Oznaka: slikovito

Mlado dekle, obrnjeno levo – Odilon Redon

ONA: Naj takoj protestiram!  JAZ: Zakaj?  ONA: Jaz nisem obrnjena levo, jaz gledam naprej!  JAZ: No, takole tehnično in teoretično to drži, a z moje perspektive …  ONA: Vaša perspektiva me sploh ne zanima!  JAZ: Ne?  ONA: Ne!  JAZ: Škoda....

Nič – Olivier Mosset

»Kaj delaš?« »Nič,« sem odgovoril. Ujela me je, da sedečega za računalnikom. »Delam.« »Delaš? Ni videti.« »Pripravljam članek za Domovino. Slikovito, saj veš. Iščem idejo. Razmišljam,« se nisem dal. Ona pa tudi ne: »Razmišljaš? No, to pa je nekaj novega....

Zemeljski plaz – John Hoyland

John Hoyland, Zemeljski plaz (1978), 2002 prodana zasebnemu zbiratelju. Ni mi do šale!  Pripis uredništva: Gregor Čušin je doma s Koroške Bele, vasi, ki jo ogroža zemeljski plaz. 

Kričeči moški – John Singer Sargant 

Če zanemarim tihi glasek samokritike ter se predam samovšečnosti in samohvali, lahko mirno rečem, da sem človek mnogih talentov in sposobnosti. Vendar moram, samovšečnosti in samohvali navkljub, priznati, da med lastnostmi, ki me krasijo, ni potrpežljivosti.  Ne, prav res ne! ...

Živali vstopajo v ladjo – James Tissot 

Živali vstopajo v ladjo – James Tissot  Gledam skozi okno.  Dežuje.   Dežuje na dan, ko res ne bi smelo deževati.   Deževalo je že včeraj in deževalo bo tudi jutri. Tako so po televiziji povedali vsi, ki se pri nas na...

Kdo, kaj – Aleksander Borodin 

Tistemu, ki laže, rečemo lažnivec. A ga moramo na laži ujeti in mu laž dokazati. Sicer se lahko izgovarja, da ima bujno domišljijo in navdih. Da je umetnik, skratka, in da ne more drugače. In je takih »umetnikov« precej in...

Rdeča klop v parku – Charles Blackman

Sedel sem v parku na klopi in se brigal zase. To pač počnem: brigam se zase, kajti nihče drug se ne briga zame. Prav nihče. Včasih se mi zdi – naj mi bo odpuščeno –, da se je še Bog...

Poklon Mozartu – Marc Chagall

»Si slišal?« Možinja je z daljincem stišala televizijo in glas ji je vztrepetal v strahu. Morda tudi pod vtisom pol kriminalne – pol grozljive nadaljevanke, ki sva jo gledala. Vsekakor je bila grozna. Nadaljevanka, ne možinja! In kriminal je, da...

Ponosna mati kokoš in piščanci – John Frederick Herring st. 

Dragi moji!  Dovolite mi, da vam danes, ko se bliža moj osebni jubilej, spregovorim nekaj besed.  Vse starejša sem, nisem pa še stara. Si pa – za razliko od mnogih predstavnic zaenkrat še priznanega ženskega spola – želim biti stara,...

Moški, miza, riba – Michael Sowa 

Sedel je za mizo in jo gledal.  Tudi ona ga je gledala. S široko odprtimi očmi. Lahko bi rekli, da je bolščala. Vanj.  Tišina pa je kar trajala in bil je v zadregi. Ni maral tišine. V tišini se je...

Gospa na konju – Alfred Kubin 

Šel sem k spovedi. Spet. Že petič v tem tednu in drugič danes. Sedemnajstič v tem mesecu.  Vseskozi in vsakič se spovedujem enega in istega greha.   »Povej, kaj te muči, sin,« mi je rekel spovednik, ko sem prvič pokleknil ob...

Pevka za mikrofonom – Fernand Leger 

- A si ti videl to petje, a?!  - Kaj če sem?  - Videl to petje!  - Misliš: Če sem ga slišal?  - Ma, ne. To ni samo za poslušat, to moraš tudi gledat!  - Aha. Razumem.  - Čeprav to...

Mrtvaški ples – Hrastovlje 

Jaz, recimo, nimam nobene mere.   Imam debelo kožo in prav nobenega občutka.   Kar se mene tiče, se lahko delate norca iz kogarkoli in česarkoli. Ampak pri smrti pa še jaz potegnem črto in postavim mejo. Iz smrti se enostavno ne...

Resnica, ki jo je rešil čas, o njej priča zgodovina – Francisco Goya 

Zgodovina so dejstva.  In zgodovino pišejo zmagovalci.  Zgodovina so seveda dejstva, a interpretirajo jih zmagovalci!   Poglejmo primer. Zadnjič sem skoraj zbil eno žensko na prehodu za pešce. Šel sem s predstave. Utrujen. Spil eno pijačo. Nič posebnega. Avto sem imel...

Umetnost pogovora – Rene Magritte 

A: Recimo, da bi hotel nekam it …  B: Kam?  A: Kaj?  B: Kam? Rekel si, da hočem nekam it. Kam?  A: Ne vem, kam. Saj ni važno.  B: Kako ni važno? Seveda je važno. Če ne vem, kam grem,...