Odprto pismo Slovenkam in Slovencem

Marcel Štefančič, diplomirani filozof, televizijski voditelj, filmski kritik, je na nacionalni RTV v službi ponosnih naslednikov komunistov. Ti so po letu 1990 zaradi zavedanja svoje nedemokratičnosti hiteli s preoblačenjem v obleke demokratov. Žal je znanih, nepotvorjenih, kot stalno govorijo predstavniki bivšega nedemokratičnega režima, preveč dejstev o tem, kaj se je dogajalo v polpretekli zgodovini v našem prostoru, tudi na Primorskem.

Na srečo g. Marcel ni dober poznavalec zgodovine. Njegova vprašanja in odgovori njegovih enostransko izbranih gostov so taka, da skušajo vzdrževati laži, ki so bile 'resnica' zmagovalcev 50. let po vojni! Eno takih vprašanj je bilo, citiram: Ali je bila med II. svetovno vojno na Primorskem razlika med ljubeznijo do rdeče zvezde in ljubeznijo do domovine? Odgovor izbranega sogovornika g. Marjana Križmana je bil: NE!

Poglejmo ne knjige nekega zgodovinarja, pač pa knjigo Knjiga, ki noče biti requiem pokojnega g. Bojana Štiha, intelektualca, pronicljivega opazovalca dogajanj med vojno, ko je bil partizan na Primorskem. V knjigi je avtobiografsko in kritično obračunal z ideološkimi dogmami, partizanstvom in povojnimi političnimi pritiski na kulturo. Med drugim je zapisal, da primorski partizani niso potrebovali politkomisarjev z rdečo zvezdo in so jih zavračali in vračali s pojasnilom, da oni vedo, zakaj se borijo proti fašizmu!

Drugi tak primer zavajanja vsa povojna leta je dejstvo, da v javnih medijih v Sloveniji (Jugoslaviji) vse do 70. let nismo ničesar slišali in vedeli o protifašistični organizaciji TIGR predstavnikov Primorcev, ki so zahtevali vrnitev Trsta, Istre, Gorice in Reke iz rok fašistov! V povojnem obdobju je bila organizacija TIGR zaradi ideološke usmeritve Komunistične partije Jugoslavije, ki si je lastila monopol nad narodnoosvobodilnim bojem proti fašizmu zaradi komunistične revolucije v ozadju, dolgo zamolčana ali obravnavana sumničavo. Širše so se o njej začeli odkrito pogovarjati in pisati šele ob postopnem odpiranju zgodovinopisja v 70. in 80. letih ter po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, ko je bila ustanovljena tudi spominska organizacija.

Poleg tega imam po materini strani krščansko sorodstvo v Posočju. Del tega sorodstva je moral po vojni Slovenijo ob komunistični oblasti zaradi varnosti zapustiti. Spomnim se svojega služenja vojaškega roka v Beogradu na Sanitetski oficirski školi za ljekare leta 1973, po padcu socialista g. Allendeja v Čilu, ko nam je general predaval, da je g. Allende naredil napako in izgubil oblast, ker ni likvidiral vseh političnih nasprotnikov!

Gospoda ali morda še vedno tovariša, za temi nepotvorjenimi dejstvi se skriva odgovor na vprašanje g. Marcela, ali je bila za Primorce kakšna razlika med ljubeznijo do domovine Slovenije in 'ljubeznijo' do rdeče zvezde? Odgovor g. Križmana je bil jasen, da razlike ni bilo. Resnica je drugačna! Ljubezen je bila pri Primorcih v tistem času izključno na strani domovine. To pa je beseda, ki jo še dandanes ponosni nasledniki komunistov neradi izgovorijo, ko govorijo o Sloveniji.

Če omenim še diskusijo o osamosvojitvi in osvoboditvi moram kot zdravnik in delegat v Zboru združenega dela, član Demosa v tedanji osamosvojitveni skupščini in kot veteran vojne za samostojno Slovenijo zapisati, da je razprava o tem brez smisla. Vlada g. Peterleta je z delom ministrov g. Janše, g. Bavčarja in g. Kacina vse nas, ki smo pri tem sodelovali, ustrezno usposobila in pripravila! Res je, da se je levica sprijaznila s procesom osamosvajanja šele po plebiscitu, ko so se Slovenke in Slovenci 96-odstotno odločili za samostojnost. Res je, da so nas vojaki z rdečo zvezdo hoteli okupirati z zasedbo mejnih prehodov. To jim ni uspelo zaradi že omenjene izjemne organiziranosti policije, teritorialne obrambe, ki ni bila več pod komando JLA, in zaradi blokade vojašnic. Dokler pa JLA ni odšla iz Slovenije, je bila ves čas bila prisotna, sicer majhna, nevarnost in Slovenija ni bila  svobodna!

Toliko o ponovno eni od za Slovenke in Slovence depolitizirani oddaji na RTV SLO v vsebinski režiji g. Marcela: Nezaslišano!