Dedovanje bi urejali pri notarju, o sporih bi še naprej odločalo sodišče

Dediče, ki se strinjajo o razdelitvi pokojnikovega premoženja, bi lahko v prihodnje namesto sodnika sprejel notar. Ministrstvo za pravosodje s spremembami zakona o dedovanju predlaga razbremenitev sodišč in hitrejše reševanje zapuščinskih zadev. Posega pa tudi v pravila o nujnih deležih in sestavljanju oporok.

Po smrti svojca družine poleg izgube pogosto čaka še večmesečno urejanje dediščine. Dokler postopek ni končan, ostajajo odprta vprašanja, komu bodo pripadli stanovanje, prihranki in drugo premoženje. Čakanju se ne izognejo niti dediči, ki se o vsem strinjajo. Prav takšne, nesporne postopke bi ministrstvo za pravosodje preneslo na notarje. Sodišča bi se tako lahko bolj posvetila zadevam, v katerih je treba razrešiti spor.

Po poročanju Dela je bilo konec leta 2025 nerešenih več kot 11.000 zapuščinskih zadev, povprečen postopek pa je trajal približno sedem mesecev. To je tudi eden od razlogov za predlagano spremembo.

Notarja bi določilo sodišče

Za svojce bi se postopek še vedno začel na sodišču po uradni dolžnosti. Dedičem torej ne bi bilo treba najprej poiskati notarja in ga najeti. Sodišče bi po prejemu smrtovnice, listine s podatki o pokojniku, njegovih svojcih in premoženju, preverilo svojo pristojnost. Nato bi za nadaljnje vodenje postopka pooblastilo notarja.

Ta bi nastopal kot sodni pooblaščenec. Njegova naloga bi bila nepristransko ugotoviti, kdo so dediči, kaj sestavlja zapuščino in kolikšen delež pripada posamezniku. Vodil bi obravnavo in izdal sklep o dedovanju.

Denimo, da po pokojniku ostanejo stanovanje in prihranki, otroci pa se strinjajo, kdo deduje in kako bodo premoženje razdelili. Takšno zadevo bi po predlogu lahko uredili pred notarjem po pravilih zapuščinskega postopka.

Ob nestrinjanju bi ostala sodna pot

Prenos postopkov ne bi pomenil umika sodišč iz odločanja o dedovanju. Če bi se pojavila sporna vprašanja, na primer o veljavnosti oporoke ali o tem, ali določeno premoženje sploh pripada pokojniku, bi jih še naprej reševalo sodišče. Dediči bi imeli tudi možnost ugovora zoper notarjev sklep o dedovanju. O njem bi odločalo zapuščinsko sodišče, ki je notarju dodelilo zadevo.

Kot izhaja iz poročila STA, bi sodišče ob utemeljenem ugovoru samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo napako in izdalo sklep. Stroške uspešnega ugovora bi moral stranki povrniti notar. Sodišče bi ohranilo tudi nadzor nad njegovim delom v konkretnem postopku.

Za dediče bo pomembno še vprašanje stroškov. Sam prenos obravnave k notarju namreč še ne pove, koliko bo postopek stal. Ker je zakon v pripravi, dokončnih stroškov prihodnje ureditve še ni mogoče predstavljati kot sprejetih.

Bratje in sestre bi izgubili možnost zahtevati nujni delež

Druga pomembna sprememba zadeva ljudi, ki lahko zahtevajo del dediščine, tudi če jim pokojnik v oporoki ni namenil ničesar. Temu pravimo nujni delež. Zakon z njim varuje določene bližnje svojce in omejuje možnost, da bi oporočitelj vse svoje premoženje brez omejitev zapustil drugim.

Po sedanji ureditvi sodijo med nujne dediče potomci, posvojenci in njihovi potomci, starši ter zakonec oziroma zunajzakonski partner. Stari starši, bratje in sestre imajo to pravico le pod posebnimi pogoji: če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Tudi takrat morajo biti po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati. Predlog bi prav to zadnjo možnost odpravil. Stari starši ter bratje in sestre po novem ne bi več mogli zahtevati nujnega deleža.

To ne pomeni, da ne bi več mogli dedovati. Še vedno bi jim bilo mogoče premoženje zapustiti z oporoko, dedovali pa bi lahko tudi po zakonu, kadar bi prišli na vrsto po pravilih dedovanja. Sprememba bi jim odvzela posebno varstvo, s katerim lahko danes pod določenimi pogoji zahtevajo del zapuščine kljub drugačni oporoki. Ministrstvo želi s tem povečati svobodo posameznika pri odločanju, komu bo po smrti pripadlo njegovo premoženje.

Oporoke pri sodniku ne bi več sestavljali

Predlog odpravlja tudi sodno oporoko, ki jo lahko zdaj po izjavi oporočitelja sestavi sodnik. Druge možnosti bi ostale. Posameznik bi lahko oporoko še naprej v celoti napisal z lastno roko in jo podpisal. Ob izpolnjenih zakonskih pogojih bi jo lahko napravil tudi pred pričami ali v obliki notarskega zapisa.

Pri tem je razlika med oblikami pomembna. Besedilo, napisano na računalnik in zgolj podpisano, ne izpolnjuje pogojev za lastnoročno oporoko. Pri pisni oporoki pred pričami pa je treba upoštevati posebna pravila. Z ukinitvijo sodne oporoke bi se torej zmanjšalo število razpoložljivih oblik, možnost strokovne pomoči pri notarju pa bi ostala.

Del zapuščin brez dedičev bi pripadel občinam

Spremembe bi zajele tudi premoženje pokojnikov, ki nimajo dedičev. Nepremičnine na stavbnih zemljiščih bi v takšnih primerih po predlogu postale last občine, na območju katere ležijo.

Združenje mestnih občin Slovenije pojasnjuje, da je takšno rešitev že predlagalo in zagovarjalo, vendar ob prejšnji spremembi zakona ni bila sprejeta. Predlog se nanaša na določeno vrsto nepremičnin, zato ga ni mogoče razumeti kot prenos vsega premoženja brez dedičev na občine.

Spremembe še ne veljajo

Za ljudi, ki dediščino urejajo danes, ostajajo v veljavi dosedanja pravila. Objavljeno besedilo je predlog ministrstva, ki se lahko med obravnavo še spremeni. Objavljena časovnica predvideva nadaljnjo obravnavo in sprejem v prvem četrtletju leta 2027, vendar gre za načrt, ne za zagotovljen datum začetka nove ureditve.

Največja praktična sprememba za družine bi bila možnost, da sporazumno razdelitev dediščine opravijo pred notarjem. Ali bo to res skrajšalo čakanje, bo odvisno od organizacije novega sistema, njegove dostopnosti in stroškov za dediče.