, Jezus pa je tam ne zavrne zgolj deklarativno, ampak dokončno s svojim trpljenjem in smrtjo na križu.

Ko Jezus prestane skušnjave v puščavi, hudič odide in pridejo angeli. Gora skušnjav postane odrešenjska gora. Tam, kjer skušnjave premagamo in jim ne podležemo, je za nas raj, odrešenje. Ker Jezus zadnji skušnjavi na križu ne podleže, gre po vstajenju naravnost v naročje Božje ljubezni ali v raj.

Jezus se razodene kot Božji Sin in se ne pusti zapeljati hudobnemu duhu, da bi služil njegovim namenom. Hkrati ostane popolnoma človeški. Božji Duh vodi Jezusa na področje, kjer vlada hudobni duh, da bi pokazal in dokazal Božjo premoč nad hudičevo. Jezus se zavestno izpostavi puščavi oziroma samoti. S tem ko samoto poveže s postom, stopnjuje neizogibno srečanje z nezavednim, s hudobnim duhom in s svojimi slabostmi. Samota, tišina in post so zunanji pogoji, ki v človeku ustvarijo prostor za srečanje s samim seboj, z lastno ranljivostjo in z Bogom.

Jezus je izpostavljen trem skušnjavam, ki imajo skupni imenovalec v moči in oblasti.

Prva skušnjava: človek želi vse zase, za svojo korist, za svoje porabniške potrebe. To ne pomeni samo porabe materialnih dobrin, ampak tudi porabe svetih stvari zase. Vse nam mora nekako koristiti, nam nekaj prinesti – celo vera in molitev. Vse se meri po koristnosti. Vse naj služi nam in našemu zadovoljevanju potreb. Jezus naj uporabi svoje Božje sinovstvo za to, da poteši svoje potrebe. Vendar je Božji Sin več kot zgolj potešitev potreb. Jezusov odgovor je, da je prava človekova lakota duhovna in ne materialna.

Druga skušnjava se nanaša na zlorabo Božje moči. Boga naj bi uporabili za utrjevanje svoje samozavesti. Nevarnost te skušnjave je v zlorabi bibličnih besed. Človek lahko zlorabi Boga, da bi pri ljudeh pridobil veljavo in ugled. Pri tem ne gre za Boga, ampak za lastni ego. Če je zlorabljeno najsvetejše bitje, je zlorabljeno tudi to, kar je najsvetejše v človeku. Tudi ta nevarnost je danes velika. Bog je uporabljen kot varuh človekovega boja proti drugim ljudem kot tisti, ki je na strani naše pravičnosti. Vojskovati se s prepričanjem, da je Bog na strani napadalca, je najbolj očiten primer zlorabe Boga.

Boga preizkušamo tudi, ko svoje duhovne poti uporabimo zato, da bi se pred ljudmi postavljali kot nekaj več kot boljši. Mnoge stvari, ki se danes prodajajo na verski tržnici, so te vrste, saj služijo krepitvi ega in niso naravnane na Boga.

Tretja skušnjava je skušnjava svetne oblasti. Hudič pokaže Jezusu vsa kraljestva sveta. Lahko postane voditelj celotnega sveta, če pade predenj in ga moli. Človek krepi svojo moč, če se zapiše hudiču, vendar za to vedno plača račun. Izgubi svobodo, pogosto tudi ljubezen. Postane hladen in umre v svoji duši. Za Mateja je ta skušnjava najbolj nevarna. Jezus je zato predstavljen kot tisti, ki se odpove vsem oblikam moči, ki na nasilje odgovori z nenasiljem in tako potrdi svoje Božje sinovstvo na zemlji. 

Hudič s svojimi mikavnimi ponudbami pri Jezusu nasanka. Uspešnejši pa je pri nas ljudeh.