Šušteršič: Višje plače so mogoče, če država denar porablja bolj premišljeno

Bi lahko zaposlenim po plačilu davkov in prispevkov ostalo več denarja, država pa bi se hkrati manj zadolževala? Ekonomist in nekdanji finančni minister Janez Šušteršič meni, da je to mogoče. Pogoj je, da država omeji rast svoje porabe in določi, za kaj bo namenjala denar.

Ob razpravi o razvojnem zakonu se vrstijo opozorila, da bi davčne razbremenitve v javni blagajni pustile približno milijardo evrov manj. Nasprotniki zakona se bojijo, da bi zaradi tega zmanjkalo denarja za javne storitve in pravice ljudi.

Janez Šušteršič v analizi, ki jo je pripravil za Inštitut Razvojnik, predlaga drugačen pristop. Država bi zaposlenim in podjetjem pustila več zasluženega denarja, sama pa bi morala bolj paziti, kako hitro povečuje svoje izdatke.

Njegovi izračuni kažejo, da bi ob počasnejši rasti porabe leta 2030 lahko zbrala približno dve milijardi evrov več, kot bi porabila. Vendar ta izračun še ne vključuje vseh davčnih razbremenitev, ki jih predlaga.

Koliko več bi zaposleni dobili na račun

Šušteršič bi povečal del zaslužka, od katerega zaposleni ne plača dohodnine. Letna splošna olajšava bi po njegovem predlogu znašala približno 7.914 evrov. To ne pomeni, da bi vsak zaposleni dobil toliko dodatnega denarja. Pomeni, da se ta znesek pri izračunu dohodnine odšteje od dohodka, ki je obdavčen.

Podobno razbremenitev bi uvedel tudi pri socialnih prispevkih zaposlenih. Ti se zdaj obračunajo tudi od najnižjih plač, zato bi takšna sprememba precej pomagala prav ljudem z nižjimi zaslužki.

Po njegovem izračunu bi se ob predlaganih spremembah plača, ki jo zaposleni prejme na račun, povečala:

•  pri minimalni plači za približno 15 odstotkov;
•  pri povprečni plači za približno devet odstotkov;
•  pri dvakratniku povprečne plače za približno 5,5 odstotka.

Gre za ocene učinkov Šušteršičevega širšega predloga. Te številke torej ne pomenijo, da bi že sprejetje razvojnega zakona vsem zaposlenim prineslo takšno zvišanje.

Razbremenil bi tudi bolje plačane strokovnjake

Del razprave se nanaša na tako imenovano razvojno kapico. Izraz pomeni zgornjo mejo plače, do katere se obračunavajo določeni socialni prispevki. Nad to mejo se ti prispevki ob višji plači ne bi več povečevali. Razvojni zakon predvideva mejo pri 7.500 evrih bruto mesečne plače. Šušteršič bi jo postavil nižje, pri 5.000 evrih ali celo pod 4.500 evrov, da bi razbremenitev zajela več zaposlenih.

Namen takšnega ukrepa je olajšati zaposlovanje strokovnjakov, za katere slovenska podjetja tekmujejo tudi z delodajalci iz tujine. Koliko bi od spremembe dobil zaposleni in koliko bi prihranilo podjetje, bi bilo odvisno od končne zakonske rešitve. Prav ta ukrep sproža precej nasprotovanja. Kritiki opozarjajo, da bi koristil predvsem bolje plačanim, medtem ko bi javne blagajne prejele manj denarja.

Poraba države je rasla hitreje od gospodarstva

Šušteršič ob tem opozarja na hitro povečevanje državnih izdatkov. Po podatkih iz njegove analize se je poraba države med letoma 2019 in 2025 povečala za 14 milijard evrov oziroma 66 odstotkov. Vrednost vsega blaga in storitev, ustvarjenih v Sloveniji, je v istem obdobju zrasla za 50 odstotkov, pri čemer je v tej rasti zajeto tudi zviševanje cen. Država je torej svojo porabo povečevala hitreje, kot je raslo gospodarstvo.

Njegov predlog ne pomeni, da bi morala država vsako leto porabiti manj denarja. Poraba bi še naprej rasla, vendar počasneje. Leta 2030 bi bila po predstavljenem načrtu še vedno za 14,2 odstotka višja kot leta 2025. Pri tem vsa področja ne bi bila obravnavana enako.

Več za zdravstvo in pokojnine, manj za nekatere druge programe

Za pokojnine in večino zdravstvenih dejavnosti bi se denar povečeval skupaj z rastjo gospodarstva. Socialni prejemki bi sledili rasti cen, da zaradi podražitev ne bi izgubljali vrednosti. Več denarja bi namenili tudi obrambi, varnosti in izobraževanju.

Prihranke pa bi iskali pri subvencijah, delu javne uprave ter nekaterih okoljskih, kulturnih, športnih in drugih programih. To bi zahtevalo odločitve, katerim dejavnostim država daje prednost in za katere bo namenila manj.

Obljuba, da bo država zgolj »bolj učinkovita«, zato ne bi zadostovala. Za izvedbo takšnega načrta bi bilo treba povedati, kateri izdatki se bodo zmanjšali in kako bo to vplivalo na ljudi.

Dve milijardi presežka še ne pomenita denarja po vseh razbremenitvah

Pri razumevanju Šušteršičevega izračuna je pomembno ločiti dva koraka. Najprej je izračunal, kaj bi se zgodilo, če bi država omejila rast svoje porabe. Po tem scenariju bi leta 2028 zbrala več denarja, kot bi ga porabila. Leta 2030 bi ta razlika dosegla približno dve milijardi evrov.

Nato je ocenil še strošek širše davčne reforme. Zaradi vseh predlaganih razbremenitev bi država v prvem letu zbrala približno 2,3 milijarde evrov manj, leta 2030 pa približno 2,7 milijarde manj. Država torej ne bi mogla uvesti vseh predlaganih razbremenitev in hkrati računati, da ji bosta ostali še dve milijardi evrov.

Zato Šušteršič predlaga, da bi spremembe uvajali postopoma. Ob koncu obravnavanega obdobja bi bilo treba rast porabe še dodatno omejiti, če bi želeli odpraviti primanjkljaj. To je razliko med denarjem, ki ga država zbere, in večjim zneskom, ki ga porabi.

Vlada bo morala pokazati tudi načrt prihrankov

Opozicija in del sindikatov opozarjata, da manj pobranih davkov pomeni tveganje za financiranje zdravstva, pokojnin in drugih javnih storitev. Šušteršičev odgovor je, da mora država ob davkih pogledati tudi svojo porabo.

Njegova analiza kaže eno od možnosti, kako bi zaposlenim ostalo več denarja, ne da bi se država zaradi tega trajno vse bolj zadolževala. Vendar bi morala davčne spremembe spremljati jasna odločitev, kje bo država prihranila.

Za zaposlene bo na koncu pomembno, koliko več bodo dobili na račun. Za uspeh reforme pa tudi, ali bo država s preostalim denarjem znala zagotoviti storitve, ki jih ljudje potrebujejo.