Zdravko Luketič: Mi danes potrebujemo »novi srednji vek« (1. del)

Zdravko Luketič  je človek mnogoterih talentov in dejavnosti. Kot slikar je iskalec in upodabljalec presežnega, kot dolgoletni politik je zavezan iskanju skupnega dobrega, kot aktiven katolik ter izobraženec pa si prizadeva za ohranitev in okrepitev vrednot, ki so nas pripeljale do svobode in demokracije. V intervju je 66-letnik spregovoril o svoji umetnosti, mariborski mestni politiki, pomenu negovanja zakonskega odnosa in žalostnem dejstvu slabega slovesa politike. Predstavil je tudi razloge, zakaj so štajerski volivci praviloma zelo pasivni, in svoje videnje trenutnega dogajanja na RTV Slovenija. 

Sva na odprtju vaše slikarske razstave, katere celoten izkupiček ste v okviru Lions kluba namenili spodbujanju umetniško nadarjenih otrok iz socialno ogroženih družin. Razstavo ste poimenovali Nebeške sanje. Kaj je njena rdeča nit?

Mnogo ljudi različnih nazorskih opredelitev čuti, da neke dragocene vrednote, ki so nekoč obstajale, sedaj izginjajo. Izgublja se zavest o tem, da je vsak človek tako enkraten, da ga ne more nadomestiti nihče drug, in da je nemogoče, da bi človek preprosto izginil. Če pa že obstaja zavest o posmrtnem življenju, obstaja kot matrica, kot nekaj digitalnega. Imamo duhovnost brez Duha, vero brez Boga, imamo kristologijo brez Kristusa. Osebno verjamem, da se naš obstoj ne konča s smrtjo, da gremo dalje, v drugo, nebeško prostorsko razsežnost. Vmes polagamo še račune za dobre in slabe stvari, ki smo jih storili, zato ni vseeno, kako živimo. Ker se ta zavest izgublja, želim na to opozoriti tudi s svojimi umetniškimi deli.

[gallery_media_slugs=zdravko-luketic-in-razstava-10.jpg,zdravko-luketic-in-razstava-15.jpg,zdravko-luketic-in-razstava-13.jpg,zdravko-luketic-in-razstava-12.jpg,zdravko-luketic-in-razstava-11.jpg]

Slike so naprodaj, ves izkupiček pa bo namenjen spodbujanju umetniško nadarjenih otrok iz socialno ogroženih družin. (Foto: Tina Babič)

Imamo duhovnost brez Duha, vero brez Boga, imamo kristologijo brez Kristusa. 

Ste s svojimi umetniškimi deli torej neke vrste evangelizator? Ljudi preko umetnosti namreč vodite k razmisleku o presežnem. Ste eden od redkih slovenskih slikarjev, čigar tema je izrazito duhovna.

Sem katoličan rimokatoliške veroizpovedi. Iščem osebno srečo in izpolnitev v nevidnem, ki mi je vidni svet kulture predmetov, stvari in užitka ne daje.

Če pogledamo hollywoodske zvezde, je veliko zelo lepih in zelo bogatih. A med njimi je veliko več nesreč, tragičnih koncev, drog, alkohola, ločitev kljub temu, da se najdeta dva lepa in bogata človeka.

Z ženo sta aktivna tudi v Najini poti, ki združuje katoliške zakonce v zakonske skupine.

Že v študentskih skupinah sva bila aktivna na tem področju, bil sem predstavnik mariborske škofije v medškofijskem odboru za študente. Takoj po poroki sva vstopila v to gibanje za družine, v katerem se sestajamo po domovih enkrat mesečno in se pogovarjamo o naših odnosih, o vzgoji otrok, kako ohranjati svežino medsebojnega odnosa, kako premagovati težave, ki se pojavijo. To se mi zdi zelo dragoceno, kot neko sidro. Če nimaš sidra, nekega vodila, vrednot, te zanese na odprto morje. Skupina nama pomaga, da negujeva in ohranjava najin odnos živ. 

Dragoceno se mi zdi to, kar je zapisal ruski mislec in filozof Berdjajev. Preganjali so ga tako v carski Rusiji kot pozneje komunisti. Dejal je, da reformacije ne bi bilo, če ne bi bilo srednjega veka, ko se je točno vedelo, kaj je prav, kaj narobe in čemu služijo preizkušnje, trpljenje, bolezen ... Ker se je to vedelo, so tudi protestanti in Luter vedeli, kaj dela Cerkev narobe in lahko so protestirali. Zato tudi mi danes potrebujemo »novi srednji vek«. Če se krščanske vrednote, zaradi katerih je nastala sedanja evropska civilizacija, ne bodo zagovarjale javno, bodo izginile, zavladale bodo profane vrednote in mnogo ljudi bo v odsotnosti duhovne globine depresivnih, izgubljenih, Evropa pa bo kot skupna zveza držav morda celo razpadla. Vladala nam bo vrednostna skupina, ki nima trajne vrednote, kot so jih imeli recimo Rimljani proti Puncem (Kartažanom), ki so videli samo denar, oblast in zabavo. Tudi Rimljani so propadli, res, toda od Puncev so ostale samo ruševine v Libiji, od Rimljanov pa imamo po celi Evropi dragocene kulturne, filozofske in miselne ostanke, na katerih stoji Evropa.

 Če se krščanske vrednote, zaradi katerih je nastala sedanja evropska civilizacija, ne bodo zagovarjale javno, bodo izginile,

Ste Mariborčan, aktivni ste tudi v mestni politiki. Ko se govori o politiki, je skoraj vedno v ospredju Ljubljana. Kaj se dogaja v mariborski mestni politiki?

Sem mestni svetnik Nove Slovenije, zato jo gledam skozi prizmo programa, ki smo ga na volitvah predstavili, in seveda tudi skozi dolgoletne svetniške izkušnje. V Mariboru se ponavlja zgodba iz leta 2002, ko ni bilo koalicije, ker župan v drugem mandatu ni ustregel zahtevam največje svetniške skupine. Seje mestnega sveta so se zapletale, ker je opozicija zapenjala, tudi kjer ne bi bilo treba. Močna opozicija pa je pozitivna, ker je omogočen večji nadzor mestnega sveta nad delom župana in občinske uprave.

Župan Saša Arsenovič se ob začetku drugega mandata o koaliciji in vsebini delovanja v naslednjih štirih letih ni pogovarjal z vsemi svetniškimi skupinami. To je bila napaka, kajti če si pristen demokrat, se za dobrobit mesta pogovarjaš z vsemi, ki so dobili mandat na volitvah. Računal je, da bo imel večino v mestnem svetu, če sklene koalicijo s svetniško skupino Svoboda, vendar koalicijskega dogovora ni bilo, niti ga ni bilo z drugimi skupinami, s katerimi je tekla komunikacija o programskem sodelovanju za nabor projektov, saj brez večine v mestnem svetu koalicija ni smiselna. Tako se je zgodilo tudi leta 2002, ko ni prišlo do koalicije s takratno svetniško skupino LDS. Tako mora župan za vsako pomembnejšo odločitev iskati večino, kar omogoča večjim svetniškim skupinam možnost političnega trgovanja za podporo županovega predloga. Dodatno pa na kompleksnost odločanja vpliva tudi neenotnost večjih svetniških skupin pri posameznih odločitvah. Zato je oblikovanje vsebinskega predloga, ki ima večinsko podporo, zelo zahtevno in naporno.

V večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor, je neformalni politični nadzor javnosti in svetniških skupin težji. Zaradi razvejanosti dejavnosti in preko stomilijonskega proračuna, občani in mestni svetniki nimajo tekočega pregleda, kaj se dogaja, zlasti, če ni pristnega raziskovalnega novinarstva in svobode, da vse, kar vedo, tudi objavijo.

Kaj bi bilo potrebno, da bi se stvari izboljšale? 

Potreben bi bil neformalni nadzor. Tega bi omogočili odprti podatki mestne uprave za zainteresirano javnost. Javnost podatkov o trenutnem stanju proračunskih sredstev za posamezne investicijske projekte, ki so bili s proračunom sprejeti, trenutno nima. Žal te digitalne možnosti ni uvedel noben župan v Sloveniji, mariborski kandidat Nove Slovenije, ki je imel to rešitev v programu, pa žal ni bil izvoljen.

Maribor ima dodatne težave, ker vlada z zakoni določa obvezne naloge, denarja za njihovo izvedbo pa ne zagotavlja. Razkorak med temi nalogami in potrebnimi sredstvi obsega že 27 milijonov. Formula o višini povprečnine Maribor, ki izvaja nekatere dejavnosti regijsko, prikrajšuje tudi za okoliške občine, saj sredstev za to v povprečnini ne dobi. Ti dve anomaliji nista odpravljeni, kljub temu da je na mariborskem terenu Svoboda na volitvah dobila šest poslancev. Očitno v centrali stranke nimajo potrebne teže.

S trenutno vlado so kaznovani tudi vsi projektno in investicijsko prodorni župani, saj vlada ne zagotavlja takšnega proračunskega okolja, da bi občine lahko črpale nepovratna evropska sredstva, ker ne morejo zagotoviti lastnega deleža in zaradi prenizke povprečnine tudi ne zastaviti denarja za investicije. Evropa denar namreč povrne šele, ko je investicija zaključena. Žrtev te neambiciozne vlade je tako Maribor, v okolici pa na primer občina Sveta Trojica.

Poklic politika v Sloveniji nima posebnega ugleda ...

Sorodnik, ki sicer voli Novo Slovenijo le, če na listi lahko obkroži moje ime, me je vprašal, kako se lahko ukvarjam s politiko, ko je v njej toliko korupcije. Odgovoril sem, da se mora vsak človek ne glede na predpise in ne glede na nadzor slej kot prej na osebni ravni odločiti, ali se bo trudil, da ostane pošten, ali ne. Ali se bo preživljal od dela svojih rok ali pa se okoriščal od tujega dela – na račun drugih? To je ključno. Večinska želja v politiki mora biti, da bi vendarle delali pošteno. To pomeni, da ima skupno javno dobro prednost pred osebnimi interesi. Ni narobe, da imaš tudi osebne interese, a osebni interesi in interesi tvoje politične skupine ali stranke ne smejo imeti prednosti. Prednost mora imeti tisto, kar je dobro za vse. Tega pa žal ni.

Ni narobe, da imaš kot politik tudi osebne interese, a tvoji osebni interesi in tudi interesi tvoje politične skupine ali stranke ne smejo imeti prednosti. Prednost mora imeti tisto, kar je dobro za vse. Tega pa, žal, ni.

V Sloveniji je močno prisoten centralizem. Štajerska je politično zaspala, udeležba na volitvah je praviloma nizka. Zakaj? Kaj potrebujejo Štajerci, da se zbudijo?

Če pogledamo zgodovino narečij, vidimo, da se je štajersko narečje razvilo najkasneje. Mogoče je prleško ali prekmursko obstajalo že prej. Štajerci so bili zadnji. Mogoče so tako na prepihu, da niso imeli te zavesti. To zavest so močno zavirali nemško govoreči prebivalci, ki so bili do časa generala Maistra in še do konca 2. svetovne vojne v večini. V Mariboru je bilo vedno tudi veliko priseljencev. Končno je tudi moj oče leta 1953 prišel v Maribor iz Like – iz vojne krajine.

Po očetovi strani sem hrvaškega porekla. Slovenci so ga v dokumentih asimilirali in mu dali v priimek trdi č, on pa ni imel več volje, da bi to spreminjal. Ko sta z mamo, ki je z Dravskega polja, po osamosvojitvi kupila garažo, se ni mogel lastniško vpisati, ker ni bil državljan Slovenije. Potem je plačal nek drobiž za takso in vpisali so ga kot državljana. Na nek način sem potomec izbrisanega. To je bilo pravzaprav kršenje temeljnih pravic. Ne sam izbris, kršenje je bilo, da jih o izbrisu niso obvestili. Toliko let je živel tukaj in ni pričakoval, da bo izbrisan.

So torej za štajersko politično neaktivnost razlogi zgodovinski?

V 9. stoletju je zaradi prepira med oglejsko metropolijo in salzburško škofijo Karel Veliki razmejil pristojnosti. Meja je potekala na reki Dravi. Mogoče sta tudi zaradi tega Maribor in Štajerska kdaj razdeljena. Sam živim na desnem bregu Drave.

Štajerci premalo delamo za skupno stvar. Premalo smo združeni, premalo »skupaj potegnemo«. Primer:

Udeležba na volitvah bo večja, ko se bodo volivci zavedali, kako veliko težo ima vsak glas. Primer: Maribor ima nekaj čez 90.000 volilnih upravičencev. Na lokalnih volitvah sem prejel 134 prednostnih (preferenčnih) glasov, kar je bila izpolnjena kvota. Prehitel sem kandidate pred menoj in bil izvoljen v mestni svet. Župan me je imenoval za podžupana za mestne četrti in krajevne skupnosti. Podžupan je lahko samo mestni svetnik. Tako je 135 glasov volivcev od preko 90.000 vseh volilnih upravičencev v Mariboru odločilo, kdo bo podžupan. 

Na nek način sem potomec izbrisanega. To je bilo pravzaprav kršenje temeljnih pravic. Ne sam izbris, kršenje je bilo, da jih o izbrisu niso obvestili. Toliko let je živel tukaj in ni pričakoval, da bo izbrisan.

Že od devetdesetih ste v politiki. Kako ste videli slovensko osamosvojitev in razvoj Slovenije do danes?

Najmočnejše parcialne interesne skupine, ki so leta 1989 obstajale v Sloveniji, niso imele interesa, da bi se ljudje množično vključevali v politiko, zato so jo zelo rade očrnile. To počnejo tudi sedaj. Takrat so obdelali Peterleta, ki je bil zunanji minister, čeprav je delal dobro. Uprizorili so medijski atentat. Podobno se sedaj dogaja SDS-u. Če bi SDS padel in bi bil na desni sredini na njegovem mestu nekdo drug, bi bil tudi on na udaru. Tudi na levem polu včasih vidimo, da za koga, ki postane tako močan, da ostalih več ne posluša, poskrbijo, da pridejo v javnost vsebine, da izgubi moč. Zato se ljudje politike izogibajo, kar pa je napaka.

Po grško pomeni politika skrb za skupnost in javno dobro. Ker se tega ne neguje in se ne piše pošteno o tistih, ki to kršijo, dobivamo vedno slabše politike. Nazadnje bodo žrtve tudi tisti, ki bodo doprinesli k temu, da se to dogaja tako. Demokracija je ogrožena.

Stranke težko najdejo ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti ...

V mestni četrti je bila zelo zgledna učiteljica in prosili smo jo, da bi kandidirala na listi za to mestno četrt. Naloga te funkcije je skrb za čisto konkretne lokalne stvari. Odgovorila je, da se ne želi javno izpostavljati, da za vrednote, ki jih mi zagovarjamo, največ naredi tako, da uči otroke. A ne zaveda se, kar sedaj vidimo, da multinacionalke obvladajo WHO, da nam vsiljujejo teorija spola, da na novo definirajo temeljno človekovo pravico, pravico staršev do vzgoje svojih otrok. Predpisujejo, kaj se bodo učili v šoli.

Prav tako recimo višanje davkov. Če znižaš davke na plačo, sam odločam, kako bom zaslužek za svoje delo porabil. To je evropsko načelo subsidiarnosti, o tem lahko odločam sam, naj ne odločajo drugi. O čem lahko odloča občina, naj ne odloča vlada. Zdaj mi poberejo davek in oni odločajo, komu ga bodo dali, katerim nevladnim organizacijam? Zakaj moram plačevati 12 € za RTV Slovenija, ki mnogokrat poroča čisto enostransko? Zakaj ne bi sam odločal, kateremu mediju dam teh 12 €? To bi bilo v demokraciji čisto logično, a ni. Ali pa recimo, da je to pač državna televizija, kot je rekla direktorica televizije v Južni Koreji, ki podpira vsakokratno vlado. To je vladna televizija. 

Novinarstva ni več, imamo samo še medije, razen redkih izjem, med katere štejem tudi Domovino. Podobno se dogaja tudi na ravni Evropske unije. Evropski politiki so se pred vsakimi reformami posvetovali z multinacionalkami, kapitalom, kakšno okolje potrebujejo, da bodo lahko konkurirale svetovni konkurenci. Ustvarili so pravila, da so zaščitili njihove interese, da se lahko na domačem evropskem igrišču v miru igrajo.

Grško pomeni politika skrb za skupnost in javno dobro. Ker se tega ne neguje in se ne piše pošteno o tistih, ki to kršijo, dobivamo vedno slabše politike.

Vrniva se k osamosvojitvi ...

Seveda sem bil za odcepitev Slovenije. Jugoslavije nihče ni razbijal, enostavno ni več funkcionirala, ker so velike etnične skupine želele prevlado nad majhnimi, ker so mislile, da so najmočnejše. Bil sem za odcepitev Slovenije, ker bi v Jugoslaviji finančno potonila. Pregovor pravi, da smo vsi bratje, denarnice pa niso sestre. Tako sem pristal v politiki. Rekli so, da se zgovoren, naj kandidiram, čez štiri leta pa bodo vzgojili nove mlade. A jih niso. Tako sem še vedno tu. Kot bi padel s hruške, tako sem leta 1989 padel v politiko.

Trideset let sem bil zdravstveni delavec, po tridesetih letih pa ugotavljam, da sem politik, ki dela v zdravstvu. Na to sem pristal, da bi te vrednote znova jasneje zasijale. Prvič, da politiki vrnemo dobro ime. Drugič, da ustvarimo dobro okolje za družine. Le tako se lahko država razvija in le tako lahko zagotovimo preživetje in trajni obstoj slovenskega naroda. Sedaj, po tridesetih letih, ljudje, ki niso aktivni v politiki, nimajo predstave, kako težko je stvari izboljšati, če nimaš dovolj izvoljenih poslancev.

Verjetno je težko spremeniti miselnost ljudi ...

Leta 1989 je sociolog Sruk dejal, da v Mariboru živi sto tisoč prebivalcev, samo dva tisoč pa je javno proaktivnih ljudi različnih usmeritev, ki hodijo na javne dogodke. Ostalih osemindevetdeset tisoč je pasivnih in samo čakajo, kaj bo kdo naredil. Zdi se mi, da so bili intelektualci premalo proaktivni. Ker sva v Ljutomeru, bi rekla, da so bili premalo Prleki. Veliko velikih slovenskih politikov je namreč izhajalo iz Prlekije in iz tega konca Slovenije, tudi Anton Korošec. Bili so preveč kot ovce znotraj električnega pastirja, ne glede na to, na kakšno pašo so jih pastirji gnali. Leta 1989 pa smo stopili skupaj in to bi morali negovati kot punčico svojega očesa.

Javna RTV ne zagotavlja nepristranske informiranosti, zato ogroža demokracijo.

Verjetno k temu prispeva tudi stanje medijev. Kako komentirate trenutno dogajanje na RTV Slovenija?  

Na politiko imajo velik vpliv novinarji preko medijev in kapital, ki te medije obvladuje. Drago Jančar je v Novi reviji v članku »Dva paradoksa« pisal o šibki neodvisnosti ter pogosto nizki kulturi slovenskih medijev. Pravi, »da so ključnega pomena za odprto in liberalno družbo, v kateri pa ob vsej odprtosti veljajo tudi kakšne vrednote, recimo resnica, recimo etika javne besede, recimo neodvisnost od politične in kapitalske moči«. Ko maske padejo »prehajamo ne samo v nadzorovane in usmerjane medije, ampak tudi v nadzorovano družbo«. Pravzaprav ni več novinarstva, ker je tudi v novinarstvu v ozadju kapital in imamo samo še medije, je zapisal. Članek se v vseh teh letih ni čisto nič postaral.

[gallery_media_slugs=iz-knjige-1.jpg,iz-knjige-2.jpg,iz-knjige-3.jpg]

Manfred Weber, vodja največje poslanske skupine EPP v evropskem parlamentu, je podal javno izjavo o dogajanju v Sloveniji: »V demokraciji pluralnost medijev pomeni moč, in ne grožnje. Odpuščanje novinarjev, urednikov in direktorjev z danes na jutri je alarmantno. Vero Jourovo pozivamo k takojšnjemu ukrepanju. Ne bomo tolerirali dvojnih standardov.« 

Brez nepristranskih medijev demokracija ne more obstajati. Javna RTV ne zagotavlja nepristranske informiranosti, zato ogroža demokracijo. Brutalno vodstvo menjuje kadre. Ko se bo menjala politična oblast, ki jih je na način »če ne milo, pa s silo« nastavila, se ne bodo pustili zamenjati. Za kaotično stanje pa je po mojem mnenju najbolj odgovorno ustavno sodišče, na katerem je manjšina sodnikov spremenila predhodno večinsko mnenje sodišča.

Na RTV se dogaja, kar se je dogajalo v Srbiji pred letom 1990, ko je glasna manjšina potegnila tiho večino v zgodbo s slabim koncem. Ne smemo dovoliti, da na RTV uvajajo nedemokratično novinarstvo iz časa komunizma, ki prikazuje virtualno resničnost. Nastaja politična praksa povojne diktature, ki neprestano govori o svobodi in pravni državi, v praksi pa je ne udejanja.

To stanje me žalosti. Računam na bibličnih »sedem tisoč mož«, klenih intelektualcev in novinarjev, ki niso upognili kolena, računam na demokratične standarde in pravno državo, saj je novi Zakon o RTV in postopek zamenjav sporen.