Dobrodošli v raju na drugi strani sveta, kjer gore in jezera nosijo slovenska imena

Konec novembra leta 2023, bilo je tik po zmagi libertarskega predsednika Javierja Mileija na predsedniških volitvah, sva z zaročenko tri tedne potovala po Argentini in Čilu. Podala sva se na čudovito več tisoč kilometrov dolgo popotovanje od Buenos Airesa, bohemskega mesta z evropsko arhitekturo, na jug države, v vetrovno, prazno, hladno, a nadvse osupljivo deželo Patagonijo. Najin cilj ni bil zgolj videti te magične kraje, kjer se včasih zdi, da je Bog ustvaril raj na zemlji po svoji podobi, ampak tudi spoznati zgodbe naših rojakov in njihovih prednikov, ki so si svoja življenja ustvarili na drugi strani sveta, pa kljub temu slovenski jezik, pesmi, običaje in tradicijo negujejo bolj skrbno od nas samih.

V tistih poznopomladnih dneh je bil najin gostitelj Milan Magister, vodja tamkajšnjega slovenskega planinskega kluba, ki zase pravi, da je velik domoljub. Odstrl nama je življenje slovenske skupnosti, kako gledajo na politično situacijo v Sloveniji – in zakaj upa, da bo v nedeljo rojake na sončni strani Alp srečal razum, da ne bi zlezli po spirali navzdol, kot se je to zgodilo v raju pod Andi.

Nedaleč stran od meje s Čilom, ki jo določa več kot deset tisoč metrov dolgo andsko gorovje, v argentinski provinci Rio Negro, se nahaja poseben kraj. San Carlos de Bariloche, ali po naše kar Bariloče, danes velja za neke vrste argentinsko Švico, kraj za bogate Argentince in trume tujih turistov iz Evrope in Severne Amerike.

Komur ni v interesu večdnevno potovanje z avtomobilom po stari »ruti 40«, neke vrste južnoameriški enačici ameriške »route 66«, ki povezuje sever in jug kontinenta vzdolž Andov, lahko iz Buenos Airesa tja prileti v dobrih treh urah, še krajša pa je pot iz Mendoze, vinske prestolnice Argentine, ki se nahaja približno 1.200 kilometrov severneje.

Bariloche ima tako kot vsa večja turistična mesta v Patagoniji svoje moderno letališče. Kraj se nahaja na severu Patagonije, na območju »jezerskega distrikta«, ki so jih ustvarili in za seboj pustili ledeniki na vzhodni strani Andov. Bariloche je bil v zgodnjem 20. stoletju majhna vas z nekaj sto ljudmi, ki se je do danes razvila v največje turistično središče v argentinski Patagoniji. Danes šteje že več kot 200.000 ljudi, mesto pa so skozi desetletja pomagali graditi tudi Slovenci, ki so se v teh krajih naselili po 2. svetovni vojni, ko so bežali pred revolucionarnim komunističnem nasiljem v domovini.

Ko se Slovencu orosi oko

Primer, kako so Slovenci pomagali graditi, je tudi katedrala Naše gospe Nahuel Huapija, zgrajena že leta 1947. Ko je streha pogorela, so Slovenci pomagali pri obnovi.

Danes slovenska skupnost v »Bariločah« sicer šteje več kot 200 ljudi, svoje vezi pa vsa ta leta skrbno negujejo. V mestu je slovenska hiša, ki je prostor slovenske šole za otroke, prostor druženj in praznovanja največjih katoliških praznikov in tudi slovenske samostojnosti. V istem objektu deluje tudi Slovensko planinsko društvo Bariloche, ustanovljeno že leta 1951, ki letos praznuje svoje 75. obletnico.

Argentinski Slovenci niso alpinisti, temveč, kot namiguje španski prevod »Club Andino Esloveno« – andinisti. Bariloche, ki leži na južni obali jezera Nahuel Huapi, s treh strani obdajajo gore. Številne so prvi osvojili Slovenci in jih tudi poimenovali. Takšen je primer gore Kapiža (špansko Capilla), ki je visoka 2.167 metrov, na njenem vrhu so Slovenci postavili prvi križ. V kordiljeri nad Bariločami smo že leta 1952 dobili tudi prvo slovensko plezalno smer na »Slovenski zvonik« (šp. Campanile Esloveno), ki sta ga prva preplezala Dinko Bertoncelj in France Jerman iz Skupine slovenskih plezalcev.

Skozi desetletja so se v okoliških Andih oblikovale številne označene planinske poti, po katerih danes stopajo pohodniki z vseh koncev in krajev sveta. Eden od najbolj priljubljenih enodnevnih izletov, tri ure hoda v eno smer od izhodišča, je tisti do jezera Toncek, oziroma »Lagune Toncek«, poimenovane po Slovencu Tončku Pangercu z Bleda, ki se je pri osvajanju andskih gora ponesrečil v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja in so mu rojaki postavili trajen spomin.

Približno pol ure pod jezerom, ki se nahaja na nadmorski višini približno 1.700 metrov in ga s treh strani obdajajo gore, se nahaja tudi zavetišče »Pod skalco«, za katerega še danes skrbi predsednik slovenskega planinskega društva Milan Magister, najin sogovornik in turistični vodič v tistih čudovitih pozno novembrskih dnevih leta 2023, ki nama je odprl vrata tudi v skriti svet velikanskega polotoka na jezeru, ki nima uradnega imena, niti ne prave ceste, samo gozdno vlako, ki jo za več velikih argentinskih posestnikov iz Buenos Airesa ureja prav Magister.

Kako Slovenci kljubujejo razmeram

Okrog jezera je ogromno privatnih zemljišč, razen dveh mest, Bariloche in Ville La Angosture, na severni strani jezera namreč obala ni razvita, t. i. »estancije« oz. veleposestva pa vzdržuje Magister, ki nima samo ključa od vrat železne ograje, za katero se skriva neokrnjena narava in nekaj vikendov, pri katerih gradnji je sodeloval, ampak tudi ključ do nekaj najbolj dih jemajočih panoramskih pogledov na celotno jezero okolico, na enega najlepših prizorov narave, kar sem jih kdaj koli videl.

Pred mano jih je videlo kar nekaj znanih Slovencev, tako politikov kot glasbenikov, ampak o tem v nadaljevanju. Milan Magister ima poslovno idejo, da bi ta čudovit, neokrnjen košček sveta spremenil v turistično dostopen park z zasebnimi vodenimi ogledi. Poleg gozdarstva se ukvarja tudi s polaganjem parketa, je tudi odbojkarski trener ženske reprezentance v provinci Rio Negro.

Do nedavnega je veljalo, da je moral skoraj vsak Argentinec opravljati dve do tri službe, da je sploh lahko preživel, tako slaba je bila ekonomska slika v državi, ki so jo po 2. svetovni vojni pretresale diktature in vojaški udari, potopil pa peronizem v vseh svojih oblikah.

Situacija se počasi izboljšuje, a tamkajšnji Slovenci menijo, da je Argentina z novim predsednikom Javierjem Mileijem, ki ni obljubljal gradov v oblakih, ampak trpljenje na poti k okrevanju, dejansko na pravi poti. So se pa Slovenci v teh krajih znašli bolje kot Argentinci sami. Odlikuje jih iznajdljivost, inovativnost in vizionarstvo. Milan Magister še zdaleč ni edini, ki ga poznajo in spoštujejo v vseh porah družbe v Barilochah daleč naokrog, vsi poznajo tudi družino Jerman, sinaov prej omenjenega Franceta Jermana in njihovih družin, ki se že nekaj generacij ukvarjajo z arhitekturo, v lasti pa imajo tudi dvosedežnico, ki od jezera Nahuel Huapi pelje na manjši hrib, Cerro Campanario, od koder je fantastičen razgled na vse strani jezera in okolico.

Na prvi pogled izgleda kot izlet z dvosedežnico na vrh Straže nad Bledom, le da so tukaj razgledi na jezera z otoki in polotoki kar na vse strani. Kar se je Slovencem porodila kot poslovna ideja, se je skozi leta razvilo v izjemno uspešen posel; letno na hrib prepeljejo skoraj 200.000 turistov, na vrhu so postavili tudi restavracijo in pred kratkim pridobili gradbeno dovoljenje za novo vrtečo se restavracijo, v kateri boste lahko pili, jedli in se počasi premikali ter opazovali vse strani neba.

Vzpon na Cerro Campanario je sicer del turistične poti »circuito chico«, oziroma »male poti«, približno slabih 50 kilometrov dolgega kroga po zahodni strani jezera in njegovih polotokih, ki ga v tem delu sveta priporočajo vsakemu turistu, saj razgledni »roadtrip« nekako najbolje zajame skoraj vse, kar ponuja Bariloche z okolico. Ob tem ne smemo pozabiti, da je Bariloche tudi kraj s svojim smučarskim središčem, ki se je razvilo na gori Cerro Catedral in postalo največje v Južni Ameriki. Nad pobočjih nad mestom je Cerro Catedral obenem zimsko in poletno smučarsko središče, saj je v teh krajih, kot že omenjeno, nenavadno veliko označenih planinskih poti in planinskih koč. Tudi pogled z nekaj več kot dva tisoč metrov visoke »Katedrale« na Bariloche je prekrasen. Zasneženi okoliški vrhovi tudi poleti magično odsevajo na gladini jezera Nahuel Huapi, največjega naravnega bogastva v tem delu sveta, saj je del jezera vključen tudi v nacionalni park.

Zrak, voda in mir

Ko me sprašujejo, kaj me je najbolj navdušilo, vedno znova povem, da ta neverjetno svež in čist zrak. Konec novembra sicer na južni polobli pomeni konec maja, približevanje poletja, a treba je povedati, da je Bariloche čisto pravi patagonski kraj, kjer lahko v enem dnevu kadarkoli doživiš tudi vse štiri letne čase. Samo trideset kilometrov proč je že popolnoma drugačna pokrajina, poudarja Milan Magister: če so na zahodno stran Andi, nekaj prelazov pa pelje v Čile in skozi rodovitne zelene doline na pacifiško obalo, se na drugi, vzhodni argentinski strani, gore počasi spuščajo v patagonsko stepo, ki mestoma spominja že na pravo kamnito puščavo.

Tako prazen in ogromen je ta del sveta, če se odloči človek po »ruti 40« nadaljevati svojo pot proti jugu, ki ga lahko pripelje vse do El Calafateja na obali največjega argentiskega jezera »Argentino«, z znamenitim ledenikom »Perito Moreno«, kakih 1.300 kilometrov južneje.

Zaradi Goloba ugasnil televizijo

Tudi na politiko govor nanese, ko se pogovarjaš z argentinskimi Slovenci. Milan Magister ne skriva svojih pomladnih, demokratskih vrednot, pravi, da mu je zelo mar za Slovenijo, a po volitvah leta 2022, ko je prepričljivo zmagala leva koalicija, ki jo vodi Robert Golob, pravi, da slovenskih medijev ne spremlja več. Ker je, tako Magister, rojake kdaj pa kdaj tudi težko razumeti.

Izkušnje v Argentini z levičarskimi socialističnimi eksperimenti seveda niso najboljše. Pol stoletja peronizma v vseh njegovih reinkarnacijah je Argentino od najbolj bogate južnoameriške države, ki je bila v 20. in 30. letih 20. stoletja celo med desetimi najbogatejšimi na svetu, je državo pahnilo v globoko revščino, inflacijo, korupcijo in več bankrotov. Zanašanje na samozadostnost in industrializacijo države se zaradi šibke zunanje trgovine že daleč nazaj ni izšla, gospodarska nekonkurenčnost in stalno podkupovanje revnega naroda s socialnimi transferji ter napihovanjem javne uprave s strani politike pa je državo pripeljalo v popoln kolaps. Mladi so si najbolj želeli sprememb, vsaj tisti, ki še niso obupali in pobegnili v tujino.

Rešitev so videli v libertarskem predsedniku Javierju Mileiju, ki ni obljubljal gradov v oblakih in višjih socialnih transferjev, temveč takojšnjo, bolečo prekinitev s prakso, s katero so politično naiven narod vsakokrat preslepili.

Tistega novembra 2023, na poti od planinske postojanke pri Laguni Toncek nazaj do izhodišča sem si zvil gleženj in sem pol poti grdo »kruncal«, pol pa skakal po eni nogi, pri čemer mi je z oporo pomagal mlad gejevski par, od katerih je bil eden računalničar, drugi mladi zdravnik. Po poti smo kramljali in sem lahko iz prve roke izvedel, zakaj mladi volijo desno in zakaj imajo dovolj z lažno levičarsko politiko, ki jim je uničila državo in sanje. S tem sta mi tudi razbila stereotipe, da istospolno usmerjeni volijo levo. Ne v Argentini in ne med njihovimi mladimi.

Več pomislekov o Mileiju je imel celo Milan Magister, a ko sva se v teh dneh, ostala sva namreč v stiku, spet priklopila na videopovezavo preko Zooma, da se pogovoriva o politični situaciji v Sloveniji in Argentini (saj tudi Milana tik pred našimi volitvami zanima, ali nas je vendarle srečala pamet), je bil veliko bolj prepričan, da je ta dežela zamujenih priložnosti, na drugi strani sveta in obenem osma največja država na svetu, ki se ponaša s tako velikimi naravnimi bogastvi, vendarle na pravi poti. O vsem, kar sva se pogovarjala, lahko preberete v članku na tej povezavi.