Vojna v Sudanu ter grožnja širjenja terorizma in vojne

Vojna v Sudanu je še vedno porinjena na zadnje strani medijev, čeprav je v vojno vpletenih vedno več držav in milic. Posledice triletne vojne so krvave, ubitih je bilo med 150 in 400 tisoč ljudi, to pa so celo optimistične ocene. Razseljenih je več kot 12 milijonov prebivalcev, zdravstveni sistem je v totalnem razsulu, pomanjkanje zdravil je endemično, ljudje pa umirajo zaradi povsem ozdravljivih bolezni. Če upoštevamo žrtve bolezni in lakote, je vojna v Sudanu zahtevala še mnogo več žrtev, predvsem civilnih. V Sudanu poteka še ena temna stran vojne – genocid nad različnimi etničnimi skupinami, predvsem v Darfurju, kjer džandžavidske milice čistijo poseljena območja.

Mnogo ljudi Sudan povezuje z revščino in zaostalostjo, vendar je Sudan država, ki je bil dolgo med bolj produktivnimi in bogatejšimi državami v svetu. Še pred faraonskim Egiptom je bilo območje Sudana poseljeno z organiziranimi civilizacijami, ki so gradili predhodnice kasnejše monumentalne gradnje v Egiptu. Med prvimi velikimi kraljestvi je bilo Kerma, temelj kasnejše egiptovske civilizacije. Kraljestvo Kuš je cvetelo pred 5.000 leti in ga lahko še danes občudujemo v ostalinah mesta Meroe. Sudan, ki ima večje število piramid kot Egipt, je bil bogat zaradi velikih najdišč bakra, ki je bil poleg trgovine s sužnji, zlatom in slonovino med glavnimi trgovinskimi izvozi. Danes je Sudan le še bleda senca nekdanje slave.

Začetek vojne

Vojna v Sudanu se je začela 15. aprila, ko so se sile Sudanskih oboroženih sil (SAF) in Enot za hitro posredovanje (RAF) začele spopadati za vpliv nad državo. Kaj natančno je bil spor, ni popolnoma znano, saj ena in druga stran navajata več razlogov, v glavnem pa je šlo za vpliv nad vojaško infrastrukturo v državi. Obe strani sta namreč 'sestrski organizaciji', ki sta bili v preteklosti povezani tudi z državnim udarom, potem ko je bil al-Bašir zaradi protestov 'odstopljen'. SAF so uradne sudanske oborožene sile, čeprav jih podobno kot RAF, vodijo različni člani milic in klanov. Poveljnik SAF je Abdel Fatah al-Burhan. RAF pa je nastal iz džandžavidskih milic pod okriljem nekdanje desne roke Omarja al-Baširja, generala Mohameda Hamdana Dagaloja z vzdevkom Hemedti.

Hemedti je pod al-Bashirjem postal eden najbogatejših Sudancev, leta 2019 pa je pomagal predsednika vreči z oblasti s pomočjo generalov iz SAF. Po zamenjavi al-Baširja je v Sudanu prišlo do optimizma med prebivalstvom, ki si je obetalo volitve po 30 letih al-Baširjeve vladavine, ki je iz Sudana naredil eno najrevnejših držav v Afriki. Med leti 2019 in 2023 je državo vodila civilna vlada, podpisala mirovne pogodbe z uporniki iz Darfurja in Modrega Nila in celo razpisala datum volitev. Toda Baširjev sistem vladavine in propadle sanje sunitske islamistične države po vzoru Irana, ki se ni iztekel po načrtih, je pustil posledice, ki so civilnim oblastem onemogočile delovanje.

Bašir je namreč oblast je razdelil v razne fevde, ki so bili vojaška zasluga tako domačih kot tujih borcev, oddaljene pokrajine pa so vodili najbolj zaslužni kadri, kot recimo Hemedti, ki so ogromno zaslužili z nelegalnim trgovanjem orožja, zlata in ljudi. Jasno je bilo, da razni močni klani ne bodo dopustili demokratičnih volitev, čeprav je SAF obljubljala reforme, v resnici pa nikoli niso nameravali civilni vladi dopustiti, da bi jih izvedla. Po padcu Baširjevega režima je formalno obstajala civilna oblast, ki pa je bila dejansko nadzorovana s strani vojske in klanov.

Razlika med SAF in RSF

SAF je sudanska vojska in igra na karto patriotizma, čeprav gre pri njenem boju za podobne razloge kot pri RSF, moč, denar in oblast. SAF je boljše oborožena, ima mornarico in letalske sile ter načeloma nadzoruje policijske sile, čeprav ne povsod.

Pod nadzorom imajo sudanske obveščevalne agencije in zaporniški sistem ter podporo več islamističnih milic, najvplivnejše so brigade al-Baraa ibn Malik. Ta brigada spada v široko hobotnico organizacij pod nadzorom Muslimanske bratovščine. Ta brigada je zadolžena za obrambo Kartuma in vojaških kapacitet v provinci Kartum. Potem so še brigade Sudanski ščit pod vodstvom Abu Akle Kaikala, vojaškega vodje, ki se je proslavil v zahodnem Darfurju za časa vladavine Baširja. SAF so konvencionalne sile, ki se poslužujejo konvencionalnega vojskovanja v kombinaciji z zračnimi silami in obrambo mest.

RAF je skupek več milic, ki so nastale pod vladavino Baširja. Te milice so primarno uporabljene za boj proti uporniškim skupinam v Darfurju in gorovju Nuba v južnem Kordofanu. Te milice so sestavljene iz lokalnih arabskih klanov, ki so uspešno uničile vse oborožene opore v zahodnem Sudanu konec devetdesetih let in med 2000 in 2005. Hemedti je s svojim vplivom postal zelo bogat in izjemno vpliven, zato je RSF leta 2014 dobila status uradne, oziroma od države priznane milice. Za razliko od SAF so milice RSF vajene urbanega bojevanja, imajo razvejano obveščevalno mrežo, uporabljajo drone in se poslužujejo taktičnega bojevanja.

Meddržavni spopad – podporniki SAF

Vojna v Sudanu je spopad več držav, ne gre le za državljansko vojno in notranji konflikt. Zelo hitro se je v vojno vključil Egipt, ki Sudan že od nekdaj vidi kot domače dvorišče. Egipt si ne more privoščiti vpliva Etiopije na Sudana, predvsem zaradi etiopske grožnje v nadzoru pretoka reke Nil, ki jo uporabljajo za proizvodnjo električne energije. Reko Nil namreč upravljajo države toka reke Nil in imajo sporazum, ki ga Etiopija ni upoštevala, kar je razbesnelo Egipt. Zato je egiptovski vpliv na Sudan strateškega pomena in zagotovilo, da je Egipt eden najtrdnejših zaveznikov SAF.

Močna podpornika SAF sta še Turčija in Katar, čeprav je Turčija že odigrala dvojno vlogo, ko je orožje prodajala obema stranema. Turčija prodaja drone RSF preko libijskega generala Haftarja, medtem ko formalno podpira SAF. Načeloma je turški interes približati se in organizirati lasten vpliv v vzhodni Afriki. Turški predsednik Erdogan je namreč večkrat že poizkušal s pridobivanjem vpliva, kot recimo v Tuniziji, Libiji in Egiptu, vendar pri tem ni bil ravno uspešen.

Katar podpira SAF, ker gre za tradicionalno islamistično vlado pod vplivom Muslimanske bratovščine (MB), Katar pa je sicer eden največjih financerjev MB po svetu. Velik podpornik SAF je še Iran, saj je bil ta že tradicionalni zaveznik Baširjevega islamističnega režima in SAF še danes zalaga z orožjem, čeprav jih Savdijci pozikušajo izriniti iz arene.

V podporo SAF se je pridružila še Savdska Arabija, ki je imela sprva vlogo mediatorja med SAF in RSF, na koncu pa je postala trdna podpornica SAF predvsem zato, da zmanjša vpliv ZAE v vzhodni Afriki. Med Savdijci in ZAE sicer poteka velik spor, ki ga je za kratek čas prekinila vojna v Iranu. Ena izmed prelomnic, da so se Savdijci aktivno vključili v podporo SAF, je bila ustanovitev neformalne vlade RSF v Nairobiju leta 2025. Tako se je podpori RSF formalno pridružil še Kuvajt, Savdska Arabija pa je dva mesece kasneje izgnala emiratske vojaške sile iz Jemna. Seveda Savdska Arabija vidi še velik potencial pri razvoju in investicijah v sudanska pristanišča in mesta, kjer jim SAF obljubila glavno vlogo po končani državljanski vojni.

Meddržavni spopad – podporniki RSF

Eden glavnih podpornikov RAF so Združeni arabski emirati, ki s podporo RSF poskušajo pridobiti vpliv v regiji. ZAE so namreč država, ki širi svojo matico podobno kot Kitajska – z investicijami in kupovanjem kmetijske zemlje. ZAE so namreč velik lastnik kmetijskih zemljišč v Afriki in si s podporo RSF utrjujejo vpliv v osrednji Afriki, saj imajo že nekaj vpliva v Ugandi, Kongu, Etiopiji in Keniji. Kenija je zelo trdna podpornica RSF, zato se ne gre čuditi, da je bil podpis neformalne vlade ravno v Nairobiju, njena trdna podpora pa je verjetno posledica 1,5 milijarde USD težkega posojila s strani ZAE. ZAE plačuje še ilegalne milice Kolumbijcev, ki imajo po številčnosti podobno število sil kot ruski Wagner, oziroma danes Africa Corps.

Etiopija podpira RSF iz dveh razlogov – vstaje v severno-vzhodnih provincah, predvsem v regiji Tigraj, kjer so etiopske oborožene sile pred dvema letoma brutalno uničile upornike in pobile zelo veliko civilistov. Drugi razlog je nasprotovanje Egiptu. Podobno je pri Eritreji, ki vidi v RSF milice, ki bodo priskočile na pomoč pri novih uporih v Tigraju. Težko se namreč zanašajo, da bi jim v tem primeru pomagal Sudan, ki poizkuša igrati nevtralnost, zaradi nemoči lastnih sil pa ne more preprečiti vpada milic RSF. Svoj lonček je pristavila tudi Libija pod poveljstvom Haftarja, ki zalaga milice z orožjem in turškimi droni.

Na strani RSF sta še centralno-afriški državi Čad in Niger, ki vodita velik del trgovine z drogo in zlatom iz sudanskih rudnikov, poleg prodaje orožja seveda, čeprav obe državi zanikata eno in drugo. Po drugi strani Rusija ravno tako podpira RSF, čeprav je uradna podpornica SAF, vendar igra dvojno vlogo. Rusija si namreč na vsak način želi pomorsko in podmorniško bazo v Sudanu, dejstvo pa je, da niti približno še ne vemo kdo bo zmagal v vojni, zato želi biti Rusija prijateljica obema stranema. Kitajska, ki ima v regiji veliko posojil in jo skrbi zmožnost odplačil, se zaenkrat v dogajanje še ni vključila.

Potencialne nevarnosti – širitev vojne

Trenutna vojna v Sudanu ni verske narave, kot spopadi z Južnim Sudanom v devetdesetih letih ali sudansko nasilno širjenje islamizma preko islamističnih organizacij. Danes gre za prevzem moči v državi, s tem pa rudnikov zlata, ilegalnih poti migracij, orožja in droge. Glede na to, da v trenutni vojni ni niti zmagovalca niti rešitve za vsaj mirovni sporazum, lahko predvidevamo, da se vojna še nekaj časa ne bo končala. Četudi je Sudan revna država pa ji ne manjka tujih držav, ki so pripravljene bogato financirati eno in drugo stran. Največja poslovna priložnost v Sudanu so danes vojaške milice.

Vojaške aktivnosti so se že začele v sosednjih državah. Nazadnje so milice RSF imele operacije na ozemlju Južnega Sudana, kar je povzročilo, da je vstopil tudi SAF. Južni Sudan si zaradi lastnih težav ne želi vojne, ampak če bosta Etiopija in Eritreja preveč aktivno delovali na vzpodbujanju milic RSF v Sudanu, bo začel aktivneje podpirati SAF. Po drugi strani bi to lahko sprožilo dodatne upore v regijah Etiopije in Eritreje, enako velja za države centralne Afrike, kjer islamistične z ruskim denarjem podprte vlade, nadzirajo v glavnem večja mesta, medtem ko so se po provincah usidrale konkurenčne milice.

Ta vojna je še poglobila spor med Egiptom in Etiopijo, saj se Egipt boji, da bi milice povezane z RSF povzročile oborožene upore v južnih delih Egipta. Egipt, ki se je leta soočal z boji med vojsko in MB ter Islamsko državo province Sinaj, si namreč ne želi še dodatnih spopadov na jugu. Ravno tako je Egipt v težki finančni situaciji in si želi, da bi se 1,5 milijona sudanskih beguncev čimprej vrnilo v matični Sudan. Vedno večja oborožitev obeh strani, predvsem v luči dejstva, da so različne milice močan element v medsebojnem vojskovanju, je zatorej strah pred izbruhom vojn v širši regiji upravičen. Predvsem zato, ker je ta vojna na stranskem tiru svetovnega dogajanja.

Potencialne nevarnosti – terorizem

Pred nekaj dnevi so v ZDA aretirali Iranko, ki je kupovala in prodajala orožje v imenu iranske Islamske republikanske garde (IRGC). Pošiljke dronov, raket, streliva in drugega orožja so bile namenjene tudi v Sudan preko Turčije, ki oborožuje obe vojskujoči se strani. Medtem je Savdska Arabija zaustavila prodajo pakistanskega orožja v vrednosti 1,5 milijarde USD na pritisk zaveznic, verjetno ZDA. Orožje je bilo namenjeno sudanski Muslimanski bratovščini pod okriljem SAF, ki sicer uporablja hobotnico podjetij in bank za financiranje svojih dejavnosti v Britaniji, ZAE, Egiptu, Maleziji, Turčiji, itd.

Konec osemdesetih let je Sudan postal svetovni center izvoza terorizma, ker so tja na povabilo prihajali bojevnike iz vojne v Afganistanu. Kasneje so od tam prišle vsem znane teroristične organizacije, ki so vrh dosegle z uničenjem Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in napadom na Pentagon. Danes je Sudan preplavljen z islamističnimi milicami, vključno z Al Kajdo in Islamsko državo, predvsem zadnja pa si obeta večji izplen, kajti iz Sirije je praktično že izgnana. Islamistične teroristične organizacije uspešno delujejo v centralno-afriških državah, kjer centri niso sposobni nadzora nad njimi.

V Somalilandu na primer, so ameriške sile uspešno uničile velik del Islamske države, ki bo iskala zatočišče idealna država pa je danes Sudan. Revščina in beda so idealna platforma za širjenje skrajnega islamističnega radikalizma, prebivalstvo pa bo po letih spopadanja med SAF in RSF morda s širokimi rokami sprejela novega igralca, ki bo zagotovil red in mir. Že ob dejstvu, da teroristične celice v Evropo preko centralne Afrike tihotapijo drogo, zlato in migrante, bi z vplivom v Sudanu prišli do neke vrste terorističnega pasu od centralnega zahoda do centralnega vzhoda Afrike. Glede na to, da so te organizacije zelo močne že v Ugandi in Kongu, lahko pričakujemo strateški premik proti Sudanu. Predvsem zato, ker Sudana danes nihče ne vidi, je tako neviden, da je idealna država za ustanovitev nove islamistične države.