Samoupravljanje je v resnici anarhija

Foto: princip.info

Šolski ravnatelji morajo pred imenovanjem dobiti mnenje sveta zavoda, v katerem sedijo predstavniki zaposlenih in staršev. Uredniki državnih medijev morajo dobiti pred imenovanjem pozitivno mnenje podrejenih – direktorji izjemno redko imenujejo urednika z negativnim mnenjem. 

Da podrejeni odločajo o tem, kdo bo postal njihov šef, je relikt bivšega komunizma. Predvsem jugoslovanskega in še bolj predvsem slovenskega, saj je samoupravljanje slovenski izum. Izmislil si ga je Edvard Kardelj, drugi mož za jugoslovanskim diktatorjem Josipom Brozom, ki ga poznamo po ukazu, naj partizani poleti 1945 pospešijo pobijanje vojnih ujetnikov in slovenskih civilistov, tudi žensk in otrok. 

Samoupravni socializem je bil ideološka izmišljotina, ki v praksi ni delovala. Partijci so namreč natančno usmerjali delavce, da so prav glasovali, ko so med partijskimi kandidati izbirali (sic!) »najboljšega«. V demokraciji pa je vrag vzel šalo, saj so zapisane besede o samoupravljanju lahko začeli uresničevati.  

Konkretno 

Spominjam se, ko sem se prijavil na razpis za odgovornega urednika Primorskih novic. Gre za dnevnik, ki mu je do takrat stalno padala naklada. V dveh letih s kakih 25 na 17 tisoč prodanih izvodov. Zvonili so vsi alarmi.  

Za to, da mi je sploh uspelo priti v ta kolektiv, je bilo ključno dvoje. Prišel sem iz Bruslja v času, ko je bila Slovenija sveža članica EU, zato je ta tujina pomenila izjemno referenco. Primorske novice pa so krvavo potrebovale kader, saj novinarjev na tržišču ni bilo. V novogoriškem uredništvu, v katerem so me bolj poznali in so za moj prihod izvedeli že, ko sem podpisal pogodbo o zaposlitvi, so pobesneli. Sin bivšega poslanca napačne stranke (NSi) in nekdanji novinar Ognjišča namreč po logiki stvari nikoli ne bi smel dobiti prostora na pravovernih Primorskih novicah. 

Že po dveh ali treh objavljenih komentarjih sem prišel na črno listo in so moje delo zelo omejili. A ne glede na to sem veliko pisal, saj sem bil vedno pripravljen napisati komentar na kako družbeno temo, medtem ko drugi ne. Njihova lenobnost je bila moj zaveznik, da sem imel razmeroma veliko medijskega prostora. 

Ko sem se dve leti kasneje prijavil na razpis, so podtalno zagnali močno kampanjo proti meni in nahujskali vse urednike, naj glasujejo proti moji kandidaturi. Neka stara partijka iz sosednje pisarne mi je tako odkrito priznala, da je bila nadvse presenečena, ko je prebrala moj življenjepis in mi za kandidaturo čestitala. Čez dan ali dva je glasovala proti. A partijska celica se je uštela, ker ni prepričevala vseh novinarjev, marveč samo stare mačke. Čeprav so glasovanje naredili v novogoriškem uredništvu, da bi tudi z atmosfero vplivali na novinarje, to ni bilo dovolj in je mojo kandidaturo krepka polovica novinarjev podprla. 

Delavec odloča o šefu

Tega ne opisujem, ker okorelo partijsko delovanje v 21. stoletju zveni komično. S konkretnim primerom hočem pokazati, kako Kardeljevo samoupravljanje ne služi ničemur razen anarhiji. V katerem podjetju na svetu delavci z glasovanjem izbirajo svojega direktorja? Nikjer. Zakaj, menda ni treba posebej pojasnjevati. 

A vendar se ravno to dogaja na RTVS, STA in vseh drugih državnih ter tudi mnogih zasebnih slovenskih medijih. Nič čudnega torej, da v kaosu izbrani uredniki tudi pri svojem delu nadaljujejo s kaotičnostjo. Konkretno to vidimo v zadnjih tednih na nacionalki. 

Na podoben način se izbira tudi direktorje državnih zavodov in podjetij. Delavci imajo svojega zaupnika v svetu zavoda ali podjetja, ponekod, v koprskem pristanišču, imenovanem Luka Koper, denimo celo delavskega direktorja. Učitelji pred imenovanjem ravnatelja glasujejo o zaupnici kandidatu za ravnatelja, v svetu, ki postavlja ravnatelja, pa imajo pet članov od enajstih. Skupaj s starši, ki radi potegnejo z učitelji, imajo od enajstih osem glasov. 

Zanimivo je, da tako učitelji kot ravnatelji velikokrat kritizirajo stanje v šolah, ker ravnatelj nima prave moči in ne more učinkovito ukrepati zoper slabe učitelje. A to je logično. Samoupravljanje rodi samoupravljanje. Samoupravljanje pa v resnici ne pomeni nič drugega kot anarhijo. 

   

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike