Uporaba filmskega citata razburja, ker je uperjena proti svobodnjakom
Predvolilno vrenje so v zadnjih dneh dodatno razvnela tudi precej zabavni obcestni plakati, ki s pomočjo citata iz filma Moj ata, socialistični kulak, uperjajo kritično ost v Gibanje Svoboda. Da je sporočilo plakatov, da je v Svobodi treba paziti, kaj govoriš, so na svojevrsten način dokazali tudi burni odzivi na njihovo objavo.
Ko se zgodovina ponavlja
»V Svobodi nikoli ne veš ... Lahko te zaprejo za eno napačno besedo, en kos mesa ...« Takšen napis pred letošnjimi volitvami lahko beremo na mnogih obcestnih plakatih. Gre seveda za citat iz znamenitega slovenskega filma Moj ata, socialistični kulak iz leta 1987. Ob napisu je prizor iz filma, na katerem igralec Ivo Ban v vlogi aktivista Vanča izreče omenjeni stavek igralcu Poldetu Bibiču v vlogi Jožeta Maleka. Spodaj na plakatu so avtorji plakata dodali še ključnik »nismo fejk«.
Seveda gre za inovativen opomnik za vprašanje svobode govora pri nas, ki je nastal potem, ko so na brniškem letališču aretirali do aktualne vlade in njenega predsednika Roberta Goloba izjemno kritičnega spletnega vplivneža Aleksandra Repića, ki so ga po koncu hišnih preiskav sicer izpustili na prostost.
Scenarist Partljič in Bibičevi svojci o zlorabi
Naročnik plakata je bila SDS, isti stavek je v teh dneh kot kritiko aktualnih oblasti večkrat poobjavil predsednik stranke Janez Janša ter požel številne izraze odobravanja somišljenikov. Seveda pa so bili manj navdušeni nad vsebino plakata predstavniki aktualne vlade in njihovi simpatizerji, med njimi očitno tudi scenarist filma, nekdanji poslanec LDS Tone Partljič.
Sam je sicer v odzivu zagotovil, da se je že davno izločil iz političnih volilnih spopadov, s katerimi njegovo literarno delovanje noče imeti nič. Je pa Partljič ocenil, da je bila »puščica izstreljena z ene od desnih strani« in da je šlo za uporabo dela za »netenje sovraštva proti drugi stranki in drugače mislečim Slovencem«. Svojci pokojnega igralca Poldeta Bibiča, ki je zaigral v filmu, pa so ocenili, da gre za zlorabo kulturne dediščine za politično propagando.
Svoboda se je sama prepoznala na plakatu
Toda isti zapis se je kot citat v javnosti pojavljal že v preteklosti, je spomnil Janša. »Ta stavek je bil doslej že milijonkrat uporabljen v vseh mogočih izvedbah. G. Partljič se ob tem nikoli ni oglasil. Samo sedaj, ker se je po prepovedi Tarče in aretaciji Repića v povedi prepoznala Svoboda,« je zapisal na omrežju X.
Burne reakcije dela javnosti na objavo plakata so sicer po svoje potrdila ravno njegovo sporočilo. »Reakcije na ta plakat potrjujejo, da je treba paziti, kar rečeš, daš na plakat, objaviš na X,« je navedel nekdanji minister Žiga Turk.
Reakcije na ta plakat potrjujejo, da je treba pazit, kaj rečeš, daš na plakat, objaviš na X ... pic.twitter.com/3TyXWDvQgQ
— Žiga Turk (@ZigaTurk) March 7, 2026
S podobnimi očitki so se sicer v SDS soočali tudi v kampanji pred referendumom o pokojninah za izjemne umetniške dosežke. V Levici so namreč trdili, da za uporabo »umetniških del«, kot je bila dojilja psa, niso imeli avtorskih pravic. Toda v SDS so pojasnili, da takšna uporaba nima nikakršne veze z avtorskimi pravicami umetnice, saj ni šlo za reprodukcijo umetniškega dela, ampak zgolj za obdelavo že pred leti javno predstavljene fotografije.
7 komentarjev
jozo
A je to tisti Tone,ki je bil zdravljen pijanček.On je itak zagrizen levičar.Tak je bil tudi kot poslanec.
MEFISTO
Tone Partljič je bil cenjen pri komunistih in pri postkomunističnih levičarjih, ker je v svojih delih v kritičnih časih znal narediti protagoniste svojih del kot neškodljve in simpatično naivne like, ki so se jim ljudje smejali, zamerili pa jim niso. Hkrati pa so ustvarjali vtis, kako demokratična je bila takratna družba, ki je dovolila šale na račun vsakokratnih razmer. Tipična taka primera sta bila Moj ata, socialistični kulak in Ščuke pa ni,
jozo
Na plakat bi morali dati golo Niko Kovač.Noben ne bi volil Svobode,saj bi vsem šlo na bruhanje.
MEFISTO
Zakaj Niko Kovač in še golo? Dekle ima res rado velike porcije, vendar z edinim namenom, da ji nihče ne bi mogel očitati, da ne vlaga v svoje telo.
Johan
Čudi me, da se mož v resnih letih po miselnosti in izrazoslovju pajdaši z mladimi primitivci. Razen, če ni to resen znak za hudo ideološko zakrivljenost, ki zamegli še tisto nekaj betežnega in dementnega razuma.
Igor Ferluga
Avtor drame Moj oce socialisticni kulak Tone Partljič je napisal vsečno, duhovito parodijo zgodnjih let nasega komunizma skozi oci preprostega, bistrega kmeckega cloveka ( predvsem figuri oceta in sina) tistega casa, a vendarle na nivoju dvornega norcka, se sprejemljivega rezimu, saj humor razelektri druzbene napetosti. Tone Partljic za razliko od Pucnika ali Jancarja rezima, ki ga sicer precej nedolzno razkriva in smesi, nikoli ni ogrozal. Vedno je bil pravzaprav lojalen Kucanovi in Drnovsek/Golobicevi ekipi. Celo sel je v politiko za poslanca LDS in v vsej svoji poslanski karijeri ni niti enkrat v smislu intelektualne odprtosti javno podvomil v uveljavljanje moci in nestrpnosti vladajoce levice, kaj sele da se uprl ali glasoval drugače. Kocno niti sama drama ne nacenja v nicemer ideoloskih vrednotenj in razrednih delitev boljseviske tradicije; kot absolutno nesimpaticni figuri predstavi le zupnika in njemu lojalno zensko z dotedaj bogate ( kulaske) sosednje kmetije. Vsi drugi, tudi ce so osmeseni v svojih besedah in dejanjih lahko vzbudijo tako razumevanje kot simpatijo.
Odziv Partljiča me torej zal ne preseneca. In Bibic je bil v tem smislu podobna figura. Dobival je najboljse moske vloge v dramah in filmih v prejsnjem rezimu, čeprav bi jih lahko tudi drugi. Kar nekaj odlicnih igralcev je bilo, ki so pogosto izviseli pri njim najbolj zazelenih vlogah, ker niso bili tako rezimu vsecni kot Polde Bibič. Koncno je bil tudi politik in mestni svetnik, ne LDS, ampak naslednice Zveze komunistov. V spominu imam npr njegov zadrgnjen govor proti katolicizmu ob prvem obelezevanju novega praznika reformacije. Iz reakcije njegove druzine, vsaj tistih, ki so se javili, je precej jasno, da v tem primeru jabolko ni padlo dalec od drevesa.
Plakat SDS je seveda vsebinsko v sredo tarce. Sicer niso prvi, ki so opazili ta paradoks, ki se kaze od prvih dni vladavine Svobode. So pa dojeli pomembnost. Partljič in Bibiceva druzina bi se lahko počutili tudi počaščene. Žal so oboji s svojo reakcijo pokazali, da drama in film nista bila misljena prekleto resno. Ampak, kot pravim, na nivoju dvornega norcka, ob katerem se zabavas, rečeš, ta si pa upa in sprejmes svet in rezim kot kar precej ali cisto v redu...
helena_3
Odlična analiza, Igor! Sama sem tako Partljiča kot Bibiča zmeraj spoštovala kot pisatelja in igralca, a nikoli nisem pomislila na to, kar predstavljaš v svojem komentarju. Sem se pa čudila njunim političnim kandidaturam. Enako velja za odlično igralko Mileno Zupančič, ki sicer ni nikjer kandidirala (ne da bi jaz to zasledila), je pa v svojih javnih nastopih izrazito kritična do desne politične opcije. Meni nerazumljivo. Partljič je napisal tudi roman o tem, kako so bili po 1945 pod kontrolo prebivalci ob severni meji in o prebežnikih, ki so bili pri svojih podvigih pogosto ob življenje. Ne glede na vse: vsi, ki jih omenjam zgoraj, so (bili) odlični v svojih igralskih in pisateljskih vlogah. Odziv na plakat pa je popolnoma neprimeren in pri ljudeh, ki mislijo s svojo glavo, negativno sprejet. Ker pa sem dosti med ljudmi, pa vem, da je takih ljudi še zmeraj premalo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.