Zdravko Luketič: "Ključno je, da se znotraj slovenske desnice ne izvaja komunistična politika: Kdor ni za nas, je proti nam, zato je naš sovražnik." (2. del)

Foto: Tina Babič
POSLUŠAJ ČLANEK

Zdravko Luketič je slikar, upokojeni diplomirani radiološki inženir in izkušen politik. V drugem delu intervjuja je povedal, kako je kot aktiven katoliški laik doživel finančni polom mariborske škofije in kako kot upokojeni radiolog vidi situacijo v slovenskem zdravstvu. Komentiral je tudi aktualno stanje na slovenskem desnem političnem polu in pojasnil, kje vidi prihodnost slovenske desnice. 

Vabljeni tudi k branju prvega dela intervjuja, v katerem gospod Luketič govori o svoji umetnosti, mariborski mestni politiki, pomenu negovanja zakonskega odnosa in o žalostnem dejstvu slabega slovesa politike. Podal je tudi razloge, zakaj so štajerski volivci praviloma zelo pasivni, in pa svoje videnje trenutnega dogajanja na RTV Slovenija. 

Kako ste kot aktiven katolik doživeli finančni kolaps mariborske nadškofije?

Obžalujem ga, ker smo se zelo borili, da se neupravičeno odvzeto premoženje Cerkvi vrne, in vrnilo se je, vendar ga niso uporabili v celoti za pastirske, pastoralne namene. Poskušali so obračati kapital, kar ni bilo njihovo temeljno poslanstvo. Znotraj Cerkve tudi ni bilo neke enotnosti v Kristusu. Redovniki in škofijski duhovniki so bolj skrbeli za tiste, ki so bili bližje njihovemu ožjemu občestvenemu okolju in morda preveč skrbeli, da bo ravno njihov ožji krog imel vpliv na v javnosti vplivne posameznike, namesto da bi skrbeli za pogoje, ki ohranjajo vrednote evangelija, pri čemer je vseeno, v katerem ožjem občestvu vplivni verniki delujejo. Morda zato ljubljanska nadškofija ni pomagala mariborski toliko, kot bi lahko, ko je bil čas, da do stečaja morda sploh ne bi prišlo. Pomagala je po stečaju, prej pa je pomagala graška škofija. Po tem dogodku je v politiki težje zagovarjati krščanski socialni in družbeni nauk. Tu so tudi zadeve, o katerih ne govorijo, a bi morali spregovoriti, ker slej kot prej vse pride na dan.

Kje vidite vlogo katoliških laikov v Cerkvi?

Izgovor, da je duhovnikov premalo, ne pije vode. Duhovnikov je lahko tudi manj, če v praksi pristno živijo svoje poslanstvo, ker bodo s tem navdušili, da se za duhovniški poklic odloči več vernikov. Veliko dela bi lahko prevzeli tudi diakoni. Slej kot prej se bo to tudi zgodilo. Ne morejo pa biti pastirji duhovniki, ki so oporečni in so slab zgled, ki pohujšajo mnoge, ki bi se sicer Kristusovim vrednotam približali. Tako da je prav, da postanemo laiki proaktivni in da se začnemo znotraj občestev tudi oglašati. Ve se, kdo je pastir. To ne pomeni, da bi laiki klerikom vzeli pastirsko poslanstvo, toda vsak brat v Kristusu ima pravico, da drugega opozori, če dela kaj narobe.

Človek se vpraša, kakšen obseg imajo te stvari, ki niso takšne, kot bi morale biti, da škofje ne ukrepajo. Morda potrebujejo podporo in pomoč laikov, da se stvari spremenijo. Čudim se, v kakšne kompromise so se spustili odgovorni pri programski shemi za T2 TV, in nad tem, da se sedaj čutijo nedolžne. Na veliko so se šli kapitalstvo, namesto da bi ustanovili štipendijske sklade za socialno ogrožene, katoliške univerze …

Vendarle pa poznam zelo veliko dobrih, karizmatičnih duhovnikov, kot so jezuit Vital Vider, ki je voditelj zakonskih skupin Najina pot, Martin Golob, salezijanci s programi za otroke in mladino, frančiškani v Mariboru, Karitas, Zavod A. M. Slomška, Sebastijan Valentan, Branko Cestnik, Stanko Praznik, Ivan Štuhec in še mnogi drugi duhovniki, ki pomagajo, da ljudje ne obupajo, država pa jim odreka družbeno koristno vlogo. Cerkev še vedno izpolnjuje svojo nalogo, Bogu hvala, da jo, laiki pa ji moramo pomagati. Očitno so stvari takšne, da jih cerkveni predstojniki ne morejo obvladati sami. Imam tudi občutek, da odprava celibata ne bo rešila vseh težav. To ne pomeni, da sem proti temu. Zakaj pa ne bi bili duhovniki tudi poročeni, kot pri pravoslavnih, če se poročijo pred posvetitvijo? Dogajanje v nemški Cerkvi, ki je kapitalsko močna, cerkve pa so prazne, in ki vsiljuje svoje predloge za spremembe verske prakse, bo kmalu tudi pri nas. Da se to zgodi, bo potrebna modrost srednjega veka, da se ve, kaj je prav in kaj narobe.

Ste tudi malteški vitez. Nam pojasnite razmere v redu in kaj je botrovalo temu, da je pred časom papež odstavil vodstvo malteških vitezov?

Foto: Tina Babič

Desetletja ste bili zaposleni v zdravstvu. Kaj je problem slovenskega zdravstva? Kje vidite pot, da bi prišli na višjo ravan?

Zanimivo je, da so bile v komunizmu, ko je bila trda diktatura, protetične zobozdravstvene storitve tudi zasebne, ker jih niso bili zmožni zagotoviti v okviru državnega zdravstva. To vztrajanje na jugoslovanskih modelih iz časa diktature zdravstvo uničuje. Zakaj pa ne bi imeli več zavarovalnic? Zakaj ne bi drugi zdravniki, ki imajo koncesijo, opravili preiskave, za katere je čakalna doba preko dovoljene? Dovolijo pa, da greš v Avstrijo, tam plačaš, potem pa zavarovalnica vse povrne. Tega se poslužujejo tisti, ki imajo denar, buržuji, ki pa sicer pravijo, da so proti koncesionarjem in za delovno ljudstvo.

Drugi problem zdravstva pa je, da ni transparentno, ne glede nabave materialov ne glede vsega drugega. Zakaj privatni koncesionarji nabavljajo material veliko ceneje kot državne ustanove? Korupcija je obstajala že v Jugoslaviji. Preko arhivov, ki jih raziskuje Omerza, vidimo, da so se ukvarjali s tihotapljenjem in preprodajo cigaret ter še čim, da je bila v ozadju država že v osnovi koruptivna. Te koruptivnosti in netransparentnosti niso odpravili. Kot je leta 2013 rekel Marko Jaklič: »Vse je rešljivo, le na korupcijo in klientelizem nimam odgovora.«

Vsak se mora na osebni ravni odločiti, ali bo pošten ali ne bo in ali se bo preživljal s poštenim delom svojih rok ali bo bogatel na račun drugih. To se da, če se spustiš v kapitalska omrežja. Če se katero omrežje razkrinka, nazadnje glavni botri ostanejo nedotaknjeni in žrtvujejo nižje vplivne člane v korupcijski mreži.

Vztrajanje na jugoslovanskih modelih iz časa diktature zdravstvo uničuje.

Je zdravstveni lobi kapitalsko tako močan?

Povezani so z multinacionalkami. Njihov interes je, da imamo evtanazijo, hormonsko spreminjanje spola ipd. V ozadju so kapitalski interesi, ne pa skrb za človekovo dobro. Pri nas ožja skupina bogati, ostali pa nimamo dostopa do zdravstva in sistem se sesuva. Ker pa medijska krajina ni kritična do trenutne vlade, se o tem ne piše v taki meri, kot bi se moralo.

Zdravnike in zdravstveni kader lahko samo občudujemo, da v takih razmerah vzdržujejo in omogočajo rešitve. V Avstriji zdravstvo dobro deluje. Zakaj ne bi uporabili njihovih primerov dobrih praks? Zdravstvenemu poklicu so tudi odvzeli poslanstvo. Biti zdravnik, medicinska sestra je bilo nekoč poslanstvo, danes pa so samo delavci. Ljudje jih nadirajo, k njim hodijo z odvetniki, grozijo jim zaradi čakalnih vrst.

Zdravstvenemu poklicu so odvzeli poslanstvo. Biti zdravnik, medicinska sestra je bilo nekoč poslanstvo, danes pa so samo delavci.

Kakšno je vaše mnenje o evtanaziji?

V členu ustave je izrecno zapisana pravica do življenja, pravice do samomora pa v ustavi ni. To je v bistvu neka nova pravica, ki je ustava ni predvidela, zato bi morala biti prej spremenjena ustava. Drugi vidik je, da je evtanazija žrtev zaslužkov multinacionalnih farmacevtskih družb. Raje se plačuje drage kemoterapije za bolnike, ki nimajo več možnosti za preživetje, a se jim tega ne pove, lahko bi pa z mnogo dostopnejšimi zdravili za paliativno oskrbo tem ljudem nudili zadnje tedne, mesece življenje brez trpljenja. Kemoterapija lahko prinaša tudi trpljenje, saj je agresivna do celega telesa in ima škodljive stranske učinke.  

Je torej evtanazija tudi ideološka tema?

Ko so levosredinske vlade na oblasti ali želijo priti na oblast, ideološko odpirajo teme o abortusu, evtanaziji ... Osebno nikakor ne želim sodelovati pri tem, da bi komurkoli pomagal pri usmrtitvi. Predlog zakona o pravici do samomora je škodljiv in nevaren, ker se bo zlorabljal. Do zlorab že prihaja v državah, v katerih je sprejet v blažji obliki. Bom moral v svojo oporoko zapisati, da ne želim biti evtanaziran? Na Nizozemskem in drugod sorodniki za neprištevne svojce, ki so potrebni nege in morajo zanje plačevati bivanje v posebnih socialnih ustanovah, ker so njihovi pooblaščenci, že zahtevajo, da so evtanazirani.

Življenje je sveto in v Sloveniji prihaja do tega, da bo nek kostanj sredi Ljubljane imel večje pravice kot pa človeško življenje. Vsako drevo, živali bodo lahko nadzirali, ali jim gre dobro, ljudi pa bodo kar tako evtanazirali, brez da bi vlada poskrbela za dobro paliativno oskrbo, za dobro zdravstvo, da bi ljudje v domovih za ostarele, ki imajo prenizke pokojnine, dobili državno podporo, kar je prvotni Zakon o dolgotrajni oskrbi predvideval. Sedaj pa so obupani, ker jih otroci težko vzdržujejo, starši zaradi doplačil oskrbnine v domovih otroke potiskajo v revščino in se potem, da bi otrokom to prihranili, zatečejo k evtanaziji.

Evtanazija je katastrofa zahodne civilizacije. Beda te levice je, da ima visoka gesla in teoretična sporočila o dobrem delu za ljudi, za bližnje, za delavce, za solidarnost, za živali, za okolje, vodi pa v diktaturo, tudi nad življenjem. Žival v hlevu, nek kostanj v Ljubljani, bo imel več pravic kot jaz, ko bom ostarel, če bodo spoznali, da nisem več sposoben odločati o sebi. Menim, da je moje življenje sveto. Obžalujem, da je Evropa zapustila svoje vrednote in pravzaprav ogroža svoj obstoj. Rimski imperij je izginil. Tudi Evropa lahko propade, če ne bo spoštovala življenja.

Beda te levice je, da ima visoka gesla in teoretična sporočila o dobrem delu za ljudi, za bližnje, za delavce, za solidarnost, vodi pa v diktaturo, tudi nad življenjem. 

Kakšni smo Slovenci kot narod? Kakšna je slovenska duša?

Slovenska duša je mnogotera, tako kot dobra slika. Na dobri sliki so vse barve. Za Slovenijo je zelo dragoceno, da imamo Prleke, Prekmurce, Ljubljančane, Primorce, Gorenjce, Dolenjce in da smo si med seboj zelo različni. Ne moremo reči, da je duša enotna. Premalo pa cenimo svoj jezik in to, da smo dosegli svojo državo. To je dosežek, ki so ga Rimljani presenetljivo dosegli, ko so imeli okoli sebe velike narode. Ljudje se tega premalo zavedajo. Kot je rekel pokojni Bajuk: »Država je last državljanov.« Toda državljani s svojim premoženjem ne upravljajo, upravlja ga tisti, ki mu je bilo upravljanje zaupano, to sta državni zbor in vlada.

Zadnji mesec pred volitvami ljudje nasedejo medijskim reklamnim spotom in ne izberejo ljudi, ki bi jih v tistem trenutku potrebovali. Zanimivo je, da imam jaz, čeprav se pišem Luketič, kar je hrvaški priimek, večjo nacionalno zavest kot mnogi Slovenci z globljimi koreninami. Ljudje zmotno mislijo, da se da živeti, kot pravi pregovor, »Ubi bene ibi patria« (»Kjer mi gre dobro, tam je moja domovina«). Če nimaš svoje domovine, nimaš doma, nimaš sidra, nimaš svojih vrednot in potegne te v zgodbe, ki niso tvoje in imajo slab konec. Na nekem kulturnem srečanju je govoril novinar iz Srbije in povedal je, da je v Srbiji glasna manjšina potegnila tiho večino v zgodbe s slabim koncem, ker niso upravljali s svojo državo, ker so verjeli Srbski akademiji, ki je dala politikom ideje o Veliki Srbiji, in niso trezno premislili, da obstajajo tudi drugi ljudje. To se je zgodilo, čeprav smo bili bratski narod, med drugo svetovno vojno so Srbi pregnane Slovence namreč sprejeli kot sorodnike, čeprav so sami živeli v pomanjkanju.

Če nimaš svoje domovine, nimaš doma, nimaš sidra, nimaš svojih vrednot in potegne te v zgodbe, ki niso tvoje in imajo slab konec.

Se res pustimo tako zlahka zmanipulirati?

Ali je to naredil sistem diktature, v katerem nas je večina odrasla, ali kaj drugega, ne vem. Še sedaj nekateri govorijo, da je kapitalizem slab, ker izkorišča delavce. Na radiu ARS poslušam znane umetnike, ki imajo enourne pogovore: kapitalizem izkorišča, mi pa moramo skrbeti za delavce. Zakaj so torej v Avstriji, kjer je kapitalizem od leta 1945, plače višje, zakaj tam lažje prideš do zdravnika, zakaj imajo tam, kljub temu da lahko takoj dobiš odpoved delovnega razmerja, tudi če imaš stalno zaposlitev, bolje poskrbljeno za preživetje z delom lastnih rok?

Manjka nam modrosti in podjetnosti, da zaupamo v lastne sposobnosti za korak naprej. Ob ukrepih Golobove vlade pa se tudi ne splača biti podjetnik, saj se podjetnike zatira z davki. Ljudje želijo živeti lagodno, imeti stanovanje, televizijo, to, da lahko menjajo avto, dopustujejo na Hrvaškem, da lahko v lokalu popijejo kavico, in to jim zadostuje. Ne razmišljajo na podlagi evangelija: če imaš talente, jih moraš razvijati in začeti kaj novega, spremeniti življenjski slog, poklic ...

Kot piše v Bibliji, jih je bilo sedem tisoč, ki v izgnanstvu v Babilonu niso upognili kolena. Tudi Slovenci imamo sedem tisoč klenih, ki ne bodo upognili kolena, da bomo ohranili svoj jezik, kulturo in omiko. Škoda pa bi bilo, da ne bi več imeli svoje države.

Mislite, da je to realna nevarnost?

Kaj menite o odnosih med SDS in NSi?

Demokracija pomeni, da ima vsak pravico povedati, kaj si misli. Prav je, da je tudi kritičen, če je vljuden in spoštljiv. Jaz sem član Nove Slovenije. Marsikatero kritiko, ki jo kakšen bolj ali manj viden član izreče in se z njo sicer strinam, bi vsebinsko povedal drugače. Ne bi povedal provokativno, sporočilno pa bi bila ista. Enako velja na drugi strani. Ko ankete, ki tako ali tako ne držijo, kažejo NSi 10 %, se pojavi neki tvit vidnega politika, da se je Nova Slovenija prodala vladi. Brez krščanskih glasov, Krščanskih demokratov in Nove Slovenije Janša ne bi mogel sestaviti niti ene desnosredinske vlade. Tudi če ima NSi samo sedem odstotkov, je to veliko, če s tem omogoči sestavo desnosredinske vlade.

Vedno je možno, odlična zahodna civilizacija propada, ker se ne drži vrednot, na podlagi katerih je postala uspešna. V takem kaosu izginejo večji imperiji, ne samo državice, kot je Slovenija

Kje vidite pot prihodnosti za slovensko desnico?

Nimam strahu, za slovensko desnico se ne bojim. Tisti, ki bo znal odgovoriti na vrednote konservativnih volivcev, bo dobil njihovo podporo. Nič ne bi bilo narobe, da bi Nova Slovenija dobila kakšen odstotek več, SDS pa manj, saj sta le skupaj močnejši in lažje prepričata volivce. Ni rečeno, da bo SDS vedno največja stranka na desnici in da bosta NSi in SDS večno v parlamentu. Kot je propadel rimski imperij, lahko izpadejo tudi stranke. Ko stranka izgine, se pojavi nova, ki programsko pokriva vrednostno področje volivcev, ki so volili izpadlo stranko, če ima prepričljive odgovore, zaupanje in rešitve.

Ko se je krščanska demokracija utopila v združenem SLS, ki ni ohranila vrednot krščanskih demokratov, se je pojavila Nova Slovenija. Desni volivci ne bodo izginili. Ključno je, da izpolnjujemo programske usmeritve, da spreminjamo stvari, da se znotraj desnice ne izvaja komunistična politika »Kdor ni za nas, je proti nam, zato je naš sovražnik«. Desnica bo uspela, ko se bomo pogovarjali: »Kdor ni proti nam, je za nas.«

Tudi sorodne stranke slovenske desnice bi morale bolj iskati to, kar jih povezuje, ne pa se nenehno javno kritizirati in obtoževati. Pot za slovensko desnico je več sodelovanja ob spoštovanju razlik v samostojnem odločanju in manj prepiranja.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike