Švica proti Sloveniji: zakaj obljubljena »druga Švica« ostajajo sanje, medtem ko Slovenijo dušijo davki in birokracija
Ko so ob začetku devetdesetih let »očetje slovenske države« začrtali pot v našo samostojno prihodnost, se je nenehno ponavljala ena fraza: »Slovenija je lahko druga Švica.« Primerjava je bila takrat videti uresničljiva, saj se je Slovenija začela postavljati na svoje noge.
Ljudje so bili polni optimizma, domoljubja, z veliko željo po napredku in privatizaciji. Tudi državna uprava je doživljala preobrazbo. Spomnimo se plebiscita, 23. decembra 1990, na katerem se je po uradnih podatkih kar 1.289.369 slovenskih volilnih upravičencev odločilo za svojo državo (95,71 % glasov). Ampak po 36 letih, ko je Slovenija že skoraj dvakrat polnoletna, še vedno ni obljubljena »druga Švica«. Zato v nadaljevanju primerjamo slovensko in švicarsko državno upravo.
»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«
Ostalo je pri tem, da je jutri še en dan. Sanje o drugi Švici so ostale sladke sanje. Obe državi sta majhni, alpski, ljudje so marljivi in živijo na prepihu kultur sosedov, gospodarsko velikih držav. Tako je na začetku devetdesetih let marsikdo verjel, da nas do švicarskega standarda loči nekaj let tržno uspešne ekonomije, stimulativne davčne politike in hitre – učinkovite državne birokracije.
Po slabih štirih desetletjih je Slovenija sicer najuspešnejša izmed vseh nekdanjih socialističnih držav nekdanje Jugoslavije. A pogled proti preoblikovanju v »novo Švico« privede do poštene streznitve. Medtem ko se vedno znova soočamo s stavkami javnega sektorja, z zdravstveno krizo, reformami, podražitvami in iskanjem denarja za dolgotrajno oskrbo, smo se žal znašli v začaranem krogu. Medtem ko Švica deluje kot dobro naoljen stroj, Slovenija zateguje ročno zavoro podjetništvu in gospodarstvu.
Kako je organizirana državna uprava, kako je s stroški in strokovnostjo, zakaj take razlike med Slovenijo in Švico - preberite v nadaljevanju.
Za ogled se:
Želite prebrati ta članek?
Prijavi se
Naroči se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski
številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
6 komentarjev
out of the box
Dobra in natančna primerjava. Pozabili pa ste eno zelo pomembno razliko: Švica ni nacional(istič)na država kot Slovenija, Švicarji se nimajo za narod niti njihovi 4 jeziki (Sprachgruppen) ne. Slovenija pa je od nastanka tega pojma v 19. stoletju (zahvala za ime gre Koseskemu, ne Prešernu) nacionalistična, tj. politično organiziran narod (Slovenci) okrog samostojne politične enote (Slovenije), kar pač nikakor ni prvotno prednacionalistično pojmovanje naroda/ljudstva. Slovenija ja za povrh še po ustavi nacionalna država. V Švici tega ni. Mimogrede: Habsburžani so prvotno švicarska plemiška družina (grad Habsburg v kantonu Argau).
Nacionalizem pa je žal v tesnem sorodstvu s komunizmom: nacional-socializem (nacizem) in internacional-socializem (komunizem/proletariat-socializem), po Besançonu sta nacizem in komunizem celo ideološka dvojčka! Nacionalizem skuša zaščiti "ogroženi narod", komunisti pa "ogrožene delavce". Skratka, v Sloveniji sta levica in desnica nehote v zelo tesnem ideološkem sorodstvu, nehote kar se katoliške strani tiče seveda, komuniste in prostozidarje pa to na tihem najbrž prav zabava.
Poleg tega me preseneča, da so si v Sloveniji ljudje očitno želeli biti kot Švica le kar se materialnega standarda tiče, kar se pa odnosa do jezikov v Sloveniji tiče (slovenščina, italijanščina, madžarščina in skoraj izginula nemščina) pa sploh ne! Niti danes desnica ne: skoraj vsi so očitno zadovoljni s prostozidarskim konceptom nacije in nekakšnim prividom "plemena" ali "tropa", ki poskrbi zate, ter lažne identitete. A vse to je iluzija, po kateri hlepijo anksiozni ateisti kot nadomestku Cerkve, ki so jo zapustili. Ne vem, zakaj bi slovenski katoličani to potrebovali. A večina na desnici žal še kar slepo ohranja ideološke zablode naših prednikov.
Peter Klepec
Ufff, eno “žlahtno vino”!!😜
Peter Klepec
Vedno sem trdil, da je to na kar so Slovenci najbolj ponosni hkrati največja ovira: enoten jezik. To je bariera, ki je iz dežele naredila sarkofag.
Peter Klepec
Za časa Prešerna je bila dežela bistveno bolj pluralna in zato inovativna.
Andrej Muren
Da se slovenski vlak ne bo peljal po švicarskih tirih, je bilo jasno že takrat, ko je butalski slovenski narod izvolil Kučana za predsednika države. To je bil edini primer v takratni vzhodni Evropi, da je bil na čelo države tudi z demokratičnimi volitvami izvoljen predsednik komunistične partije. Že to je bilo slabo znamenje.
Potem je šlo le še na slabše. Že leta 1992 so komunisti spet prevzeli vso oblast, ko je premier postal Drnovšek. Za njim so bili desni na delni oblasti vsega skupaj 7 let, v primerjavi s 27 popolne leve oblasti. To je velikanska razlika od Švice, ki komunistov skorajda ne pozna.
Po letu 2008 se razlika v razvitosti med Slovenijo in zahodno Evropo, sploh pa Švico samo še povečuje. Dohitevajo in celo prehitevajo nas vzhodnoevropske države. To je odličen primer potrditve rušilnosti socializma.
Bomo take negativne trende 22. marca prekinili?
Peter Klepec
Fundamentalna napaka se je zgodila 1919. Vse ostalo so posledice.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.