Ustavni sodnik Jaklič kolegom znova nalil čistega vina: razsodba je politično pristranska

Foto: Facebook, Dz-rs.si, ustavno sodišče

Ustavno sodišče je v zadevi »prostitutka« prikimalo Mojci Šetinc Pašek in povozilo odločitev Vrhovnega sodišča, da Janezu Janši ni treba plačati odškodnine novinarkama, ki ju je užalila kritika njunega poročanja.

Odločitev ni bila sprejeta soglasno, sodnik Klemen Jaklič pa je kolegom nalil čistega vina z odklonilnim mnenjem, v katerem dokazuje, da je sodišče v praktično identičnem primeru, v katerem je šlo za zaščito svobode izražanja Saše Hribarja, razsodilo drugače. Glede Ustavnega sodišča pravi: »Z razkrojem konsistentne doktrine se še dodatno niža celotna raven dobrin pravne države in svobodne demokratične družbe, in to v okolju, v katerem v zadovoljivem obsegu še niti nista uspeli zaživeti.«  

Potem ko je zmagal na Vrhovnem sodišču, je Ustavno sodišče v zadevi »prostitutka« razsodilo proti Janezu Janši. Tožili sta ga nekdanja urednica, zdaj političarka Mojca Šetinc Pašek, in na RTV Slovenija še vedno zaposlena Eugenija Carl, in sicer zaradi verjetno v Sloveniji najbolj znanega tvita, v katerem ju je Janša označil za odsluženi prostitutki.

Janša bi moral plačati 6.000 evrov odškodnine, a se je pritožil in Vrhovno sodišče mu je ugodilo ter plačilo odškodnine zavrglo. A nato se je leta 2020 Šetinc Paškova obrnila na Ustavno sodišče, ki je zdaj pritrdilo njej. Sodniki so se razdelili po pogosto videni liniji, ko gre za politično odločanje – šest sodnikov je bilo za, trije proti. Vsi trije so spisali tudi ločena mnenja.

Ustavno sodišče: Vulgarno izražanje ne more uživati visoke stopnje varstva

Ustavno sodišče je zapisalo, da je v tej zadevi presojalo pravico do časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja in ocenilo, da je Janša protipravno posegel v čast in dobro ime pritožnic. Sodišče ocenjuje, da je izraženo mnenje politika »visoko varovano le, dokler prispeva k razpravi o pomembni družbeni temi, dokler torej ne vsebuje žaljivih izjav ›ad pesonam‹, glede katerih izjavitelj ne izkaže, da bi imel zanje zadostno podlago v dejstvih«. Po besedah sodišča je Janša zanemarljivo prispeval k razpravi o RTV Slovenija, saj ni pojasnil, čemu tak grob odziv na pristranski televizijski prispevek.

V prispevku za TV Dnevnik Eugenija Carl problematizira članstvo nekaterih vidnih politikov SDS (Branko Grims, Andreja Valič Zver) v Facebook skupini Obsojamo komunizem, pred tem imenovani Legija smrti. Skupina naj bi obujala simboliko in ideologije, za katere smo mislili, da so že na smetišču zgodovine. V prispevku sicer pove, da sta bila oba v skupino dodana in da sta, kot pravita, to spregledala, hkrati pa vzbuja dvom v njuno izjavo in opozarja, da je toleranca sovražnega govora v Sloveniji izredno visoka. Šetinc Paškova je bila tisti dan dnevna urednica.

Ustavno sodišče ocenjuje tudi, da komuniciranje na družbenem omrežju X ni spontano, temveč premišljeno. Janšo ocenjujejo za spretnega govorca, »ki se je nedvomno zavedal sporočilnega pomena svoje izjave, ki je presegla zgolj mnenje o domnevni politični pristranskosti pritožnice«. Sodišče skrbi, da je bil njegov tvit poskus utišanja kritičnih novinarskih glasov, ima lahko resne posledice za javno razpravo in medije ter spodbuja predsodke do žensk »kot tradicionalno zapostavljene družbene skupine«. Sodbo Vrhovnega sodišča so razveljavili in jo vrnili v ponovno sojenje.  

Jaklič: Ustavno sodišče je nekonsistentno

V ločenem odklonilnem mnenju je sodnik Klemen Jaklič, sicer dvojni doktor prava z uglednih britanskih in ameriških univerz, poudaril, da gre za nekonsistentnost našega Ustavnega sodišča, ker v podobnih primerih odloča različno, česar si ne bi smelo privoščiti.

Jaklič opozarja, da je Ustavno sodišče razsodilo v prid Saša Hribarja, ko je provokativno metaforično kritiziral svojega nadrejenega na RTVS Petra Radoviča ter ga označil za »turbo anus« in za »manj razvitega človečnjaka« oziroma »homo erectusa«, saj je bil prepričan, da urednik ne ravna v skladu z najvišjimi profesionalnimi standardi.

Jaklič opozarja, da je treba metaforično izražanje razumeti kot tako. »Hribar seveda ni mislil javnosti sporočiti dobesednega pomena svojih izrečenih besed, da je njegov nadrejeni široka zadnjična odprtina ali manj razvita vrsta človečnjaka,« kot so to tedaj razumela nižja sodišča. Tedaj je Ustavno sodišče samo priznalo, da gre za metafore, opozarja Jaklič in doda, da očitno tudi Janša ni sporočal, »da gre za prostitutki iz kakšne dejanske javne hiše, ki nudita spolne usluge za denar, pri čemer posel organizira neki zvodnik Milan«, temveč je to zapisal kot kritiko dela dveh pomembnih novinark, »za katere sam ocenjuje, da nista sposobni slediti visokim in obenem zahtevnim standardom novinarstva, ki ga od novinarja na javni RTV zahteva ustroj svobodne demokratične družbe, ker pogosto ravnata po nareku neformalnih centrov moči izven javne RTV«.

Po Jakličevem mnenju sta primera Janše in Hribarja identična, sodišče pa je razsodilo različno, zato Jaklič meni, da bi bilo prav, da zaščiti svobodo govora.

Opozarja tudi na vidik varstva provokativnosti in ostrine kritike izpostavljenih oseb v zvezi z njihovim javnim delom, pri čemer citira sodbo v primeru Hribarja, da ustava varuje tudi ostre in kritične izjave. Citira tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pravi, da svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Svoboda izražanja »zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav«. Doda, da uporaba vulgarnih izrazov sama po sebi še ne pomeni, da gre za samovoljno klevetanje ali žaljenje, ki ga svoboda izražanja ne varuje.  

Je RTV Slovenija pomembna tema?

Sodišče v primeru Hribarja dodaja, da je RTV Slovenija tema »par excellence«, saj je v izrazitem javnem interesu, zato je izražanje o njej še posebej ustavno zaščiteno. A za identično zadevo gre v primeru Janše, ki prav tako izraža kritiko dela novinark.

Jaklič opozarja, da je s sodbo vsem bodočim subjektom izražanja kritike o javno pomembni temi neodvisnega in pokončnega novinarstva sporočeno, da vnaprejšnjega standarda varstva njihovega metaforičnega izražanja kritike ni. To pomeni, »da ima takšna nekonsistentna odločitev tudi hud samocenzurni učinek zoper svobodo izražanja v praksi (chilling effect), kar je za demokracijo uničujoče«.

KOMENTAR: Peter Merše
Ko za ustavne sodnike imenuješ skrajne levičarske aktiviste

Iz razsodbe kar veje skrajno levičarski duh, ki ga pri nas pooseblja Mirovni inštitut, zavod, ki ga je dolga leta vodila prav ena izmed zdaj ustavnih sodnic. Na tak način se Ustavno sodišče spreminja iz varuha ustavne demokratične ureditve v politično orožje za obračunavanje s političnimi nasprotniki, kar pa je za demokracijo in celotno družbo izjemno nevarno. Če namreč ni več zaupanja v institucije, ki skrbijo za red v družbi, Ustavno sodišče kot najvišjo med njimi, se lahko zgodi, da ljudje vzamejo pravico v svoje roke, česar pa si v resnici nihče ne želi.

Samo upamo lahko, da bo kdo povrnil ugled Ustavnemu sodišču, na katerem so strokovni sodniki z integriteto, kakršno ima ddr. Klemen Jaklič, v vse večji manjšini. Trenutno se zdi, da ko gre za politično sojenje, dobimo rezultat 6:3. Pa ne, ker bi šlo v škodo akterja »opcije, ki bi jim bila bližje«, ampak ker gre za nestrokovne odločitve. Ko gre za strokovno razsodbo, četudi na škodo druge strani, je odločitev sodnikov po navadi soglasna, saj ji trojica ne nasprotuje. Kot ji tudi tukaj ne iz političnega razloga, ker je obtoženi Janez Janša, ampak ker gre za primer, ki bi moral biti jasen, pa se je sodišče odločilo drugače. Kar je iz odklonilnega mnenja tudi jasno razvidno.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike