Portret mene in moje namišljene žene – Arshile Gorky

»Kaj delaš?!« se je zadrla iz kuhinje, ki je od mojega kotička oddaljena ravno toliko, da se lahko kdaj pa kdaj pretvarjam, da je ne slišim. Tokrat se mi ni izšlo. Ne da nisem poskusil, a ona mi je prišla gledat pod prste, obkrožena z vonjem pražene čebule in kislega zelja. 

»Kaj je? A me ne slišiš? Sprašujem te, kaj delaš!« 

»Oprosti, draga, slišal sem te, pa ti nisem nič odgovoril.« 

»In zakaj ne?!« je zvišala že tako močno povišan ton. 

»Stavkam,« sem bil kratek. 

»Stavkaš?« 

»Ja.« 

Bila je z